Mladi glasbeniki v boju z digitalizacijo

Angleški dirigent Leopold Stokowsky je nekoč dejal, da slikar svojo sliko riše na platnu, glasbenik pa svojo na tišini. To že drži, a kaj, ko ta na tišino naslikana mojstrovina do poslušalca pride v mnogih oblikah, ki se skozi zgodovino neprestano spreminjajo, z njimi pa tudi pričakovanja poslušalcev. Nove oblike konzumiranja glasbe v zadnjih treh desetletjih preživljajo hude turbulence, medgeneracijski prepad med poslušalci pa z njimi postaja vse hujši.

Tekme med zvočnimi nosilci so se sicer začele že desetletje po Edisonovem izumu prvega zvočnega nosilca za snemanje in predvajanje zvoka. Emil Berliner je bil takrat tisti, ki je s svojim gramofonom izzval fonografske cilindre. Čeravno so bile gramofonske plošče sprva slabše kakovosti, je k njihovi prevladi kmalu pripomoglo dejstvo, da so zmogle predvajati daljše zvočne zapise. A tudi te so kmalu naletele na novega konkurenta, ki se je v mnogih domovih pojavil v obliki radijskih sprejemnikov. Založniki so se takrat sicer znašli in radijskim postajam pričeli zaračunavati odškodnine za komercialno predvajanje radijske glasbe.

Argumenti starejših glasbenikov o nekoč težki dostopnosti glasbe bi lahko pili vodo, a kaj ko isti ljudje pozabijo omeniti, da so glasbene skupine še pred izdajo kakršnih koli studijskih posnetkov lahko prebrodile vse mogoče odre in svojo glasbo predstavile poslušalcem ... v živo.

Porast avtomobilske industrije je kaj kmalu odprl vrata novim, nekoliko kompaktnejšim nosilcem zvoka, ki so tokrat prevzeli obliko kaset, ki so, zaradi enostavnega presnemavanja, močno ogrozile celotno glasbeno industrijo. Nedolgo za tem so se na trgu pojavile zgoščenke, ki predstavljajo začetek digitalizacije glasbe. Razvijanje magnetnega je tako zamenjal kompaktni optični disk, ki je omogočal shranjevanje digitalnega zapisa podatkov. Tudi glasbe.

Prav zgoščenke so tiste, ki so s svojo težnjo po digitalizaciji in vsesplošni dostopnosti odprle pandorino skrinjico piratstva, s katero so glasbo razvrednotile ter glasbenike, producente, obdelovalce zvoka in vse ostale člene glasbene industrije soočile z novo realnostjo. Zastonjkarstvu kar ni bilo videti konca. Vse do začetka 21. stoletja, ko je znamenito podjetje z odgriznjenim jabolkom v svojem logotipu uspešno ugotovilo, da potrošniki najraje poslušajo lastne glasbene kompilacije in zato na trg poslalo še kompaktnejši predvajalnik glasbe - iPod, z njim pa zagnala spletno trgovino, prek katere si je uporabnik lahko - namesto celega albuma - kupil tiste skladbe, ki si jih je želel. Z rastjo pretočnih platform, kot so YouTube, Spotify, Deezer, Apple Music in druge, piratstva seveda ni konec, prav tako ne radijev in gramofonskih plošč, ki v zadnjih dveh desetletjih ponovno uživajo vse večjo popularnost. Zares pa je ob vsej digitalizaciji nastradala živa glasba.

Vsesplošna dostopnost, ki jo omogoča neskončnost medmrežja, je glasbi vzela ekskluzivo. Tisti občutek, da je plošča, ki jo poslušaš, samo tvoja. Užiješ vsak trenutek, vsako milisekundo skladbe, ki se takrat predvaja, ali še bolje, v živo izvaja. Mladež, ki si je za časa pandemije ustvarila glasbeni okus, si takrat na obisk koncerta sploh ni upala pomisliti, saj globoko v sebi ni zares vedela, da opcija poslušanja glasbe v živo sploh obstaja. Zdaj na koncertih srečamo povečini omamljeno, kričečo mladino, ki med seboj in nastopajočimi še vedno vidi ekransko ločnico. Oh ja, mlade glasbenike čaka še ena težka bitka.

Nekoliko starejši glasbeni izvajalci velikokrat potarnajo, češ, kako težko jim je bilo ob njihovih začetkih. Do studijskih posnetkov si težko prišel, radiji so bili še težje dostopni, zdaj pa lahko album posname vsakdo, kjerkoli, tudi v domači spalnici. Argumenti starejših glasbenikov o nekoč težki dostopnosti glasbe bi lahko pili vodo, a kaj ko isti ljudje pozabijo omeniti, da so glasbene skupine še pred izdajo kakršnih koli studijskih posnetkov lahko prebrodile vse mogoče evropske odre in svojo glasbo predstavile poslušalcem ... v živo. Te opcije današnji glasbeniki nimajo. V sodobni, s kapitalom obsedeni družbi si organizatorji ne želijo in se ne morejo iti loterije ter glasbenikov plačevati tako ... “na pamet”. Že res, da se glasbo lahko posname doma, s preprosto uporabo brezplačnega programa in cenovno dostopne zvočne kartice, a tukaj nastopi vprašanje kvalitete, predvsem pa izjemno drage promocije.

Glasbeni trg je v tem trenutku tako nasičen, da se še tako kakovosten izdelek brez težav izgubi v poplavi popularne glasbe, katere tempo diktirajo korporacijske založbe, algoritmi pretočnih platform in tudi radijske postaje. Brez kvalitetnega izdelka, ki se je dobro znašel na trgu, glasbenik na dogodke zunaj svojega domačega kraja težko privabi ljudi, ki so pripravljeni za obisk koncerta plačati vstopnino. Organizatorjem se enostavno ne “splača” prirejati koncertov mladih, neuveljavljenih glasbenikov, ki tako težko prodrejo na trg in pridejo do možnosti koncertiranja - aktivnosti, zaradi katere se je prav vsak glasbenik lotil tiste prve vaje.

---

---