Doslej so zadostovale obljube. Zdaj so na vrsti dejanja.
Dober mesec mineva, odkar je Gibanje Svoboda močno zmagalo na volitvah. V tem času se je Janševa stranka SDS že uspela izkazati z vsemi vrstami nečednostmi, da bi otežila prenos oblasti in je čim več čim dlje obdržala v svojih rokah. Ljudje so tega v veliki meri naveličani, zato so pričakovanja, da bo nova vlada pospešeno normalizirala razmere v državi, toliko večja. Od včeraj imamo formalno novo koalicijo, od danes pa novega mandatarja za sestavo vlade, v zadnjih desetih letih petega. Zelo verjetno bo Robert Golob konec prihodnjega tedna postal tudi predsednik vlade in takrat se bo dokončno dvignila zapornica pričakovanj javnosti do nove vlade.
Obljube pred volitvami so bile ambiciozne in velikopotezne: rezilne žice ne bo več, morebitni jesenski val koronavirusa bomo pričakali po švedskem modelu, do specialista bomo prišli v enem mesecu, močan poudarek bo veljal zelenim tehnologijam, urediti bo treba plače v javnem sektorju, davčno politiko, draginjo. To so bile obljube. Zdaj prihaja čas njihovega izpolnjevanja. Tu pa se že kaže, da utegnejo nastati težave. Zdravniki niso najbolj navdušeni nad načrti ministrskega kandidata Danijela Bešiča Loredana, kako bi uredil zdravstveni sistem, delodajalci so previdni ob idejah o skrajševanju delovnega tedna, Hrvaška se je ob napovedih najverjetnejše zunanje ministrice Tanje Fajon, kako bo urejala odnose s sosedo, odzvala bojevito, tudi ideja o umiku žice z meje lahko na terenu pomeni več težav lokalnega prebivalcev zaradi povečanega števila migrantov na določenem območju. Dodatno breme za prihajajočo oblast predstavlja dejstvo, da velika pričakovanja v primeru neuresničenosti postanejo še večje razočaranje, tak sentiment pa v letu, ko stranke čakajo še lokalne in predsedniške volitve, ni nekaj, česar bi si v Golobovem krogu želeli. Razočaranje se namreč praviloma prevaja v odtegnitev volilnih glasov, kaj to pomeni, je pa jasno. Glede na napovedi Roberta Goloba, da ne želijo ponoviti žalostne usode dosedanjih strank novih obrazov, ki so v glavnem trajale en mandat, če sploh - spomnite se usod Pozitivne Slovenije, Liste Gregorja Viranta, Stranke Alenke Bratušek, Liste Marjana Šarca ali Stranke Mira Cerarja - bo prvi test njihove obstojnosti že zelo kmalu. Jeseni. Poraz na lokalnih volitvah ali mlačen rezultat na predsedniških bi stranki močno spodrezal krila. V tej luči se zdi napoved združevanja s strankama Alenke Bratušek in Marjana Šarca smiselna, saj gre po eni strani za programsko močno sorodne stranke, po drugi pa sta vendarle precej bolj zgrajeni od zmagovalke volitev, imata lokalne odbore in članstvo. Infrastrukturo torej, brez katere stranka na dolgi rok ne more delovati, kaj šele zmagovati.
Rezilne žice ne bo več, morebitni jesenski val koronavirusa bomo pričakali po švedskem modelu, do specialista bomo prišli v enem mesecu, močan poudarek bo veljal zelenim tehnologijam, urediti bo treba draginjo. To so bile obljube. Zdaj prihaja čas njihovega izpolnjevanja.
Veliko pozornosti bo Robert Golob moral posvetiti tudi strankama, s katerima je včeraj podpisal koalicijsko pogodbo. Socialni demokrati so zaradi zgodovinske poti, po kateri je šla stranka, močno ukoreninjeni v slovenski politični prostor, zaradi ne najboljšega volilnega rezultata pa je pri njih nakopičenega kar nekaj razočaranja. O napetostih med lokalnimi odbori in centralo v Ljubljani je bilo kar nekaj napisanega v medijih, in če tega ne bodo razmeroma kmalu zgladili, bo učinkovitost strankinih ministrov lahko tudi vprašljiva. Krivec za neučinkovitost vlade je navadno njen predsednik.
Na drugi strani pa je Levica, za katero se vse bolj zdi, da je obet pohoda na oblast pri njenih ključnih ljudeh sprožil nekaj oblastniške objestnosti. Luka Mesec je zaradi svoje strpnosti in stoičnosti, s katero je sprejemal in odgovarjal na politične napade, po pravici v preteklosti obveljal za enega boljših komunikatorjev v slovenski politiki. V enem od televizijskih nastopov kmalu po volitvah je ta sloves padel pod vprašaj, saj se je prepogosto zaganjal v predsednika NSi Mateja Tonina in mu v eni od replik zabrusil celo “če niste razumeli sporočila volilcev, vam ga bom prevedel: Mir nam dajte”. Glede na Toninovo prizadevanje, da bi Levico celo prepovedali, lahko po človeški plati takšno reakcijo tudi razumemo, a ne glede na to takšna retorika bodočemu podpredsedniku vlade ne pritiče. In potem je tu še Mesečev tovariš Miha Kordiš, ki je zadnjič nekdanjemu direktorju Umarja in univerzitetnemu profesorju, kratek čas pa tudi finančnemu ministru Janezu Šušteršiču oponesel, da njegove analize javnih financ nimajo nobene teže. Bilo bi smešno, če ne bi bilo bizarno. Tudi takšni izpadi utegnejo v javnosti ne krivemu ne dolžnemu škodovati predsedniku vlade.
Roberta Goloba torej v obdobju, ki se začenja danes, ob vodenju vlade čaka tudi usklajevanje obeh potencialno težavnih partnerjev. Socialdemokratov, ki se bodo morali veliko ukvarjati sami s seboj, in Levice, ki se bo morala hitro znebiti pijanosti po zmagi. Kot državljan mu velja zaželeti uspeha. Novinarji in opazovalci dogajanja v politiki pa se lahko veselimo mandata, v katerem ne bo zmanjkalo materiala za komentiranje.