Začelo se je opotekaje

Pravica, ki pride prepozno, je krivica. Običajno to pravimo za dolgotrajne sodne postopke, a gotovo velja tudi za vse primere, ko zakoni in podzakonski akti obljubljajo rešitve, ki jih na terenu ni mogoče (pravočasno) uresničiti. To se zdaj dogaja s pravico do oskrbovalca družinskega člana po zakonu o dolgotrajni oskrbi.

Centri za socialno delo so s trimesečno zamudo vendarle začeli izdajati odločbe, vendar le tistim, ki jim bo v novi sistem prevedena prejšnja pravica do družinskega pomočnika. Novi prosilci ostajajo v negotovosti, saj informacijski sistem zanje še vedno ne deluje. Na ministrstvu za solidarno prihodnost napovedujejo, da bo do sredine tega meseca urejeno tudi to, kar pa ne pomeni, da bodo prosilci - kakih 700 se jih je nabralo do sedaj - pravico dobili čez noč.

Če se zapleta že pri vpeljavi informacijskega sistema, je utemeljena tudi skrb, kako bo, ko se bodo do konca leta 2025 postopoma uveljavljale tehnično in stroškovno še bolj zahtevne pravice in dolžnosti.

Mnenje o njihovi upravičenost mora najprej dati invalidska komisija na Zpizu, kjer so komaj v začetku februarja podpisali pogodbo z ministrstvom. Invalidska komisija mora o prosilcu odločiti najpozneje štiri mesece po tistem, ki dobi popolno medicinsko dokumentacijo, nato pa bodo imeli Centri za socialno delo še dva meseca za izdajo odločbe. Lahko se torej zgodi, da bodo prosilci oziroma njihovi svojci šele čez pol leta izvedeli, pri čem so.

Morda bo kdo rekel, da prosilci ne bodo izgubili nič, saj je pravica do oskrbovalca družinskega člana pravica, ki je doslej ni bilo. Kadarkoli bo prišla, bo pomenila le pridobitev. Vendar se v pravni in socialni državi s takšnim iskanjem opravičil ne smemo zadovoljiti.

Vsebina zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sredi lanskega leta sprejela Golobova koalicija, v tem delu ni prinesla nič novega v primerjavi s tistim, kar je bilo sprejeto v času Janševe vlade. Čeprav je torej že nekaj let znano, da prihaja tudi pravica do oskrbovalca družinskega člana, pa se zdaj zdi, kot da je zadeva ministrstvo za solidarno prihodnost presenetila. Če se zapleta že pri vpeljavi informacijskega sistema, je utemeljena tudi skrb, kako bo, ko se bodo do konca leta 2025 postopoma uveljavljale tehnično in stroškovno še bolj zahtevne pravice in dolžnosti.

Sistemsko uvajanje dolgotrajne oskrbe je velik in daljnosežen projekt, reforma v pravem pomenu besede. Prav zaradi tega bi moralo biti uvajanje toliko bolj domišljeno in skrbneje načrtovano. Napake in nepričakovani zapleti so pri tako obsežnih novostih verjetnejši, nobenega opravičila pa ni, če do njih prihaja zaradi prepoznega načrtovanja in izvedbe postopkov. Pravzaprav bi temu lahko rekli malomarnost.

---

---