Peljem psa na sprehod ali ga sprehajam?

Jezik je bolj podoben živim organizmom, ki jih je narava v svoji vsemogočnosti ustvarila nešteto, manj pa umetno izdelanim napravam in orodjem, ki jih je, prav tako nešteto, iznašel človek, homo sapiens. Ko se v organizmu kaj zalomi in zameša, se popravi in opomore sam od sebe, iz svoje notranje moči, z rojstvom potomca se pa lahko tudi prerodi in se nadaljuje v novem organizmu.

Kadar se pokvari orodje, se ne popravi samo od sebe, ampak ga mora človek. A ni se še dogodil čudež, da bi se iz orodja samodejno porodilo novo orodje, kakor se iz organizma rodi nov organizem. Človek takega izdelka še ne zna ustvariti, zato še ni postavil hiše, ki bi sama naredila novo hišo.

Med človekovimi iznajdbami je samo njegov jezik čudež, ki se zmore s svojo notranjo močjo sam obnavljati, dopolnjevati in popravljati po zakonih, ki so vsajeni vanj. Kakor se iz invalida, ki mu je nesreča vzela nogo, zmerom lahko rodi novo bitje z obema nogama, se tudi jezik, ki mu neskrbni uporabniki poškodujemo zdaj nogo, drugič roko, tretjič glavo, vselej obnovi in živi naprej v vsej popolnosti. Je kot bajeslovni ptič samoživ: neumrljiv, neuničljiv in zmerom živ. Kdo bi vedel, zakaj je v naš jezik vsajen na primer zakon, da je dejanje, ki ga označuje glagol, povečini nekam usmerjeno: da lahko prehaja na predmet ali na osebek v stavku, včasih pa nikamor. Osvetlimo to s primerom. Brivec lahko brije mestnega župana ali sebe, burja pa ne brije nikogar, ampak samo brije po Vipavskem, Nanosu in Krasu.

Ko brivec brije župana, dejanje (britje) prehaja z njega na župana. O takem glagolu zato pravimo, da je prehodni, ker njegovo dejanje prehaja z osebka na predmet. Če pa burja nikogar ne brije, ampak le divjá čez gmajno, dejanje ne prehaja nikamor. Zato rečemo, da je tak glagol neprehodni (dejanje ne prehaja z osebka na predmet).

Obstaja pa še tretja možnost: da brivec sam sebi brije lice in brado. Tedaj rečemo, da brivec brije sebe, da se brije. Tudi tokrat je dejanje (britje) nekam usmerjeno, saj izhaja od brivca in se vrača spet na brivca. Slovnica dejanje preusmeri na osebek tako, da h glagolu doda povratni zaimek “se”. Takemu glagolu pravimo, da je povratni.

Kaj nam obnavljaš to dolgočasje, ta pravila, boste rekli, drage bralke in bralci. Prav imate, zlasti če pomislimo, da se otroci 80 odstotkov jezika naučijo iz vsakdanjega življenja na osnovi prirojenega jezikovnega čuta in le 20 odstotkov s pomočjo pravil, ki jih preučuje in poučuje slovnica. A kadar se nam kaj zalomi pri jeziku, najprej vprašamo, kaj porečejo pravila, ne pa - to bi bilo bolj prav - kaj nam svetuje jezikovni čut.

Nekaj pravil o prehodnih, neprehodnih in povratnih glagolih pa je vseeno dobro poznati. Vsaj toliko, da razumemo, v kakšno meglo lahko zabredemo, če jih ne upoštevamo, in vsaj toliko, da se bomo znali tem pastem izogniti. Poglejmo nekaj zgledov iz časopisov.

> “Izsiljevanje župana Potokarja” - ker je glagolnik izsiljevanje izveden iz prehodnega glagola izsiljevati in ker je župan lahko osebek, lahko pa tudi predmet, ne vemo, ali župan izsiljuje (občane) ali drugi izsiljujejo njega. Jasneje bi bilo, če bi na primer rekli: župan izsiljuje; ali: župana izsiljujejo.

> Zapis “opozorilo zdravnika” lahko pomeni, da je direktor opozoril zdravnika, lahko pa tudi, da je zdravnik opozoril bolnika. Jasneje: opozorilo zdravniku, ali: zdravnikovo opozorilo (bolniku).

> Zveza “ocena dela razpisne komisije” lahko pomeni troje: da komisija ocenjuje neko delo; ali da kdo drug ocenjuje delo komisije; ali pa, da samo del (članov) komisije nekaj ocenjuje. Jasneje bi lahko povedali tako: delo komisije je ocenjeno; ali: komisija ocenjuje delo; ali: nekateri člani komisije ocenjujejo. Itd.

> “Ministrstvo zavrača obtožbe obeh TV hiš” - ne vemo, ali obe hiši obtožujeta ministrstvo ali kdo drug obtožuje obe hiši.

> “Nadzor vojske in policije” - ni jasno, ali vojska in policija koga nadzorujeta ali pa kdo drug nadzoruje vojsko in policijo.

> “Izsiljevanje politikov in medijev” - tu ni jasno, ali politiki in mediji izsiljujejo ali pa kdo drug izsiljuje politike in medije.

> “Pohvala mame in očeta” - ni jasno, ali sta mama in oče pohvalila koga ali pa je kdo drug pohvalil njiju.

Taki koklji, narečno kokli, in ljuljke v zlatem žitu našega jezika so še: “Izsiljevanje delodajalcev”, “Negativna obsodba predsednika”, “Češčenje župljanov in romarjev”, “Kritika predsednika Janše”, “Zagovor župana Jankovića”. Poskusite katerega jezikovno izboljšati, spoštovane bralke in bralci.

In kaj se dogaja s psom? Se sprehaja sam ali ga sprehajamo na vrvici? Boris Strle iz Kopra me je vprašal: “Pred nekaj dnevi sem v Delu bral: 'Medved je v gozdu napadel 57-letnega moškega, ki je sprehajal svojega psa.' Kaj to pomeni? Hvaležen vam bom za odgovor.”

Glagol “sprehajati se” je v večini slovenskih narečij in v knjižnem jeziku povratni, nekoč pa so ga ljudje uporabljali tudi kot prehodnega in so rekli, da sprehajajo (spremljajo, vodijo) bolnika. Zato Slovar slovenskega knjižnega jezika táko rabo označuje za starinsko, medtem ko jo Slovenski pravopis 2001 navaja kot običajno.

Ker je “sprehajati” kot prehodni glagol najbolj uveljavljen v ljubljanski kotlini, kjer prebiva množica Slovencev, je prehodna oblika “psa sprehajam” (v polangleščini “doga vokam”) začela lesti tudi v pisni jezik, kar ni najbolj prav. To namreč moti tiste večinske bralce, ki te oblike ne govorijo v svojem narečju - kot nas moti tudi ljubljansko-gorenjska napačna glagolska oblika “zadanem” namesto pravilne “zadenem”. Boris Strle ima dober čut za jezik, da je opazil to neuglajenost in nanjo opozoril. Bolj pravilno je reči, da psa vodimo ali peljemo na sprehod, ne pa, da ga sprehajamo. Sprehaja se pes sam.

JOŽE HOČEVAR

---