Most življenja, zgrajen iz knjig

Prvo mednarodno literarno nagrado mesta Koper, poimenovano pont, je predsinočnjim v Pretorski palači prejel pesnik, pisatelj, prevajalec, kritik in urednik Josip Osti, leta 1945 rojen v Sarajevu in doma v Tomaju.

KOPER > Pri pontu, namenjenemu literarnim dosežkom, usmerjenim v preseganje meja in gradnjo mostov, sta moči združili založbi Beletrina iz Ljubljane in Annales ZRS Koper. Nagrado, ki jo bo v prihodnjih letih obogatila še pisateljska rezidenca za vrhunske ustvarjalce, podpirata Mestna občina Koper in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. “Nagrajevali bomo tiste, ki gradijo mostove in spodbujajo dialog, obenem pa želimo Koper postaviti na mednarodni literarni zemljevid,” je poudarila pobudnica nagrade dr. Vesna Mikolič.

Balkanska tragedija

Josip Osti, izjemen povezovalec ljudi, jezikov in kultur, je kot nalašč za krstnega “pontovca”, soglašajo direktor Beletrine Mitja Čander, urednik na založbi Aleš Šteger in direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Rado Pišot.

Josip Osti

pesnik

“Ne gojim lažne žalosti za Jugoslavijo, a šele njen razpad nam je pokazal, koliko raznolikega in dragocenega je premogla ta država.”

Kot prva v novi zbirki, ki se je rodila s pontom, je pri pobratenih založbah izšla Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, roman posebne sorte. Osti ga je napisal v obliki zahvalnega pisma kolegu in “bratu po izbiri” dr. Borisu A. Novaku, ki je med obleganjem Sarajeva vodil največjo humanitarno akcijo v zgodovini mednarodnega PEN-a. Osrednji junak romana pa je književnik in Ostijev prijatelj Husein Tahmiščić (1931-1999), ki je izgubljal vid in se bil obenem primoran boriti za preživetje. Kar se je zgodilo temu bosanskemu pesniku in njegovi družini, “ni manj pretresljivo od grških tragedij”, v knjigi zapiše Osti.

Postal je slovenski poet

Predsinočnjim se je Osti v pogovoru z Vesno Mikolič in Alešem Štegrom z nasmehom spomnil tudi, kako je leta 1994 dobil nagrado mednarodnega festivala Vilenica, ki je slovenski literat ne more dobiti. Šele zatem je tudi sam postal slovenski pesnik - leta 1999 je pri Beletrini izdal zbirko Kraški Narcis, prvo, ki jo je napisal v slovenščini.

Je vrhunski in zelo plodovit literat. Zadnja leta se neozdravljivi bolezni zoperstavlja z neverjetno energijo. “Upoštevam vse, kar mi rečejo zdravniki, zaupam jim,” pravi. A raje kakor z boleznijo se ukvarja s pisanjem: “Kadar pišem, nisem tam, kjer je rak.”

Kakor bi bila bolezen ne dovolj, je na prvi novembrski dan med vožnjo s Krasa na kemoterapijo v Ljubljano na avtocesti preživel še prometno nesrečo, ki je uničila avtomobil, ne pa tudi neustavljivega pisca.

Letos kar 15 knjig

Letos bo v devetih državah izšlo 15 njegovih knjig. Nedavno je pri mariborski založbi Pivec izšla Kvadratura sarajevskega kroga s štirimi feljtoni, uglašenimi na temo rodnega mesta, pri isti založbi pa bo kmalu izdal še knjigo Življenje je srhljiva pravljica. Pišejo se mu knjige, v katerih se spomini prepletajo z anekdotami, zgodbami, eseji ... Tako mozaična je tudi Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, v katero je vtkal celo svoj intervju s Tahmiščićem in dva Novakova soneta.

Čeprav je že dve desetletji slovenski literat, Osti v posvojenem jeziku vendarle potrebuje lektorsko podporo - tokrat mu je slovenščino pomagala obrusiti Vesna Tomc Lamut, medtem ko je zaščitni znak ponta oblikovala Darja Vuga.

Nove knjige ne bi že brali, če ga ne bi spomladi obiskala Vesna Mikolič, ki jo je pravkar dokončano delo navdušilo, je Osti pojasnil v Pretorski palači, kjer je predlani predstavil že prevod svojega dopisovanja s prevajalko Vero Zogović (1920-2003), zbranega v knjigi Sarajevo med Ljubljano in Beogradom, prav tako izdani pri Annales ZRS Koper.

Veliko piše o minulosti in nekdanji skupni domovini, vendar poudarja: “Ne gojim lažne žalosti za Jugoslavijo, a šele njen razpad nam je pokazal, koliko raznolikega in dragocenega je premogla ta država.”

In iz rokava že stresa primerke, seveda tudi literarne: “V srbščini, hrvaščini, makedonščini in slovenščini so pisali pesniki, na katere bi bil lahko ponosen vsak velik narod. V Franciji takrat niso imeli toliko vrhunskih.”  

---