V torek, prvega

Letošnji vileniški domači avtor v središču je Milan Jesih (1950). Eden najpomembnejših slovenskih sodobnih pesnikov, dramatik in prevajalec naš jezik mojstrsko obvlada, se z njim sproščeno igra, ga bogati in vsakič znova popelje v neslutene kotičke, na gričke, hribčke in gore z veličastnim razgledom.

Uveljavil se je že kot drzen in rosno mlad modernist. Leta 1971 je duhovite in izzivalne stihe recitiral med zasedbo Filozofske fakultete, kmalu zatem pa mu je profesor na komparativistiki, sloviti Dušan Pirjevec - Ahac, pri mariborskih Obzorjih objavil prvenec Uran v urinu, gospodar! Uspeh in slavo je mladenič žel tudi z dramskim prvencem, ludističnimi Grenkimi sadeži pravice.

Svoj stih je močno raztegnil v zbirkah Kobalt (1976) in Volfram (1980), ga silno stisnil v Ustih (1985), vrhunec slovenskega pesniškega postmodernizma pa dosegel s Soneti (1989), Soneti drugimi (1993) in Jambi (2000). V jambskemu ritmu pesni tudi v novejših, še zmeraj zelo močnih zbirkah. O tem se zdaj lahko prepriča tudi širši krog bralcev - izbor njegove poezije v angleškem prevodu Nade Grošelj je ob tej priložnosti izšel pri založbi Dalkey Archive Press.

Pogovor z Jesihom smo objavili že v majski vileniški prilogi, tokrat pa smo ga prosili za nekaj najnovejših, še neobjavljenih pesmi. Avtor je šopek po enem od verzov poimenoval V torek, prvega - in šele zatem spoznal, da bo tudi objavljen v torek, prvega. Skrivnostna so pota poezije ... AG

Voda stoji v ravnici, v nji si mesec,

potepež, gizdo ogleduje,

v pobočju se star veter v grmju vrese

spočiva od celodnevne muje

in s pihci, žleht, kot je, guba zrcalo

našemu cenjenemu satelitu,

ki vzvišen bo – spokoj nezaigran –,

dlje svojo pot negibno hitel,

za sabo pustil gričnato obalo

in šel čez ocean

svoj tamkajšnji odsev nadzirat

po tamkajšnjih spoliranih gladinah

in znanit čas večera

tamkajšnjim gričem in tišinam;

za njim prihaja – ne takoj, a zmeraj –

jutrišnji dan.

Tja, kjer ni več geografije

in ni kaj vrisati na zemljevide,

kamor ni cest, tja, kamor se ne pride

– še veter zavijač tja ne zavije –,

tja, tja neki mladenič se zasanja:

sončno pokrajino pod nebom zriše,

skrbno postavi si zamisel hiše

in jo pocukra s kinčem blagostanja,

potoček v vrbovju prednjo prikliče,

izkleše v kamnu trimostičje

– zakaj ne, če imate ga v Ljubljani? –,

vse mično in priljudno neveliko

stoji negibno v dalji nepoznani,

pa brž še sam se vseli v prostor slike

z žgočimi hrepenenji –

ni čas nemara, da bi se oženil?

Kot kamen v Krki pod slapiščem

– imam papir! – bom polno zaposlen,

tako da službe več ne iščem

naslednjih tristo petdeset življenj:

sedel bom in pozabljal,

kar sem v človeškem bitju se naučil,

kar v prsih bode in se sveti v buči

naslade žrtve in bridkosti rablja,

sedel pod slapcem kamen v Krki

– njen šumni tok mi bo na teme lil –

v duhu pogodbe in striktno po črki,

sedel neizprosen in nepodkupljiv:

naj zredči se, kar sem, ker sem pregost,

naj voda z vodo v vodo me odplavi,

ostani zgolj čuječnost in dolžnost

v prvinski svoji pranaravi.

Kot mi je zrihtala gospa premierka,

grem v torek, prvega, kamnota živa

na svoje mesto: blizu Žužemberka,

pod slapje, ki na Krki se preliva.

Čedne gospe so, ko so še živele,

nekoč se vračale s proslave

in pribeleženega k nji banketa

malček opite in precej vesele.

Takrat je bil čas drug,

nespregledljivo daven,

ne, ker bila so šestdeseta leta,

ne, ker je pihal poznomarčni jug

in so forzicije cvetele,

in ne, ker bo še dolgo iz Beograda

stari, pompozni Tito vladal –,

drugače drug. Podoba je meglena,

packe obrazi, zmazeljci postave,

kot bi pogled kalila temna mrena,

tako da komaj še je prepoznaven

prizor, kakršen trga se iz pozabe:

tak, kot bi drug kdo si ga ogledoval,

drugo luč videl in drug kandelaber

in druge zmešane vreščeče babe,

ki so se tam objemale v pozdrav,

preden odšle so vsaka v svojo smer –.

Čas drug, drug čas … Še to: tisti večer

da se ne bo sam dlje v noč vlekel,

mu je prišel naproti hlad od reke.

Nič ni kot prej, svet je drugačen.

Saj a vi veste, še med manekeni

se zadnje čase

navada pase,

da kadar se kateri ženi,

pridejo svatje oblečeni v brisače

pojest klobase,

kolegice, oboževalke mortadele,

pa striktno brez mejkapa

okrog racajo v en klinc vrednih capah

razkuštrane, nemarne in debele.

Vesolje mode, toliko stoletij

stalnosti cenjene varna trdnjava!

Povrh, komaj mogoče je verjeti,

stanovska zveza takšno odobrava,

celo podpira v medijskih pamfletih.

Svet, ki vam, kaj pa drugega, preseda!

Težko živi v zanikrni gomori,

kdor je po duši vernik reda.

– Zakurite mi malo krematorij!

Punce s slike so mrtve, vse in vsaka.

Mrtev je junec, ki pred kinom,

tačas ko so se šle fotografirat,

zaman eno od njih je čakal,

natrt s ceneno briljantino

– tistega predvečera –,

mrtev golob, ki se je nanj posral,

in mrtev maček, ki je imel skomine,

da bi lovil golobje peteline,

crknil je, žal,

mercedes, ki je mačka zgazil;

Clark Gable je mrlič, prah Lana Turner,

v en nič so izliti zmage in porazi:

človek obrača, Bog obrne.

Rajnice, za “lej tička” nasmejane

– najgoršo z leve, pravim, Kavsov brat

čaka pred Slogo sred Ljubljane

(in ni ga nategnila zadnjikrat,

da omrzuje v nizki zimi) –,

strmijo: feniks je odletel,

za polhip blisk oslepljujoče svetel –

strmijo, šest začaranih pogledov:

véliko vse za zmeraj je pred njimi,

za zmeraj, verjemite na besedo.

---