Čigav obraz je v “ogledalu, ki ga nastavlja literatura”?
Morda bo tale uvodnik nepotrebno oseben. Zlasti v času, ko se zdi, da je Zgodbo dokončno izrinila “zgodba o meni”, ko se zgodovina že duši v osebnih anekdotah in se pred nami drobita tako preteklost kot prihodnost. Toda zadnje čase me preganja neka grozljiva misel. V zadnjih treh mesecih sem uredil dve knjigi, ki govorita o koncentracijskih taboriščih, holokavstu, nacizmu in fašizmu. Četudi se nimam za pretirano čustvenega človeka in je urejanje raznovrstnih knjig moja služba, moram priznati, da sta se me obe nenavadno dotaknili.
Foto: Maja Pertič Gombač
Strinjam se z avstrijskim pisateljem Robertom Menassejem, da središče Evropske unije ni Bruselj, temveč Auschwitz. Da ideja EU, kolikor je plemenita in govori o skupnosti držav evropske celine, izhaja iz groze po nacionalnem in rasnem sovraštvu prve polovice 20. stoletja. Sovraštvu, ki mu je skoraj uspelo podjarmiti svet in človeštvu nadeti zgolj en obraz. EU naj bi preprečila, da se kaj takega ponovi oziroma, pošteno povedano, nadaljuje, toda v zadnjih letih nekateri opažamo, da v imenu onemogočanja te možnosti predvsem nasilno brani svoje meje - a to krepitve nacionalizmov ni ustavilo. Zdi se, da zavračanje in potiskanje migrantov na rob v resnici le še krepi strah. Kar seveda ni naključje: vedno smo se bolj bali namišljenih strahov kot resničnih - kljub temu da narava že tudi v Sloveniji kaže svojo uničevalno moč, nekateri še vedno ne verjamejo v podnebne spremembe in zavračajo boj proti človeškim vplivom nanje. Boj? Nekatere “žrtve” so minimalna odpoved udobju, pa še tega nismo sposobni.
Ker sem aktiven na družbenih omrežjih, že dolgo opazujem, kako se po njih razrašča sovraštvo. V veliki meri zgolj nadaljevanje sovraštva iz 20. stoletja, ki sta mu pandemija ter kuga teorij zarote in lažnih novic dali nov pospešek. Ne smemo si zakrivati oči pred tem, da je veliko sovraštva plačanega, spodbujanega, lažnega - ne le, ker gre za trosenje laži in manipulacij, ampak tudi, ker ga ne trosijo resnični ljudje, temveč največkrat plačanci z več profili, jasno agendo in navodili. Stare vsebine, prepakirane v novo, privlačno embalažo. Anonimni računi s profilnimi fotografijami, ukradenimi s spleta - ki pa vseeno z očitnim nasiljem razkrivajo željo, da bi Evropa spet nosila samo en obraz, eno identiteto.
“Grozljiva misel, ki me preganja, je torej: če prosimo Evropejca, da zapre oči in si predstavlja svojega soseda, kakšen obraz se mu prikaže? Se mu prikaže točno določen obraz? Ga ne moti, če si ga ne zna točno, do potankosti predstavljati: njegove barve las, oči, odtenka kože, oblike čela, brade, nosu itd.?”
Grozljiva misel, ki me preganja, je torej: če prosimo Evropejca, da zapre oči in si predstavlja svojega soseda, kakšen obraz se mu prikaže? Se mu prikaže točno določen obraz? Ga ne moti, če si ga ne zna točno, do potankosti predstavljati: njegove barve las, oči, odtenka kože, oblike čela, brade, nosu itd.? Meni se zadnje dni prikazujejo prikazni, ki so po zlomu sil osi stopile iz taborišč ... Po objavah, ki jih zasledim na spletu, se sprašujem, ali nas je že minil strah pred njimi. Ali so nas, ko spimo v poceni posteljah iz švedske Ikee, ki jo je ustanovil simpatizer nacizma, že nehali preganjati v sanjah? Se bomo znali upreti novim poskusom oživljanja starega sovraštva ali bomo spet molčali, dokler ne bo že prepozno, in bomo spet izgubili obraz?
Smešno se nam zdi, ko gledamo kampanje nacionalističnih strank po vsej Evropi, ki srečno družbo njihove zaželene prihodnosti v vizualnih gradivih prikazujejo s kupljenimi fotografijami iz katerega od priljubljenih spletnih arhivov. Iste smejoče se svetlolase družine v modernih oblačilih hitre mode so enkrat slovenske, drugič nemške, tretjič švedske ... Toda po drugi strani se zdi, da je sovraštvo precej bolj internacionalizirano kot njegovo nasprotje, karkoli naj bi to že bilo. Povprečen prebivalec ene od držav EU čuti manj povezanosti s povprečnim prebivalcem kakšne druge EU države, kot je čuti nacionalist. Dva nacionalista si laže predstavljata drug drugega kot Evropejca, pa naj bodo njune predstave še tako izmišljene.
Ali to povezanost bolj čutijo evropski pesniki in pisatelji? Kakšne lirske subjekte in književne like oblikujejo? Ko pravimo, da nam literatura nastavlja ogledalo, se v njem res lahko prepoznamo vsi? Koga kaže to ogledalo? Čigav obraz? Vemo, da literatura in umetnost nista zmogli zajeziti sovraštva 20. stoletja, toda morda ga tokrat vsaj ne bosta podpihovali. Morda je naše pisanje poezije po Auschwitzu resnično “barbarsko” vsaj v tem pomenu, da ne piše slavospevov imperialnemu zavojevanju, ampak pomaga rušiti trdnjave in zidove. Vilenica je lahko eno od središč takšne Evropske unije.
Aljoša Harlamov, predsednik žirije za Vilenico