Teo Collori: “Naučil sem se, da se ne smeš oklepati stvari”

“Plima bo ob 14. uri, naslednja pa ob dveh zjutraj, tako da bomo na koncert ob 20. uri lahko prišli vsi, ne bo nas poplavilo,” pravi kitarist Teo Collori. Jutri bo v Tartinijevem gledališču v domačem Piranu s skupino Momento Cigano predstavil nov album.

PIRAN > Skupina Momento Cigano, ki virtuozno prepleta romsko glasbo, swing, jazz in še kaj, je albumoma Hot Club Piran (2016) in Kamerato Muzikante (2018) v samozaložbi s podporo piranskega hotela Memento in Caffe Teatra dodala CD Molto Aligatore, naslovljen z zafrkljivo skovanko po vzoru napotkov v klasični glasbi, kot so molto allegro, adagio, con fuoco, appassionato ...

Novembrsko turnejo bodo jutri v Piranu sklenili violinist Matija Krečič, basist Jošt Lampret, kitarist Metod Banko, klarinetist Matej Kužel in seveda naš sogovornik, vodja bande Teo Collori.

Teo Collori

kitarist

“Da pekel na tem svetu obstaja, zanesljivo vemo, o raju pa ne moremo biti prepričani, a začutimo ga, če osvojimo sproščenost.”

Pred petimi leti ste, takrat še kot glavni kitarist benda Eskobars, za naš časopis dejali, da ste v desetih projektih hkrati. Še?

“Ne, presedati mi je začela ta razpršenost ...”

... in delo za druge?

“Tako. Ugotovil sem, da imam veliko svojega, kar lahko dam ljudem. Za sodelovanje z drugimi imam sicer še voljo, ne pa časa in predvsem energije.”

A ko ste z Eskobarsi na odru energično igrali električno kitaro, ste delovali kot riba v vodi.

“Seveda, oder je akvarij, ampak okrog ni vode, zato si včasih kot riba na suhem. Na odru se počutim krasno. Še več, kot najboljši se mi pokaže bend, s katerim takrat nastopam! Ko na vajah igram v bendu Nas3 s klaviaturistom Denisom Horvatom in bobnarjem Davidom Morganom, mi je to najboljši bend, skupino Momento Cigano pa takrat čutim kot nekaj obstranskega. In obratno.”

Če bi igrali z narodnozabavnim ansamblom, pa najbrž vseeno ne bi začutili tega, mar ne?

“Pa sem igral tudi z narodnozabavnim triom - ko sem enajst mesecev bival na Gorenjskem! Harmonika, bas in kitara.”

Ampak kitara je tam običajno samo ritmična.

“Res je, a postopoma so ustvarili toliko nians in toliko različnih ritmov, da je igranje zelo zanimivo, sploh za glasbenika, ki prihaja iz drugih stilov.”

Kako je Sašo Avsenik s harmoniko pristal v skladbi Laganini, prvi na vašem novem albumu?

“Povezalo naju je skupno zanimanje. Sporočil mi je, da tudi njega navdušuje kitarist Django Reinhardt, njegove plošče da so pri Avsenikih že več generacij. Povabil sem ga k sodelovanju in violinist Matija Krečič je napisal aranžma za skladbo s harmoniko. Sašo Avsenik se je poglobil in vadil, v studio je prišel povsem pripravljen. Matijo in mene je povabil v Begunje, nam predstavil domačijo Avsenikov ... Lepo sodelovanje.”

Nov in pomemben v vaši zgodbi je tudi Denis Horvat kot producent albuma ...

“Je izjemno pomemben! V zadnjem času je zacvetel, sodeluje z mnogimi, kar me ne preseneča. V glasbi mu uspe vse, česar se loti, tako je nadarjen. Produciranje našega albuma je bila njegova pobuda, ki sem jo zelo rad sprejel. Imel je vizijo bolj modernega zvoka in izkazal se je za čarodeja, maga. Ni eden tistih producentov, ki so samo tonski tehniki brez poglobljenega razumevanja glasbe. Ob sebi hočem nekoga, ki sliši bolje kot jaz, ki mi reče: fantje, ni v redu, kaj če bi zaigrali tako? Kakšen komentar tudi zaboli, a samo tako napreduješ. Denis je z občutkom v skladbe vtaknil tudi nekaj zvočnih učinkov. In dokazal nam je, da moraš material temeljito obdelati, če želiš, da zveni naravno, živo. Namreč, uho glasbo, ki jo slišiš v živo, obdela, mikrofon pa ni tako prefinjen.”

Z novo ploščo ste tudi ovrgli prepričanje o lahkotnosti tovrstne glasbe. Skladbe so tako svetle kakor temačnejše, segajo od - če se opremo na naslova Inferno in El Paraiso - od pekla do raja.”

“Pravzaprav od rojstva do danes, tak je koncept. Pesmi si tako na albumu kot na koncertu sledijo kronološko: Laganini zajema prva leta življenja, ko je vse še zelo lahko, brez odgovornosti. Sledi vesel Cigodrom, tako smo pravili zabaviščnemu parku v Luciji, kjer sem bil pogosto kot otrok. Blues je skladba o bluzenju, ki je pri meni trajalo skoraj do tridesetega leta. Ko sem prekinil, je sledila poroka - zato je tu The Wedding Song, ki ji sledi Inferno. (smeh) In Pungo a catena, verižni udarci, padec sledi padcu. V naslovu Madame Pal je moja terapevtka, ki mi je pomagala iz težav. Charly je zgodba o moji kitari. Izdelal jo je glasbenik, ki sem ga spoznal v Grožnjanu. Neverjetno, bil sem edini gipsy kitarist v krogu petsto kilometrov, on pa edini izdelovalec gipsy kitar - in se srečava! Kako mi je pozneje njegova odlična kitara prišla v roke v Londonu, prav tako povem na koncertu. Še jo igram, svojo prejšnjo pa sem prodal. Naučil sem se, da se ne smeš oklepati stvari. Bolj ko jih stiskaš k sebi, bolj se ti izmikajo. Med uspešno terapijo sem se prepričal, da živciranje in obremenjevanje res nič ne pomagata. In ko to osvojiš, pride El Paraiso. Da pekel na tem svetu obstaja, zanesljivo vemo, o raju pa ne moremo biti prepričani, a začutimo ga, če osvojimo sproščenost.”

Koncept albuma ste predstavili precej avtobiografsko. Ampak avtorji treh od devetih skladb so Metod Banko, Metod Kužel in Matija Krečič.

“Res je, potem ko smo skladbe že posneli, so se pred mano sestavile v avtobiografsko zgodbo. Na primer, Cigodrom se je najprej imenoval Gramatik, ker smo ga naredili po naročilu za Gramatika.”

Ko ga že omenjate - se je vaše sodelovanje z osnovnošolskim sošolcem Denisom Jašarevićem, ki je po svetu zaslovel kot ustvarjalec elektronske glasbe Gramatik, že izteklo?

“Ne, je še odprto. Klarinetist Matej Kužel in jaz solirava na Gramatikovem hitu Just Jammin', ki ima na youtubu več kot 21 milijonov ogledov. Gramatik pa je hotel narediti še nekaj remiksov, a ima velik rešpekt do glasbenikov in noče uničiti dobrih skladb. Dela premišljeno.”

---