V pismih sem našel pravega Ernesta Hemingwaya

Ime Hemingway odpira vrata pri ženskah, v založništvu pa malo manj, pravi John Hemingway, vnuk razvpitega pisatelja. O slavni družini je napisal knjigo, ki so jo bralci in kritiki zelo dobro sprejeli. Po mnenju Johna, ki se te dni mudi na Primorskem, zato, ker je pisal odprto in iskreno, hkrati pa spoštljivo do svojega očeta in dedka ter brez trohice sovražnosti.

John Patrick Hemingway se lahko pohvali z enim najbolj slavnih dedkov v pisateljski zgodovini. Vendar Hemingwayi ne podedujejo le strasti do življenja, divjosti in ustvarjalnosti, ampak tudi resno družinsko anamnezo: psihične motnje, depresivnost, alkoholizem in samomorilska nagnjenja.

Svojo dediščino se je John Hemingway odločil sprejeti, vendar je za to potreboval leta raziskovanj in razmišljanj. Tako je nastala knjiga Čudno pleme (The Strange Tribe), v kateri razpravlja o odnosu med navzven možatim Ernestom Hemingwayem in njegovim najmlajšim sinom Gregoryjem, transvestitom. “Bila sta si preveč podobna. Ko je dedek videl mojega očeta pri dvanajstih letih, kako si oblači ženske obleke, mu je rekel: 'Sin, jaz in ti nosiva v sebi nekaj črnega,'”

Še zelo mlad se je John preselil v Italijo, kjer je živel več kot dvajset let, sedaj pa živi v Montrealu v Kanadi. V Evropo se rad vrača, njegova strast je tek pred biki na festivalu San Fermin v Pamploni.

Gorico je obiskal zaradi zgodovinskega festivala Estoria. Jutri bo v tem okviru ekskurzija po poteh romana Zbogom orožje, med drugim bo obiskal tudi Kobarid. “Ne, moj dedek ni bil nikoli tu, prvi svetovni vojni se je pridružil leta 1918 kot prostovoljec Rdečega križa. Vendar je očitno vse prepričal, da je bil v prvih bojnih linijah,” se posmeje vnuk. Na kogar knjige še ni prebral, je pa gledal film Zbogom orožje, bi bil slavni pisatelj jezen: “Sovražil je filmske adaptacije romana Zbogom orožje. Celo tako, da ni šel na premiero,” e pravi John Hemingway, ki dedka ni nikoli poznal. Umrl je, ko je bil John star deset mesecev.

> Vaš dedek je nekoč zapisal, da si je celo življenje prizadeval napisati en resničen stavek. Ali je to tudi vam kot pisatelju glavni cilj?

“Rekel bi, da si prizadevam pisati kar se da dobro, seveda po svojih standardih in idealih. Prepričan sem, da je tudi on imel svoje standarde. Zanimivo pa je, da avtor, ki piše fikcijo, govori o resnici.”

> Konec koncev je bil tudi novinar, iz česar nenazadnje izhaja tudi njegov slog.

“To je nekoliko zavajajoče. Kot da bi poklic novinarja preprečeval pisanje domišljijskih zgodb. Ko govori o resničnih stavkih, želi mogoče povedati, kaj je bilo zanj pomembno. To, da ljudje verjamejo vsemu, kar napiše. Ljudi je prepričal, da je bil na veliko krajih, ki jih nikoli ni videl. Kot recimo Gorica ali Kobarid. Nikoli ni videl karabinjerjev streljati dezerterjev. Vendar te prepriča, da kot bralec to verjameš. Mogoče je to mislil z resničnimi stavki.”

> Tudi Slovenci smo ponosni, da nastopamo v knjigi Zbogom orožje. V enem delu glavni junak Frederik sliši govoriti dve dekleti jezik, ki ga ne razume. V šoli so nam povedali, vsaj moja profesorica slovenščine, da je verjetno Hemingway opisal Slovenki. Ste vedeli to?

(smeh) “Moram povedati nekaterim prijateljicam iz Ljubljane, ko jih bom videl v nedeljo. Ne, seveda nisem vedel.”

> Kljub priimku Hemingway vam vrata v založniški svet niso bila na široko odprta. Kar štirideset založb je vašo knjigo zavrnilo. Kakšna je prednost priimka Hemingway?

“Priimek Hemingway pomeni vsaj pozornost, kar je že ogromno v svetu založništva. Pozornost ni niti približno samoumevna, predvsem če sodim po izkušnjah svojih prijateljev. Ampak niti to ni pogoj za objavo. Seveda si želijo prebrati, kaj je napisal Hemingwayev sorodnik, vendar pa jim moraš hkrati tudi nekaj ponuditi. Kar nekaj let sem potreboval, da sem si zgradil ugled kot pisatelj. Zdaj postaja lažje, ampak vseeno, potrebna so bila leta. Vsak ima drugačno mnenje. Lahko napišeš knjigo, ki bo nekoč osvojila Nobelovo nagrado, vendar jo bo mogoče prej sto založnikov ocenilo kot popolno polomijo. To je zelo nepredvidljivo področje.”

> Napisali ste knjigo Čudno pleme (The Strange Tribe) , Slovenci še nimamo prevoda. Veliko vaših sorodnikov je napisalo knjigo o družini Hemingway. Zakaj je vaša požela največ odobravanja tako med kritiki kot tudi med bralci?

“Najbrž zato, ker to ni knjiga, ki bi jo pričakoval od vnuka. To niso spomini, ki bi bili polni jeze in sovraštva. S knjigo se nisem skušal maščevati nikomur, ne materi in ne očetu. Pisal sem, ker sem se v nekem določenem trenutku zavedel, da moraš ljudi sprejeti take, kot so. V nasprotnem primeru ne boš napredoval. Pisal sem iz ljubezni do očeta, nenazadnje sem knjigo posvetil prav njemu. Ostali člani moje družine so pisali iz drugačnih vzgibov. Moram reči, da občudujem svojega dedka. In ga celo, tako lahko rečem po dolgem preučevanju, razumem kot človeka. Zelo me je zanimalo preučevanje vezi, ki se je tkala med očetom in dedkom. Pri tem sem bil pozoren, nisem se hotel zanašati na govorice in informacije iz druge roke. Začel sem preučevati dedkova pisma. V njih sem našel razmišljanja in pravega Ernesta.”

> Kaj vas je pri branju teh pisem najbolj presenetilo?

“Branje korespondence, ki sta jo pisala moj oče in dedek, je bilo zame včasih zelo boleče. Gre za dva moška, ki sta bila zelo ranljiva, ki sta se potrebovala in si bila hkrati tako zelo podobna, da je bila komunikacija včasih nemogoča. Ljubezen je bila vseskozi prisotna, vendar včasih kljub temu nista bila sposobna niti govoriti drug z drugim. Ko sem bral, sem jima želel pomagati, vendar sta oba mrtva.”

> Na eni strani je bil dedek, Ernest, močan alfa samec in simbol moškosti, na drugi strani pa vaš oče, ki se je že v mladosti rad oblačil v dekliška oblačila. Je bil to razlog za njun napet odnos?

“Bila sta zelo občutljiva človeka. Verjamem, da je bilo vse to dedkovo moško razkazovanje le krinka, s katero je prikrival svojo občutljivost in dejstvo, da ga je bilo mogoče prizadeti. Več ko sem izvedel o dedku, bolj sem v njem spoznaval očeta. Obnašanje, strast in obsesije. To je nekaj povsem normalnega, tako je v vsaki družini. Zato je bila knjiga ljudem všeč. Čeprav govori o znani družini, govori o vsakdanjih težavah; kako komunicirati, kako se imeti rad in kako se soočati z nekaterimi danostmi, na katere nimaš vpliva. Kako je gledati svojega otroka, ko pa veš, da si za srž njegovih težav kriv prav ti, saj je bolezen podedoval od tebe V primeru mojega očeta je bila to bipolarna motnja. Prav nič ne moreš narediti. Šele ko sem postal starš, sem lahko razumel, kaj sta preživljala. Zdaj si lahko predstavljam, kako težko je bilo dedku, ko je oče doživljal en živčni zlom za drugim. Vsakič, ko se je zlomil, je dedek pobral njegove koščke in ga skušal sestaviti skupaj. Vsaj toliko časa, kolikor je lahko.”

> Težka izkušnja ...

“Ja res, je, ampak tako je življenje. Veliko ljudi se mi je v tem času izpovedalo, da sam ali kakšen njegovi znanec trpi za bipolarno motnjo. Veliko več je tega, kot sem si sprva mislil.”

> Rekli ste, da mora vsak sprejeti ljudi, kakršne so. V zgodnjih dvajsetih letih ste se odselili iz Združenih držav Amerike v Italijo. Ste se morali oddaljiti od družine tudi fizično, da se je ta proces pričel?

“Mislil sem, da bom ob prihodu v Evropo pustil preteklost za sabo. Vendar pa to ni res, nosiš jo s seboj. Takrat še nisem bil pripravljen pogledati vanjo. Po drugi strani pa sem odkril, da moram svojo preteklost raziskati, saj nisem bil sposoben pisati. Prej ali slej se moraš soočiti z njo. Ljudje lahko iščejo na tisoče izgovorov, vendar pa se preteklost ne bo sama umaknila, tudi če se ji izogibaš.”

> Vaš oče in njegovi bratje so pričeli z družinskim podjetjem, ki proizvaja in prodaja produkte pod blagovno znamko Hemingway. Lahko opišete “hemingwayski” slog življenja?

“Podjetje prodaja kopico stvari. Recimo rum Papas pillar, ki niti ni tako slab, saj je celo osvojil nekaj nagrad. Nekaj časa so prodajali pohištvo, ne vem, če to še počnejo. Veliko stvari nima nič s stilom življenja Ernesta Hemingwaya. Resnično dvomim, da je imel denar za pohištvo ob prvem obisku Pariza. Ne vem, če bi si lahko privoščil take produkte. Na koncu koncev je to le marketing, nič resnega.”

> Deniva, da ste zopet študent. Spoznate dekle in se predstavite: “ Živijo, jaz sem John Hemingway.” Kakšna bi bila njena rekacija?

“Veliko se jih je zaljubilo v mojega dedka. Govorile so, da je lep in pravi dedec. Rekel sem jim: 'Imam slabo novico zate. Na žalost je mrtev. Gledaš le osebo, ki ima del njegovih genov.' (smeh) Vem, da si veliko žensk želi zaščite in pravega moškega. Vseeno pa mi gre na smeh zaradi stvari, ki jih vem o svojem dedku. Ne vem, kako bi jim bilo všeč, da je bil pravzaprav zelo občutljiv in si je zelo želel razkriti svojo nežno plat. Vendar te reakcije kažejo na prepričanje, ki ga imajo ženske o velikem Ernestu Hemingwayu.”

> Kaj pa moški, kakšna je bila njihova reakcija?

“Spomnim se, da mi je nekoč nekdo rekel: 'Midva se morava napiti!' Ampak to se dogaja zelo poredkoma. Večine ne briga. Homoseksualce morda. Brat mi je povedal, da so se zanj zanimali moški in ženske, le zato, ker je vnuk Ernesta Hemingwaya. Razumem ljudi, da priimek sproži reakcijo. Ampak zame je pač le dedek, po naključju je tako, da imajo ljudje o njem mnenje. In vem, da je za večino ljudi najlažje posegati po stereotipih.”

> Soška fronta je bila prva vojna, ki se je je Ernest Hemingway udeležil. Kako se je ta izkušnja odražala v njegovih prihodnjih delih?

“Lahko jo najdete v mnogih kratkih zgodbah, ko piše o italijanskih ali ameriških veteranih. Veliko tudi piše o vojakih, ki so bili telesno ali psihično poškodovani. Lahko jo opazite že v zgodnjem romanu Sonce vzhaja in zahaja, kjer je osrednji lik, Jack Barnes, zaradi vojne poškodbe impotenten.”

> Katero njegovo knjigo ste prebrali najprej?

“Verjetno kratko zgodbo, ki jo je napisal še zelo mlad. Velika reka z dvema srcema, ki govori o Nicku Adamsu.”

Katero njegovo delo pa vas je najbolj zaznamovalo?

“Verjetno Sonce vzhaja in zahaja, ker govori o prireditvah v Pamploni in teku z biki. Mislim, da se bom teh dirk letos udeležil že šestič.”

> Prav te dirke pred biki v Pamploni me zanimajo. Nek novinar je nekoč zapisal, da je za nasvet, kako ubežati pred jeznim bikom, najbolje vprašati Hemingwaye. Kaj je torej skrivnost, da ostaneš živ?

“Zelo je nevarno, to ni nobena skrivnost. Ni varnih krajev. Mi sicer mislimo, da obstajajo. Celo nekaj takih prostorov imam ogledanih. Eno leto sem tako izbral ta prostor, naslednji dan, ko se dirke nisem mogel udeležiti, sem videl, da je na popolnoma istem kraju nekemu drugemu tekaču bik preluknjal nogo in ga razmetaval vse naokrog. To so ogromni biki (vstane in z roko nakaže višino rame). So jezni in nevarni. Dobesedno te hočejo ubiti. Še en nasvet: če padeš, ne vstajaj. Bik se bo zagnal v vse, kar se premika.”

> Če ni varnih krajev, zakaj bi nekdo to počel in izzival smrt?

“Ker je izraz minljivosti življenja. Španci so krasni. Dajo ti priložnost, da okusiš smrt. Lahko delate načrte, pa čisto nič ne pomagajo zaradi nepredvidljive narave življenja. Vi se boste zdaj odpravili domov, da napišete članek. Lahko vam bo uspelo, lahko pa domov ne boste nikoli prišli. Kdo ve? Bežanje pred biki te opomni na to, kako minljivo je življenje. Bolj ga ceniš. V ZDA si ne morem predstavljati podobnega dogodka. Mrgolelo bi odvetnikov. Tu pa sta edina pogoja, da si polnoleten in trezen.”

> Dokaza, da se je tudi vaš dedek udeležil teka v Pamploni, pa ni, kajne?

“Ne vem. Takrat je bil še neznan in mogoče je celo tekel. Mogoče pa ni, saj je bil v prvi svetovni vojni poškodovan in je zaradi tega imel celo življenje težave s hojo.”

PETRA MEZINEC

---