Bolj skladišče kot postaja

V nedeljo pet minut pred 20. uro so si trije taksisti pred vhodom v železniško postajo skozi cigaretni dim podajali že obrabljene fraze. “Kako je?” “Pa, vidiš, tu smo ...” Na potnike zadnjega nedeljskega vlaka v Koper razen njih treh, zdolgočasenega varnostnika in čistilke ni čakal nihče.

Odpri galerijo

Še brezdomca, ki sta se grela v čakalnici, sta izginila v temo.

Obvestila, da bo vlak imel deset minut zamude, ni bilo od nikoder. Za koga le? Ob 20.10 je vendarle prisopihal. Iz njega se je, vsak s svojim kovčkom na koleščkih, pognalo kakih 40 potnikov. Razen dveh ali treh, ki so v veži postaje na hitro preverili vozni red, so prav vsi takoj odbezljali naprej. Na večerno kavo ali čaj, tudi če bi hoteli, ne bi mogli. Na koprski postaji kavarne že dolgo ni več. Desno od vhoda, kjer je nekoč stala, zeva le pusta praznina. Pred kratkim so popolnoma izpraznili tudi levi krak postaje, kjer so stali pulti za prodajo vozovnic. Vse, kar v nedeljo zvečer izreka dobrodošlico potnikom, sta avtomata s kavo in prigrizki.

Za novinarko na lovu za “utripom” železniške postaje tistega nedeljskega večera torej ni bilo “kruha”. Edina potniška živa duša je s slušalkami v ušesih sama samcata sedela v eni od čakalnic na bližnji avtobusni postaji. 19-letna študentka Anamarija iz Kočevja je zaradi zamude vlaka zamudila avtobus v Portorož. Na naslednjega bo morala čakati še debelo uro. “Ni problema, saj sem vajena čakati,” je skomignila z rameni. Zaradi teme je ni bilo nič strah, le malce neprijetno se je počutila. “Bolj zoprno je, če ti taksisti težijo. Zadnjič, ko smo s prijatelji tako kot nocoj čakali na avtobus, je eden od taksistov deset minut krožil okrog nas in nam vsiljeval, naj se peljemo z njim.”

Ne dela!

14 ur kasneje, ob belem dnevu, je bilo vzdušje na železniški postaji, le lučaj oddaljeni od bleščavega in živahnega nakupovalnega središča, enako turobno, napake in pomanjkljivosti pa še bolj opazne.

Ob prvo - štrlečo raztrganino talne obloge - smo se dobesedno spotaknili. Sprehod s pogledom po prazni notranjosti je v hipu odkril naslednji dve. S stropa viseči video ekran je bil videti kot nova pridobitev, a popolnoma neuporabna - namesto seznama prihodov in odhodov vlakov, se je na njem prikazoval zgolj napis ime postaje.

Nekaj korakov v levo je privedlo do modrih kovinskih garderobnih omaric. Na vsako posebej je bil prilepljen listič z ročno napisanim obvestilom: Ne dela! Pokukali smo še v nedavno obnovljene sanitarije, ki jih še najpogosteje uporabljajo gostje bližnjega fast fooda Parencana, ki nemoteno obratuje brez lastnega stranišča. Znova bingo: manjkajoče ogledalo, odlomljen pokrov školjke in popisana vrata.

Po neuspelem poskusu pogovora z zmedenim tujim mladeničem v čakalnici - mimogrede, nove čakalniške klopi so edini lični predmeti na postaji - smo se odpravili do varnostnika, ki nam je gostoljubno dovolil poškiliti v svoj “žgabucin”. Bolj primernega izraza za ta zanemarjen, z vso možno navlako zapolnjen prostor, preprosto ni. V njem počivajo zaprašena renta-kolesa, kartonaste škatle in stari stoli, z ene stene gleda maršal, z druge visi zbledela in umazana rdečkasta zavesa, vsi zidovi pa so prekriti s pajčevinami in se z razpokanimi robovi končajo v niču. Prostor je namreč brez stropa. Če varnostnik na svojem razdrapanem stolu nagne glavo vznak, lahko občuduje splet nedavno obnovljenih toplotnih, prezračevalnih in drugih napeljav.

Pokramljali smo tudi s prijaznima uslužbenkama, ki v mali pisarnici tik ob vhodu prodajata vstopnice za vlak. Vanjo so ju po odstranitvi zastekljenih prodajnih pultov naselili začasno, kdaj naj bi jima zagotovili ustreznejši delovni prostor, ne vesta. Povedali sta, da so njune stranke poleg študentov predvsem starejši ljudje, saj je prevoz z vlakom cenovno ugoden, čeprav je njegova slaba plat počasnost.

Od Kopra do Koroške v debelih osmih urah

Na spletni strani Slovenskih železnic smo preverili, koliko časa bi Koprčan, ki bi se danes, 23. decembra, odpravil na praznični obisk k sorodnikom na Koroško, potreboval, denimo, za pot do Raven na Koroškem. Daljša traja osem ur in 12 minut, krajša pa sedem ur in 34 minut. Vlak, ki ob 13.29 krene iz Kopra, prispe do (z avtom 15 minut oddaljene) Divače v eni uri. Ob 16.12 se ustavi v Ljubljani, ob 18.41 v Mariboru, na cilj pa prispe ob 21.03.

Iz Kopra je brez presedanja moč pripotovati najdlje do Maribora, na poti do sosednjih prestolnic, Dunaja in Budimpešte, pa je presedanje neizogibno. Naravnost smešno pa je, da najbližja mogoča mednarodna železniška povezava, tista med Koprom in Trstom, ni vzpostavljena. In ker so tudi avtobusni urniki takšni, kot so, se zgodi, da potniku, ki pripotuje z vlakom do Kopra in bi želel nadaljevati pot do Trsta, po 20. uri preostane le še taksi, ki ga olajša za približno 40 evrov. Prav pred kratkim, 10. decembra, pa so zaradi pogodbenih težav med italijanskimi in madžarskimi železničarji ukinili nočni vlak Venezia, ki je prek Ljubljane povezoval Benetke in Budimpešto in je bil hkrati še zadnji potniški vlak, ki je neposredno povezoval Italijo in Slovenijo.

Ponedeljkov dopoldanski obisk smo nadaljevali zunaj, pod oblačnim nebom, ki ni prizanašalo že tako klavrni železniški “razglednici”. Maloštevilni potniki so se namesto na vlak, ki ga zaradi vzdrževalnih del na progi med Koprom in Divačo ni bilo, vkrcavali na avtobus. Med njimi očitno ni bilo nobenega turista, ki bi ga zanimal razstavni eksponat - stara lokomotiva, mimo katere so stopali. Tudi če bi ga, bi z zanemarjene zarjavele table le s težavo razbral, da gre za muzejski primerek ozkotirne lokomotive, ki sodi med najbolj razširjene ozkotir...avstrijske stro...o...eta...90 so bile edin... lokomotive na prog...rst Poreč”.

“Je pa toplo, to pa!”

Obhod stavbe z zunanje strani je razkril, da je nočni lokal za postajo od našega zadnjega obiska spremenil ime - zdaj je Tito's - in še živi. O zadnjem balkan žuru, ki je gostil Radeta Lackovića, sta zunaj na tleh pričala plastična kozarca s še nepopito pijačo.

Sreča nam je tik pred odhodom s postaje namenila še dva potniška komentarja. Mladenič iz okolice Celja, Alen, je koprsko postajo primerjal z domačo: “V Celju imamo pravo postajo, tole tu pa bolj spominja na kakšno skladišče. Tudi obveščenost je zelo slaba oziroma je ni. Je pa toplo, to pa!” se je sprijaznjeno nasmehnil. Še bolje kot Štajerec pozna koprsko postajo Ljiljana, gospa, ki smo jo zmotili med pregledovanjem voznega reda. “Takole vam povem: v Slovenijo sem prišla leta 1987, tu sem torej 24 let in ves ta čas je ta postaja enaka,” je še bolj zgovorno kot ves zgornji zapis ubesedila bedo koprske železniške postaje.

ILONA DOLENC

---