Drobceni spisi globokega pomena
Istra
24. 01. 2013, 15.59
V prostorih osnovne šole Antona Ukmarja so v torek postavili razstavo z naslovom Ko je umrl moj oče. Gostiteljica večera, ravnateljica Gabrijela Dolinšek, je ob odprtju povedala, da gre razstavo razumeti kot poklon vsem otrokom, ki so kdaj živeli v vojnah in jim je bilo ukradeno otroštvo.
Drobceni kosi papirja in skromne barvice, toda pomenljivi spisi otrok, ki nikakor ne smejo v pozabo
KOPER> “Jaz nimam očeta. Ko bo mir, bom šel na tvoj grob,” je zaprisega, ki je v štirinajst mesecev dolgi internaciji na Rabu in v Gonarsu pospremila sleherno jutro takrat sedemletnega dečka Hermana Janeža. Groba še danes ni našel. O pregonu iz domače vasi, požigu doma, ločitvi od staršev in ranah, ki jih je prinesla internacija, sta ob odprtju razstave poleg Hermana Janeža spregovorila tudi Metka Gombač iz Arhiva RS in zgodovinar Boris Gombač iz Narodnega muzeja Slovenije.
Razstavo sestavlja 26 panojev velikega formata in prikazuje spise in risbe otrok, ki so bili od poletja 1942 do septembra 1943 internirani v italijanska koncentracijska taborišča Rab, Gonars, Treviso, Visco, in Renicci. Vsi teksti imajo italijanski prevod in obširno razlago tedanjega geopolitičnega in vojaškega stanja v Sloveniji in na Hrvaškem. Ti spisi in risbice otrok, starih od sedem do 13 let, so nastali spomladi leta 1944 v partizanskih šolah na osvobojenem ozemlju ribniško-kočevskega prostora. Zaradi dokaj natančnega vodenja upravnega poslovanja med narodnoosvobodilnim bojem so se ohranili v množici arhivskega gradiva, ki je obravnavalo partizansko šolstvo. Shranjeni so v Sektorju za varstvo arhivskega gradiva druge svetovne vojne Arhiva Republike Slovenije.
Herman Janež svojo zgodbo pripoveduje mukoma, toda zbrano in živo, kot bi od tedaj ne preteklo dolgih 70 let. Italijanski vojaki so grobo vstopili v življenje Janeževih in drugih prebivalcev s širšega območja Čabra na slovenski in hrvaški strani reke Čabranke. Bilo je 29. julija 1942. “Ta dan smo bili požgani, naslednji dan pa so oblikovali transporte.” Za sedemletnega dečka je bila ločitev od staršev tragična. Ob besedah mama, oče, stari oče mu je bolečina stisnila grlo in potisnila solze v oči, toda pripovedi Janež ni prekinil. “Govorica otroškega trpljenja mora ostati večna,” je pripomnil. Zato so tudi ti drobceni spisi, na majhnih listih, napisani s skromnimi barvicami, tolikšnega pomena. Razstavo bodo Arhivu RS žal morali vrniti že danes. KATJA BERTOK