V iskanju svetlobe

Broadwayjska komedija bo zaključila abonmajski program letošnje sezone Slovenskega stalnega gledališča. 5. aprila bo nova premiera zabavala občinstvo s tekstom Prebrisane male laži, ki ga je ameriški dramatik Joe DiPietro napisal leta 2013. Komedija o ljubezni, zakonu, sobivanju v dobrem in slabem postavlja vprašanje tajno čuvanih družinskih skrivnosti in na duhovit način prinaša v ospredje resne družbene teme in vprašanja o (med)generacijskih razlikah, etičnih in moralnih načelih posameznika v sodobni družbi.

Sumljivo vedenje moža spremeni ženo v detektivko, ki skuša vplesti v svojo “preiskavo” tudi sina in snaho. V vlogah dveh parov igrajo Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec, Primož Forte in Tina Gunzek. Scene, kostume in glasbo podpisuje venezuelska umetnica Lina Vengoechea. Tekst v slovenskem prevodu Tine Mahkota postavlja na oder hrvaška režiserka Nenni Delmestre, ki že četrtič sodeluje s tržaškim gledališčem. V Splitu rojena režiserka je diplomirala iz tehnologije komunikacij in gledališke režije v Floridi (ZDA). Trenutno je ravnateljica Drame HNK v Zagrebu, pred tem pa je vodila dramski program v HNK v Splitu. Režirala je več kot osemdeset predstav po svetu, prevaja in piše v različnih jezikih, v njeni svetovljanski duši pa je tudi košček dežele Furlanije Julijske krajine.

Vaš priimek razkriva italijanske korenine ...

“Osrednja in večna tema je resnica: smo res iskreni do drugega v partnerskih in družinskih odnosih? Je mogoče včasih bolje kaj zamolčati, da ne ranimo drugega? Ali je vedno priporočljivo priznati resnico in si olajšati dušo, čeprav bo to mogoče pomenilo uničiti trajno zvezo?”

“Moj ded Carlo je bil Furlan iz naselja Santa Maria La Longa, ki se nahaja tik pred Vidmom. Žal je umrl, ko sem bila stara tri leta, zato nisem imela priložnosti, da bi se z njim pogovorila v italijanščini. Sicer razumem in berem italijansko, a me je malo strah, da bi se lotila pogovora. Razumeti slovenščino je zame nekaj bolj naravnega. Vsekakor je moja družina precej mešanega izvora: po očetovi strani Italijani, Slovenci, Avstrijci, po mamini pa Hrvati.”

Študirali ste v Združenih državah Amerike: vam je ta izkušnja dala drugačen pogled na gledališče in gledališko režijo?

“Nedvomno. Ameriški teater temelji na umetnosti igralcev. Evropski teater pokaže raznolike pristope: če posplošimo, je nemški bolj intelektualistično zastavljen, italijanski poudarja telesno izraznost, slovenski je vizualno izrazit. Estetski trenutek je zelo prisoten tudi v mojem delu, vendar se ameriškemu načinu delovanja zahvaljujem predvsem zaradi pozornosti do dela z igralci in na igralski interpretaciji, ustvarjalnosti, tehniki. Hvaležna sem za to predvsem svojemu mentorju Joseju Ferreru (ki je prejel oskarja za vlogo v filmu Cirano de Bergerac in nominacijo za nastop v filmu Moulin Rouge). V današnjem, postdramskem gledališču opažam, da se mlajši režiserji ne ukvarjajo veliko z igralci, temveč s temo predstave. Jaz pa na poseben način uživam ravno v delu z igralci.”

“Ameriški teater temelji na umetnosti igralcev. Evropski teater pokaže raznolike pristope: če posplošimo, je nemški bolj intelektualistično zastavljen, italijanski poudarja telesno izraznost, slovenski je vizualno izrazit.”

Treba je najti zlato sredino

Imate veliko izkušenj tudi kot umetniška vodja in verjetno se redno preizprašujete o iskanju primernega ravnovesja med željami občinstva in umetnikov. V kakšni meri je koristno voditi občinstvo v nepričakovane smeri ali prilagoditi izbire splošnim trendom?

“To je velik rob, po katerem hodimo. Gledališče, ki se financira z javnimi sredstvi, mora proizvajati vrhunska dela, ki so prepoznavna kot kulturno dejanje. Dejansko naj bi se načrtno izogibali vodenju po komercialnih logikah, ki pravzaprav privabijo estradni pristop. Treba je najti zlato sredino, ki ni v protislovju z intelektualno bazo in estetizirano podobo, a je hkrati zanimiva za publiko. V HNK Zagreb, kjer vodim Dramo, beležimo 94-odstotno zasedenost dvoran s polnim koledarjem, kar potrjuje, da smo našli dobro pot.”

Govorimo o predstavah, ki ste jih režirali v SSG. Prva je bila leta 2006 Tihožitje v jarku Fausta Paravidina.

“V zvezi s to predstavo se v mislih pojavlja spomin na Marka Sosiča, ki je bil fenomenalen intelektualec in pravi gledališki človek. Obravnavali smo mračno, težko snov, vendar nam je uspelo vnesti delček humorja, s katerim je publika veliko lažje in z večjim zanimanjem sprejela trilersko vsebino. Spominjam se tudi avtorja Paravidina, ki je prišel na obisk. Bil je krasen, takrat zelo mlad dramatik. Igralec Primož Forte pa je odigral svojo prvo vlogo v tem teatru.”

Leta 2008 je sledila Kdo se boji Virginje Woolf Edwarda Albeeja ...

“Ta predstava je res drag spomin. Igrali so Vladimir Jurc, Maja Blagovič, Janko Petrovec in Nikla Petruška Panizon. Mislim, da je bila vizualno res sijajna. V sodobnem gledališču režiserji mlajše generacije velikokrat uporabljajo kamero v živo in verjetno se jim zdi zelo aktualna izbira. Mi pa smo jo uporabljali pred dvajsetimi leti.”

Nazadnje je prišla komedija Burundanga Katalonca Jordija Galcerana.

“Galcercan je eden največjih evropskih hitmakerjev in ta tekst je nenavadna komedija, napisana v času razpada teroristične organizacije Eta. Takrat ni bilo še jasno, če se bodo napadi nadaljevali ali se je zares vse končalo in torej lahko hudomušno obravnavamo to temo. Nam je bilo seveda veliko lažje, saj nismo uprizarjali komedije v Španiji in so nas absurdne situacije, ki jih tekst ponuja, zelo zabavale. Lina Vengoechea je za to predstavo ustvarila almodovarsko scenografijo. Priznam, da mi je vsakič prijetno vrniti se v to prekrasno gledališče in upam, da ne bo minilo deset let do naslednje uprizoritve.”

Pritegnila jo je inteligentna komedija na temo družine

Kdaj ste spoznali tekst Prebrisane male laži in kaj vas je navdihnilo, da ste se odločili za uprizoritev?

“Prebrala sem ga, načrtno pa nisem gledala nobene uprizoritve. Tega ne želim, ker bi odlična postavitev vplivala na mojo motivacijo. Izbrala sem ga, ker je inteligentna komedija na temo družine. Dogaja se trilersko in hkrati duhovito in obravnava temo odnosov v družini in med partnerjema. Aktualna tema je kriza v družini, znotraj tega pa se veliko stvari odvija nepričakovano, kar predstavlja lep izziv za igralce. Osrednja in večna tema je resnica: smo res iskreni do drugega v partnerskih in družinskih odnosih? Je mogoče včasih bolje kaj zamolčati, da ne ranimo drugega? Ali je vedno priporočljivo priznati resnico in si olajšati dušo, čeprav bo to mogoče pomenilo uničiti trajno zvezo?”

Na prvi vaji ste poudarili, da je medgeneracijski dialog bistveno vprašanje, ki ga bo uprizoritev evidentirala. V kakšnem smislu?

“V smislu, da je moja generacija veliko bolj liberalna od mlajše, tudi bolj sproščena. Mladim pa so odtenki manj očitni; njim je zelo jasno, kaj je črno in kaj belo, kaj dobro in kaj slabo, koga ljubiti in koga sovražiti. Starejši imajo veliko razumevanja za človeške slabosti in poskušajo popravljati razpoke s strpnostjo. Opis teh stališč zaživi seveda znotraj komedijske govorice.”

Vedno teži k svetlobi

Vemo, da ste ob umetniški dejavnosti bili tudi uspešna športnica. Ta predstava bo vsebovala v določenem smislu tudi delček vaše športne strasti ...

“Tenis se pojavlja samo na začetku, brez nadaljnjega razvoja. Dala sem nekaj napotkov, na šaljiv način, in to je vse. Oče in sin igrata tenis, kar naj bi simbolično prikazalo tudi neko rivalstvo. Tenis pa je šola, ki uči nekaj zelo pomembnega glede tega: tekmec ni nasprotnik, temveč kdor te motivira, da postaneš boljši. Ko sem bila otrok in sem igrala tenis, so me naučili, da moraš na koncu podati roko svojemu tekmecu, tudi ko nisi zmagal, in mu čestitati, ker je bil boljši. To je nauk za življenje in ga dolgujem ravno teniški izkušnji.”

Ironija je element, ki vam je zelo blizu. Lahko bi rekli, da je začimba vaše gledališke govorice?

“Ne bi rekla. Ironija je sredstvo, da pokažemo anomalije v družbi in v odnosih. V predstavah iščem najprej svetlobo. Nikoli se nisem ukvarjala s predstavami, ki se spuščajo v mrak brez izhoda. Vedno težim k svetlobi.”

---