Klasiki danes?

Uprizarjanje klasičnih gledaliških besedil v današnjem svetu postaja vsak dan težavnejše - malo zaradi sprememb navad ljudi pri spremljanju vsebin, kjer je vse, kar traja dlje od par sekund, dolgočasno, precej pa tudi ker je naša družba v zadnjem obdobju vsem težavam navkljub naredila nekaj velikih miselnih preskokov in klasična dela precej slabo odražajo njeno današnje stanje.

Mogoče najočitnejši primer, poleg kolonialistične preteklosti, ki bremeni predvsem zahodno Evropo, je odnos piscev klasičnih del do žensk. Kajti pisci so bili v preteklosti večinoma moški in odnos do žensk ter njihov položaj v družbi je v klasičnih delih vedno obravnavan prav s perspektive nekoga, ki ima moč in resnico v svojih rokah. Danes na srečo živimo v družbi, kjer je enakopravnost uzakonjena in so ideje tipa “žena naj bo za štedilnikom” večinoma stvar gostilniških debat. Kljub vsemu se tovrstne tematike še prepogosto znajdejo v javnem diskurzu - pa naj gre za pravico do umetne oploditve, splava, izbiro oblek in obnašanja na javnih prireditvah ali zgolj za enake možnosti pri zaposlovanju. Prav zaradi teh pravic žensk, ki so bile s težavo pridobljene in še danes niso povsem samoumevne, se je treba tovrstnih tematik v gledališču lotevati previdno in z dobršno mero spoštljivosti - pri klasičnih avtorjih pa še toliko bolj, saj je položaj žensk tistega časa sestavni del kanoniziranih besedil.

Samosvoja dekleta včasih poenostavljena na predmete

William Shakespeare ni pri tem nobena izjema. V njegovem opusu srečamo nekaj izjemno močnih ženskih likov, kot so Lady Macbeth v Macbethu, Kordelija v Kralju Learu, Hermija v Snu kresne noči. Poznamo nekaj žensk, ki so posebne, ker igrajo moške vloge - Rozalindo iz Kakor vam drago, Violo v Kar hočete, Portio iz Beneškega trgovca - in zato niso strogo ženske, saj prevzemajo moške lastnosti. Poznamo pa tudi Desdemono iz Othella, ki se pasivno pusti zadaviti ljubosumnemu možu, Ofelijo, ki zaradi Hamletove zavrnitve izgubi smisel življenja in se utopi, ter Katarino, Ukročeno trmoglavko, kjer se samosvoji in samostojni ženski nazorno pokaže, kje je njeno mesto v družbi.

“Prav zaradi pravic žensk, ki so bile s težavo pridobljene in še danes niso povsem samoumevne, se je treba tovrstnih tematik v gledališču lotevati previdno in z dobršno mero spoštljivosti - pri klasičnih avtorjih pa še toliko bolj, saj je položaj žensk tistega časa sestavni del kanoniziranih besedil.”

V izvornem besedilu Mnogo hrupa za nič so dekleta, tudi tista nekoliko bolj samosvoja in jezikava, poenostavljena na predmete, ki brez pretirane lastne volje in sploh brez kakšne pretirane psihološke globine čakajo na moške, da se vrnejo iz vojske, saj jim zgolj to daje smisel življenja in jim moški, ko se enkrat pojavijo in se poročijo z njimi, s tem izpolnijo življenjske sanje. Tako v izvornem besedilu jezična Beatrice svoji neobrzdani svobodni volji navkljub pristane v zakonskem jarmu, medtem ko uboga Hero brez pretiranega upiranja pristane na poroko z moškim, ki jo je še pred par dnevi oklevetal in osramočeno pustil pred oltarjem. Oba primera sta pisana izrazito iz takratnega moškega pogleda na svet, kar pomeni, da besedilo v današnjem kontekstu opolnomočenja žensk izpade popolnoma šovinistično, brezčutno in predvsem nerealno. Primer obeh zaljubljenk najučinkovitejše prikaže odnos, ki v današnjem svetu ni več sprejemljiv. Prva zaljubljenka, glasna nasprotnica zakona, je žrtev zvijačnega zatiranja samosvojosti in kot taka na nek način kaznovana za svojo svobodo. Druga zaljubljenka iskreno ljubi svojega bodočega moža in mu je pripravljena oprostiti tudi najhujše žalitve, ki jih zaveden izreče na njen račun. Poenostavljena je zgolj na objekt, s katerim razpolagajo moški v tej igri - njen oče, princ ter njen izvoljenec. Ne prvo ne drugo nikakor niso vrednote, ki bi jih bilo vredno z uprizoritvijo razširjati med občinstvo.

A ker gre kljub vsemu za komedijo, ki se norčuje iz ustaljenih vzorcev zaljubljencev in njihovih pretiranih čustev in ker je Shakespeare v svoja komična besedila vseeno vtkal dovolj pikrih opazk o človeški naravi, je torej na nas, ustvarjalcih, da besedilo priredimo tako, da bo za današnji kontekst sprejemljivo. Pri novogoriški uprizoritvi smo v ženske spremenili še štiri ključne like: gospodar Leonato in njegov brat Antonio sta postala Leonata in Antonia, namesto duhovnika se pojavi sestra, namesto pisarja pisarka. Na ta način smo vzpostavili dva svetova - svet moških, ki so odšli na vojno in se na začetku uprizoritve z nje vračajo, ter svet opolnomočenih žensk, ki domače mesto suvereno upravljajo v moški odsotnosti in jim njihov prihod nekako zmoti dušni mir. Igra se odvije v trenutku, ko ta dva svetova, vsak s svojimi pravili, trčita drug ob drugega. S spremembo spola ključnim likom smo tako dobili dodaten potencialen par zaljubljencev na ravni princa Don Pedra in Leonate, obenem pa to pomeni, da je naenkrat mama tista, ki Hero spodbuja v zakon. To jo postavi v dodatno dramatičen položaj, kjer bi kot ženska morala hčerko razumeti, kot glava družine pa je dolžna poskrbeti za najboljšo možno prihodnost hiše.

Omili zametke precej šovinističnega pogleda

Podobno se tudi pri postavljanju trmoglavke Beatrice nismo zanašali na zatiranje njene ženske jezikavosti, ampak smo komiko iskali prav v njenem notranjem konfliktu med tem, kar govorijo njene ostre besede in kar do svojega potencialnega ljubimca čuti v svojem srcu, saj je tudi ta lik veliko več kot le navihana ženska, polna žolča in besa do moškega spola. Z rahlimi spremembami v kontekstu zgodbe smo besedilo z zametki precej šovinističnega pogleda na poroko uspeli omiliti in približati današnjemu razmerju med moškimi in ženskami, brez krnjenja njegovega komičnega jedra.

Uprizarjanje klasike kljub vsemu ostaja izziv, morebiti smo se pri tej konkretni uprizoritvi uspeli izogniti par pastem, kar ne pomeni, da smo s tem našli ključ za uprizarjanje vseh klasičnih besedil. Opravili pa smo temeljit premislek, brez katerega ne bi smela nastati nobena od prihodnjih uprizoritev klasik. S priredbo besedila smo dosegli, da sporočilo predstave ni: ženske so boljše od moških ali obratno, da so moški dobili še eno izmed bitk med spoloma, temveč je sporočilo precej bolj spravljivo - da smo lahko res uspešni in zadovoljni edinole skupaj.

---