Nekoga moraš imeti rad, v času vojne še bolj

Letošnji svetovni dan poezije v deželi, ki jo vsaj deklarativno slavi na vsakem koraku, praznujemo v tednu, ki smo ga začeli s 120. obletnico rojstva Srečka Kosovela in ga bomo jutri sklenili s 100. obletnico rojstva Ivana Minattija, ki je s svojim opusom prav tako pomembno zaznamoval naš prostor. In pravzaprav vsakdan, saj je njegova Nekoga moraš imeti rad postala del našega kolektivnega umetniškega veziva.

VSEMIRJE > “Narava je zame najvišja inštanca. Nekateri imajo boga, jaz pa naravo. Narava je tista, ki odreja vse: rodi, uniči, narekuje krogotok življenja,” je dejal v intervjuju za naš časopis 19. marca 2008, ko smo ga obiskali v Ljubljani. Da bi v slovenski poeziji težko našli tako prvinskega lirika, kakor je Ivan Minatti, beremo na zavihku Izbrane lirike iz leta 2004, ki jo je uredil Aleksander Zorn.

“Ljubezen, narava in smrt so pesnjene vsebine, ki se ne postarajo. Postale so estetski zakon poezije, kakor poezijo samo po sebi razume največji in najbolj raznovrsten sloj bralcev literature, zato je Ivan Minatti utelešen lirik za vse, od kmečkega človeka do matematika,” je med drugim zapisal Zorn.

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja, ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

In res, Minatti še danes velja za enega tistih, ki mnogim sežejo blizu. In njegova Nekoga moraš imeti rad, podobno kakor Pa bo pomlad prišla, še danes nagovarja najrahlejše v nas, a obenem v svetu, ki ga pestijo podnebne spremembe, dobiva tudi nove pomene in zrcaljenja.

Ko je bilo izraziti sebe nezaželeno

Ivan Minatti se je rodil 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah, kjer praznujejo Minattijevo leto, od svojega 10. leta pa je živel v Ljubljani. Leta 1943 je maturiral, leto za tem pa se je že pridružil partizanom in se bojeval na Primorskem v 31. diviziji, v brigadi Janka Premrla Vojka. Leta 1952 je diplomiral slavistiko, že od leta 1947 pa je bil urednik pri Mladinski knjigi, najprej revij Mladinska revija in Beseda, nato pa knjižnih zbirk.

Lojzka Špacapan: Pomlad

Pod visokim modrim nebom

zeleni aprilska trava.

V soncu sije čebelnjak,

stara hruška vztrepetava.

Zabrenčala je po svetu

spet čebela v prvem letu.

Tihi osameli brest

sanja o dotiku zvezd.

Hrepeneče v vrh Triglava

poje o ljubezni trava

in v objemu te pomladi

mi smo mladi, mladi, mladi.

iz zbirke za otroke Spletam gnezdo za ptice, Karantanija, 2001

Kot v spremni besedi h Kondorjevi izdaji izbranih del, naslovljeni Ko bom tih in dober, ugotavlja Mitja Mejak, pesnikov “življenjepis ne razodeva dramatičnih potez”, vendar je zareza vojnih let in partizanskega boja usodna. Sodi v prvo povojno generacijo pesnikov, predstavnikov intimističnega pesnenja.

“Zame so bila svinčena leta takoj po vojni. Mladi pesniki smo tedaj pisali z odprto dušo, se z odprto dušo soočali tudi z režimom, s partizanstvom, z vsem, a smo hitro ugotovili, da ne pišemo, kot bi od nas želeli,” je dejal v našem pogovoru. Tedaj so želeli graditeljsko poezijo, “mi pa smo čutili nekaj čisto drugega: da je treba izraziti sebe. To pa je bilo bolj ali manj nezaželeno.”

Tanja Badalič Volk: Čemaž (Allium ursinum)

Nur manchmal schiebt der Vorhang der Pupille

sich lautlos auf. (R. M. Rilke)

Nekoč je stvarnik v zelenem na visoki gozdni preži bil,

s puško pomeril in medvedko strumno ustrelil.

Nedaleč stran med čemažem skrit

igral se mali medvedek je nabrit.

Komaj zaslišal je smrtni strel,

v bližnjo vas prestrašen je zašel.

Ljudje staknili so glave,

se posvetovali in prišli do zamisli prave:

medvedka si bomo kratko malo prilastili,

ga h gostišču v kletko na ogled pribili.

Od takrat minilo je premnogo let,

zdaj že ostarel medved životari osamljeno ujet:

v odmerjenem prostoru nemirno tava,

med rešetke kompulzivno se zatika njegova glava.

Gosti, turisti, predvsem otroci ga imajo tako zelo radi,

okrog rešenega ujetnika lovijo in slikajo se radi.

Inšpekcija pa, sita po pečenki in divjačinski specialiteti,

preučuje zver po antropocentrični mentaliteti:

dobro rejen, primeren bazenček in kvadratura po predpisih –

res srečen in (pri)ljubljen je ta medo po njihovih vtisih.

Včasih pa zver trudna uleže in zazre se v daljavo,

onkraj otroškega smeha in gostinskega vika

oko njegovo poboža tisto oddaljeno planjavo,

kjer majhen medvedek se z metulji

svobodno opoteka v sožitju s ciklično naravo.

iz zbirke Rosa Canina, Volosov hram, 2020

Enako kakor med vojno, v času partizanščine, ko je že pisal. “Partizanski funkcionarji so mi rekli, da rabimo drugačno pesem. Razumel sem jih, to me ni nič motilo. Jasno mi je bilo, da tisti čas potrebuje mobilizacijsko pesem. Kot rad pravim: v hribe ne greš v salonarjih in na ples ne greš v gojzarjih. Moja pesem pa je po hribih hodila v salonarjih,” je dejal.

A bil je kasneje tudi nagrajen in priznan: za zbirko Nekoga moraš imeti rad je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1985 pa za zbirko Prisluškujem tišini v sebi še veliko Prešernovo. Mnoge generacije pa so prebirale njegov prevod de Saint-Exupéryjevega Malega princa, knjige, ki je tudi njemu “takoj legla v srce”.

Karlo Hmeljak: brez naslova

Tudi to kipenje -

drobljenje, ki se

iz drobovja pne.

Stvar mere

časa, kako

te le to isto

telo oblije,

oblij me.

Stvar mere

časa, kako

si le to isto

telo oblito

uobliči

jez, ki

jezikavo

prešlo le

to te bo,

jez, ki

jezik, a

bo prešlo

le to telo.

Jez ik, ki

raskavo

prešinja

presledke

lepih teles

le pih let.

Iz zbirke Zategadalj, Literarno društvo IA, zbirka Črna skrinjica, 2022

Dan pred jubilejem z dovoljenjem njegove vdove in pesnice Lojzke Špacapan objavljamo tako njegovo najslavnejšo, kakor eno po uredniškem izboru iz njenih zbirk.

Pesmi za vse čase

Pesmi smo ob svetovnem dnevu poezije postavili v dialog še s tremi, ki so jih spisali mlajši avtorji.

Eva Repolusk: Kons. MOBI

Svetli zasloni.

Tipkanje.

MOBIUČENCI.

Z mobijem v trgovini,

na ulici,

na dvorišču,

na obisku,

v gostilni …

VAMPIRSKE OČI.

Pohabljeni prsti.

Zaprta komunikacija.

Vibriranje v levem žepu.

Vibriranje v desnem žepu.

Svet, v katerem si ujet.

Koncentracija = 0

Šumenje v glavi.

Kaj učiteljica že pravi?

Misli švigajo.

Snepanje,

SMS-anje,

skajpanje,

ČETANJE!

Snepanje,

SMS-anje,

skajpanje,

ČETANJE!

Samo to mi gre po glavi.

0 ne poslušam,

0 ne naredim.

PREKLET SEM.

Sedmošolka, ki obiskuje OŠ Franca Lešnika - Vuka v Orehovi vasi, je s pesmijo osvojila 2. mesto na lanskem natečaju Mlada Vilenica

Goričanka Tanja Badalič Volk je v svojih pesmih vselej na strani Narave, na strani največkrat nerazumljenih sobitij. Koprčan Karlo Hmeljak, na katerega je vplivala poezija Tomaža Šalamuna, jezik razstavlja, sestavlja in bralca izziva, da tudi sam ovrže spone besednih pravil ter se preda igrivosti.

V izboru pa je tudi ena od nagrajenk lanskega natečaja sežanske Mlade Vilenice, ki je kajpada za temo izbral 120. obletnico rojstva Srečka Kosovela. Kons. MOBI 12-letne Eve Repolusk je vsekakor odsev novega časa, nove dobe, krik Novega človeka, bi rekel Srečko Kosovel, ki ne prihaja, saj je že prišel.

Naj ne bo preslišan.

---