O lepoti strašljive drugačnosti

Slovensko stalno gledališče je v sodelovanju s tržaškimi, italijanskimi gledališči nekajkrat raziskovalo možnosti dvojezičnega gledališča. Včasih je šlo za predstave, v katerih so igralci uporabljali izmenično oba jezika, včasih pa celo za dvojne različice iste predstave, pri katerih je dvojezičnost nekaterih igralcev odigrala bistveno vlogo.

Prihodnji teden, 25. in 26. marca, bo ponovno na vrsti eden od teh virtuoznih primerov kulturnega dialoga z dvojno premiero na odru Kulturnega doma v Gorici in v okviru goriške abonmajske sezone. Enodejanka Tako bližji je delo, ki ga je vsestranski ustvarjalec Luca Quaia napisal za tržaško igralko Laro Komar. Igralski izziv ne bo tokrat samo umetniške narave, saj bo zvezda slovenskih in italijanskih televizijskih nadaljevank (in nekdanja članica igralskega ansambla SSG) odigrala predstavo najprej v slovenščini, dan kasneje pa v izvirni italijanščini.

“Udomačena” agresivnost

Koprodukcija z gledališčem La Contrada govori o mladi ženski, ki se v primežu sodobnega, kaotičnega sveta, med eno meditacijo in drugo odloči za selitev v udobnejše stanovanje, opremljeno z vsem potrebnim: dvigalo, nakupovalno središče v pritličju, parkirni prostor, iz stanovanja pa je lep razgled na mesto. Vstop v novo domovanje pa ni ravno navdušujoč, saj protagonistka kmalu odkrije, da je sosed prišlek. Zaradi predsodkov in iracionalnih strahov se njena napetost stopnjuje. Zabarikadira se v hišo, da bi “na varnem” opazovala soseda, kar pa hkrati postane način, da pogleda najprej vase, v lastne konflikte in šibkosti.

“Prisluhniti drugemu je ustvarjalno dejanje, ki nas prisili v to, da gledamo in si predstavljamo svet, ki ni samo naš.”

Luca Quaia

avtor predstave

Avtor in režiser Luca Quaia je napisal tekst, da bi izrazil svoj pogled na razširjeno in skoraj “udomačeno” agresivnost, s katero se človek sooča z drugačnostjo in na poseben način z vprašanjem priseljencev. “Najbolj me je strah nasilja, njegovih mnogih obrazov in oblik, ki jih velikokrat prezremo ali postanejo del našega vsakdana” - piše režiser, ki nadaljuje: “Odločil sem se za zgodbo, ki govori o nas, ki smo prepričani, da smo boljši od drugih. Monolog je mestoma lahkoten, vendar raziskuje strahove do vsega, česar ne poznamo. Prisluhniti drugemu je ustvarjalno dejanje, ki nas prisili v to, da gledamo in si predstavljamo svet, ki ni samo naš.”

Stične točke z “drugačnimi”

Monolog je posvečen Lari Komar in “njenemu lepemu glasu”, ki raziskuje vsebine predstave skozi govorjeno in peto besedo, kar daje pripovedi različne ekspresivne razsežnosti in vrednoti večstranske sposobnosti igralke in pevke. Protagonistka skozi strahove podoživlja travme lastnega življenja in odkriva stične točke z “drugačnimi”. O sporočilu predstave je igralka povedala: “Današnji svet, kjer prevladujejo filtri in pregrade, ki preprečujejo neposreden stik med ljudmi, ne postavlja le vprašanja, kdo je drugi, ampak kdo smo mi, ki se moramo zamisliti tudi ob odgovornosti do nas samih.”

“Današnji svet, kjer prevladujejo filtri in pregrade, ki preprečujejo neposreden stik med ljudmi, ne postavlja le vprašanja, kdo je drugi, ampak kdo smo mi, ki se moramo zamisliti tudi ob odgovornosti do nas samih.”

Lara Komar

igralka

Kartonaste škatle z “življenjem” protagonistke in vrata novega stanovanja so scenski elementi, ki simbolično prikazujejo staro in novo življenje. Skozi odprta vrata vdre nova zavest in možnost spoznavanja spreminjajočega se zunanjega sveta brez predsodkov.

Besedilo predstave je prevedel Janko Petrovec. Kostume je izbrala Antonella Caprioli, glasbo in efekte pa podpisuje Francesco Sgrò. Sceno je ustvaril sam režiser, ki je že dolgo let tudi uradni fotograf na dogodkih Slovenskega stalnega gledališča, sodeluje pri pomembnih glasbenih in športnih prireditvah (Umbria Jazz, Giro d’Italia...), piše in režira gledališke, cirkuške in glasbene predstave. Quaia vodi tudi gledališke delavnice s prepričanjem, da je odrski izraz pomemben del osebnostnega razvoja posameznika.

---