V naravi ravnajmo tako, kot da smo na obisku

Lepe in sončne poletne dneve, ki se pogosto zavlečejo v jesen, radi izkoristimo na prostem: ob morju, v planinah, na bližnjih pohodnih poteh. Praviloma peš ali na kolesih, ki so od zgodnje pomladi do pozne jeseni priljubljena prevozna sredstva.

Čeprav se nam zdi, da je v naravnem okolju ves svet naš, to ne drži. Obnašati se moramo, kot da smo nekje na obisku. Kjer, na primer, ne kričimo in odmetavamo odpadkov vsevprek. Kjer vljudno vprašamo, kaj smemo in česa ne smemo. Narave tega ne moremo vprašati, toda odgovore ponuja zdrava pamet.

“Hvala, danes sva bila stoodstotno prepričana, da bova umrla.” Tako sta se po poročanju kranjskih policistov pred dnevi po izjemno zahtevni reševalni akciji na gori Skuta zahvalila slovenska državljana, ki sta zašla na strmo območje zelo gladkih skal. Poleg tega je začelo rositi, pihalo je, pojavila se je še megla. Policist gorske policijske enote, ki je bil tokrat v vlogi gorskega reševalca letalca in je dvignil oba planinca v helikopter, je povedal, da je bilo to eno od najbolj nevarnih reševanj, saj bi že najmanjša napaka pomenila približno 300-metrski smrtonosni padec.

Podobnih posredovanj, tudi manj zahtevnih, je poleti veliko. Žal se nekatere nesreče, tudi na manj zahtevnih terenih, končajo tragično. Narava rada pokaže premoč, pa ne le v visokogorju, katerega obisk zahteva izkušenost, pripravljenost in popolno opremljenost. In še to ni zagotovilo, da se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega. V odnosu do narave je človek, čeprav je njen sestavni del, šibkejši člen in tega se mora zavedati.

Planinska prostranstva s svojimi vrhovi in dolinami vabijo, tja se podajajo tako izkušeni planinci in pohodniki kot tudi tisti, ki menijo, da lahko z natikači prilezejo kamorkoli. So pa med njimi tudi ljudje, ki podcenjujejo svoje zdravstvene težave in ne poslušajo opozoril strokovnjakov. Prav vsak gorski reševalec bi lahko o svojih izkušnjah in neodgovornem ravnanju neizkušenih gornikov napisal debelo knjigo in kljub temu vanjo ne bi uspel vključiti vseh dogodivščin.

Slovenski alpski svet je zahteven in zahteva odlično pripravljenega človeka z izkušnjami in znanjem uporabe opreme, opozarjajo na Planinski zvezi Slovenije. V slovenske gore se radi odpravijo tudi tujci z različnih koncev Evrope in sveta, ki ne poznajo vseh pasti in posebnosti. Obiskovalce planin lahko tudi v poletnem času presenetijo nevihte s strelami in burne vremenske spremembe.

V Planinski zvezi prav tako opozarjajo na odgovorno in varno prečkanje planinskih pašnikov. Živali na poletni paši niso igrače in terjajo spoštovanje svojega življenjskega prostora. Prav tako pastirji in ostali, ki delajo na planinah. Imajo svoj življenjski in delovni ritem, ki ga v zadnjem času vse pogosteje rušijo že divje zveri. Obiskovalci se morajo zavedati, da morajo biti, na primer, psi na povodcih.

Pa ne le pohodniki in gorniki, v naravnem okolju se morajo primerno obnašati tudi kolesarji in vozniki avtomobilov. Ne bomo izgubljali besed o tem, da planinski vrhovi niso namenjeni temu, da bi se pripeljali čim bliže ali celo do vrha. Da gozdne steze niso namenjene dirjanju. Da odpadki ne sodijo v grmovje, ker bodo tam ostali, če jih ne bodo pobrali prostovoljci. Narava nima neomejenih resursov in terja naše spoštovanje.

---