Barve najde v naravi in duhovnosti
Kultura
17. 10. 2018, 06.00
, posodobljeno: 27. 10. 2018, 12.54
V novogoriški galeriji Frnaža svoja živobarvna platna predstavlja Damjan Šturm iz vasice Livek pri Kobaridu. Razstava Nadzavestne slike bo na ogled še do naslednjega petka, 26. oktobra.
Šturmove barve se prepletajo, ustvarjajo napeto, dramatično vzdušje, včasih pa učinkujejo nežno.
LIVEK, NOVA GORICA
> Slikarski samouk Damjan Šturm je v jubilejnem letu - februarja jih je dopolnil 60 - svoje delo predstavil na dveh razstavah: avgusta je v Zeleni hiši Kobarid najprej na ogled postavil devet slik, ta mesec pa novogoriško Frnažo bogati kar 24 njegovih platen.
Šturm slika že od osnovne šole, intenzivneje pa se je lotil po letu 1995, ko je postal član Kulturnega društva likovnih ustvarjalcev Tolmin. V okviru društva se je tudi izobraževal na tečajih; učili so ga Tone Rački, Jana Dolenc, Lucijan Lavrenčič in drugi. Leta 2000 je prejel tretjo nagrado na festivalu Magdalenca v Tolminu, leta 2006 pa občinsko kobariško nagrado za uspešno dolgoletno delo.
Slike z energijo
Od leta 2001 je svoja dela predstavil na 16 samostojnih razstavah, od Kobarida, Bovca, Tolmina in Nove Gorice do Kopra in Izole, sodeloval pa je tudi na skupinskih.
Umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn v njegovem delu opaža zanimivo evolucijsko pot: “Vodila ga je iz realizma, iz verističnega udejanjanja slikarskih pripovedi, preko ekspresionističnih rešitev do abstrakcije, v kateri je predmetna stvarnost izgubila zavezujoč odnos do videnega. Razkrojila se je, razpršila, se nedoločljivo preoblikovala, zato da bi v zapisu dala mesto slikarjevim notranjim prostorom, njegovim (ob)čutenjem, mislim in vizijam.”
V slikarjevem delu prepoznava posebno moč, “slike z energijo”, polne primarnih barv, ki se prepletajo, mešajo in ustvarjajo napeto, dramatično vzdušje, včasih pa učinkujejo tudi nežno.
“Ko sem bil še v ekspresionistični fazi, mi je bil blizu Van Gogh, zdaj pa v abstraktnem ekspresionizmu nimam kakega vzornika,” pravi Šturm. “Slikam iz duše, na platno skušam prenesti, kar čutim v sebi, zajemam iz svojega življenja.”
Živeti kot prakristjani
Kustosinja, likovna kritičarka in pedagoginja Monika Ivančič Fajfar v zapisu, s katerim je pospremila njegovo razstavo v Frnaži, poudarja tako slikarjev “ekspresivni zamah” kakor tudi njegovo hvalnico zemlji, hvaležnost materi naravi: “Motivi njiv, travnikov, dreves, cvetja, ptic, rek, hribov in sonca so simboli rodovitnosti in neusahljive življenjske energije. Ponekod pa pokrajine dobijo drugačno podobo - naslikane so v temnejših in hladnejših barvah, kot nočne pokrajine ali zastrte s koprenami mraka, ovite v hladne zimske meglice, obtežene z nevihtnimi oblaki ali krvavečim obzorji, ki dramatično osvetljujejo povešene krošnje dreves, razburkane vode in razmršeno rastlinje.”
Življenja brez narave si Šturm ne more predstavljati. “Moj dom je obdan z gozdom, tu najdem navdih in energijo,” pravi.
V slikarstvu je samouk: “Po poklicu sem električar. Najprej sem delal pri SGP Gorica - TOZD Centralni obrati, po likvidaciji podjetja še drugod. Po upokojitvi pa sem se lahko še bolj posvetil slikarstvu.”
Barv na platno ne nanaša le s čopičem, marveč tudi s prstom, trsko, dletom ... Tako v življenju kakor ustvarjanju pa sledi filozofiji psihoterapevta Martina Kojca (1901-1978) in duhovne voditeljice Gabriele Wittek (1938), imenovane prerokinja Gabriela: “Trudim se živeti kot prakristjani, slediti desetim božjim zapovedim, ki so se jim pozneje izneverili. Pojem nadzavesti, s katerim sem naslovil razstavo, sem našel pri Kojcu. Kadar slikam, tudi sam vstopim v nekakšen trans. Prepustim se, slikanja ne nadzorujem. Ustvarjam tudi po sedem ur - in slika je pred mano! Potem je nič ne popravljam.”