Tuliovih 50 brez start in stop gumbov

Kdor meni, da je Tulio Furlanič, pevec in bobnar, član legendarnih Kameleonov in Faraonov, kljub svojemu šarmantnemu raskavemu glasu še vedno precej premlad, da bi praznoval pol stoletja glasbene kariere, ima po svoje prav. Začel je namreč pri rosnih šestnajstih.

Za Tulia Furlaniča, ki smo ga na terasi s pogledom na Jadransko morje srečali nekaj dni pred velikim koncertom na Titovem trgu, s katerim bo obeležil obletnico, mladost res ni odvisna od let. Prav pred kratkim je začel slikati in nekaj njegovih del bo na ogled v kavarni Loggia, skupaj z oblačili in drugimi predmeti, ki pripovedujejo o petih desetletjih življenja z glasbo. “Nekaj otroške igrivosti ostane v vsakem človeku. Zato tudi kot osemdesetletnik lahko narediš kakšno neumnost,” razmišlja, a dodaja, da človek z izkušnjami iz vsake neumnosti potegne nekaj dobrega.

Koncert Tuliovih 50 bo gostil Titov trg v Kopru. Če bo deževalo, pa se bo glasbena karavana, ki jo sestavljajo tri pevke in enajst izvrstnih glasbenikov, preselila pod streho Osnovne šole Antona Ukmarja. “Za vsakogar bo nekaj. Malo nostalgije za starejše in malo plesa ter energije za mlajše,” pravi Furlanič in napoveduje, da se bo na odru zabaval: “Poleg dobre glasbe želim ponuditi tudi malo smeha.”

> Kaj se je leta 1965 zgodilo tako pomembnega, da je prav letos Tuliovih 50 let?

“Zgodil se je moj vpis v prvi letnik kovinarske šole, ki je bil prelomen, saj je sprožil neponovljiv niz naključij”

> Kakšnih?

“Sam sem torej hodil na kovinarsko, ostali kasnejši člani skupine Kameleoni pa na gimnazijo, med njimi moj bratranec. In prav on mi je predstavil Danila Kocijančiča, Jadrana Ogrina in Marijana Malikoviča. Tako smo začeli.”

> Kakšni so bili ti začetki? Vaša glasbena kariera je bila pred petdesetimi leti precej tesno povezana s sedanjo koprsko medijsko ulico, torej ulico OF?

“Vaditi smo začeli v Circolu in se nato preselili na Župančičevo ulico na podstrešje k Jadranu. Naš prvi nastop pa je bil v palači Tarsia. Marjan je tam nekaj časa stanoval, v zgornjem nadstropju, spodaj pa je bil klub Ray Charles. Vrata je odprl na eno od sobot v prvi polovici septembra 1965, bilo je 4. ali 11. Takrat smo s Kameleoni prvič igrali. Vhod v klub je bil skozi vrata, ki danes vodijo na uredništvo Primorskih novic, oder pa je bil v sedanjih prostorih koprske televizije. Mislim, da nekje pri vhodu v studio.”

> Z jubilejnim koncertom, ki bo naslednjo soboto, se torej precej natančno približujete dejanski 50. obletnici?

“Tako je naneslo.”

> Bi obletnico sploh lahko obeležili kako drugače kot s koncertom?

“Težko. Morda s kakšno dobro 'manjado'. Z zaključeno družbo in s čim dobrim na mizi, sredozemskim.”

> Ste kaj oklevali ali vam je bilo takoj jasno, da bo prizorišče Titov trg?

“Oklevanja ni bilo. Ko sem se odločil za dogodek, čeprav priznam, da odločitev ni bila lahka, je bilo takoj jasno, da velika obletnica zahteva veliki trg. Če bi uspeli pokriti stroške s sponzorskim in javnim denarjem, bi bil dogodek za občinstvo brezplačen, vendar je pridobiti sredstva zelo težko. Denarja ni v obtoku. Sicer je, a je zaprt in zaklenjen, kar je slabo za gospodarstvo. Če bi ljudje imeli boljše plače, bi tudi lažje zapravili nekaj za zabavo. Stroški takega koncerta pa so tako visoki, da bom zadovoljen s pozitivno ničlo.”

> Dobiček tu tako ali tako najbrž ni prvi cilj?

“Vsekakor ne. Prvi cilj je dati občinstvu možnost, da podoživlja dobre stare čase. Repertoar bo antološki, najprej nekaj starih pesmi, potem malo mešano, moje najbolj poznane avtorske stvari iz solistične in pevske kariere, za konec pa bomo 'zaružili' po rokersko.”

> Povejva nekaj o tem, kdo bo v soboto na odru.

“Želel sem delati z mladimi glasbeniki in to z našega konca. Pevke so Anika Horvat, Polona Furlan in Štefi Stipančević. Vse tri so odlične. Instrumentalna zasedba šteje enajst izvrstnih glasbenikov. Marino Legovič je glasbeni vodja in koordinator ekipe. Nekateri fantje so moji glasbeni sopotniki v različnih obdobjih, drugi so že uveljavljeni člani skupin. Kar pomeni, da so zelo zasedeni in dvomesečne priprave so bile koordinacijsko kar zahtevne. Kar se mene tiče, bi lahko imeli več vaj, a jih je bilo kljub temu dovolj, da bo v soboto vse v redu”

> Koliko vam pomeni, da na odru glasba zveni tako, kot je treba? Brez trikov …

“Brez start in stop gumbov. To mi pomeni ogromno. Tudi z Marinom v duetu Rock the pop igrava brez elektronskih pripomočkov. V živo je lepše. Občutek je čisto drugačen, ko imaš za seboj ekipo, ki zazveni. Nastopaš in poješ z veliko večjim veseljem, nabereš pozitivno energijo, ki jo daješ naprej občinstvu. In to seveda začuti, da si z veseljem na odru, ne pa da trpiš kot rudar, ki v rudniku, koplje premog.”

> Se boste usedli za bobne?

“Seveda. In moji legendarni 'ludwigi' bodo glavni instrument, nekoliko dvignjeni na odru. Malo se bomo izmenjevali in uprizorili štafeto bobnarskih sposobnosti.”

> Ste bolj pevec ali bolj bobnar?

“Bolj pevec. Rad bi bil boljši bobnar in žal mi je, da nisem imel možnosti izobraževanja, kakršne imajo mladi danes. Moja skrita želja je bila, da bi bobnal z dobrim big bandom in tekoče bral bobnarske note, česar ne znam. Note po petih letih roga in enem letu kitare v glasbeni šoli sicer berem, ampak nimam rutine. Nisem torej vrhunski, a ni preprosto biti niti soliden bobnar, med katere se uvrščam, ostati zanesljiv in držati tempo, še posebej če zraven poješ. Bobnanje sem sicer skoraj opustil. Pred skoraj desetimi leti so mi ukradli činele. Takrat sem prek oglasov v medijih prosil, naj mi jih vrnejo, a se ni nihče oglasil in sem izgubil voljo za igranje. Zdaj pa mi na dveh prstih leve roke nekoliko nagaja artritis, zaradi česar stoodstotne tehnike ne morem več izvajati. A če je treba, še vedno tudi po rokersko udarim na tiste kože.”

> Drži, da ste bili prvi, v Sloveniji in širše, ki je igral na dva bas bobna?

“V Jugoslaviji, ja. Prvi sem imel 'dvojno kaso', kot se reče pri nas. Vendar je nismo niti toliko uporabljali. Tudi glasba ni bila takšna, da bi to zahtevala. Iz enega od bas bobnov sem naredil intimno svetilko za svojo sobo. Kože sem odstranil, dodal rdeče platno in luč. To svetilko sem imel v svoji sobi in sem jo prižigal, ko sem poslušal glasbo. Kasneje sem 'kaso' prodal Nelfiju Depangherju.”

> Se pravi, da je ta “kasa” videla mnogo vaših pomembnih trenutkov?

“Tudi.” (smeh).

> In ko smo že pri pomembnih trenutkih. Kateri so še bili, poleg tistega prvega, ki je povzročil rojstvo Kameleonov?

“Najprej uspeh, ki smo ga doživeli s skupino. Nato vse, kar se je z mladimi zgodilo v drugi polovici 60-ih let, globalno gledano. Upor, osvobajanje od starševske in druge diktature in avtoritete, uveljavljanje lastnih želja in interesov. Zanimivo je bilo tudi služenje vojaškega roka, čeprav sem se mu skušal izogniti s kapljicami in tabletkami, ker se mi je zdelo nesmiselno prekiniti uspešno kariero in izgubljati čas s topi in minometi. A se je izkazalo za dobro: igral sem v domu JNA v Ilirski Bistrici, tiste redne plese še marsikdo pomni, naučil pa sem se tudi discipline, kar mi je koristilo. To mladim danes manjka. Zaradi buljenja v vse te 'pode' in 'pade', te ploščate škatle, bodo kmalu vsi gledali križem. Neverjetno, koliko časa otroci in mladina izgubljajo s tem, namesto, da bi ustvarjali z rokami in glavo. Tako so popolnoma satelitsko manipulirani od določenih, ki so zgoraj, nad vsem ljudstvom na Zemlji, dirigirajo vse in vse vodijo v eno smer, morda celo v tretjo svetovno vojno. To, kar se dogaja na svetu, je zelo čudno.”

> Je simptomatično, da se mlade generacije obračajo h glasbi prejšnjih desetletij?

“Kar se dogaja, je na nek način dobro. Mladi odkrivajo, da je bila glasba včasih veliko bolj raznolika in tudi bolj trajna. Danes pa je vse 'fast food', obet hitrega uspeha in hitrega zaslužka, ki pa se pogosto ne uresniči. Glasba iz preteklosti pomaga razširiti znanje onkraj današnjih uspešnic, ki so pogosto kot avtomat za izdelovanje žebljev ali vijakov, ki tolče vedno en in isti ritem in se od njega sliši le, kako ti žeblji in vijaki padajo v zaboj.”

> Marsikateri glasbenik, ki bi doživel podoben in podobno hiter uspeh, kot ste ga s Kameleoni, bi padel v skušnjavo, da bi zaspal na lovorikah. Sami ste se tej skušnjavi izognili, imeli ste različna ustvarjalna obdobja, profesionalno kariero v tujini, solistični uspeh.

“Najslabše je zaspati na prvi lovoriki, ker potem tam tudi ostaneš. Nenehno moraš iskati nekaj novega, se prilagajati času. Imel sem srečo, da sem padel v zelo komercialne vode hotelskega in barskega igranja, spremljal sem kabarete, pel vse mogoče sloge, igral sem celo za plesne šole. Tako široko glasbeno ustvarjanje ti da izkušnje, na podlagi katerih začneš razločevati tisto, v čemer si res dober. Sčasoma začneš ustvarjati svoje in postaneš razpoznaven. Do te točke sem prišel že takoj po vrnitvi v Slovenijo. Že z Anito. Po tej skladbi me ljudje poznajo, pa če so v otroškem vrtcu ali v domu za starejše.”

> Ta vrnitev je bila najbrž še eden od prelomnih trenutkov. Koliko časa ste preživeli v tujini?

“24 let. Večinoma v Nemčiji, pa tudi Švici, Avstriji, Italiji, Španiji. V Nemčiji sem se izučil poklica in delal najrazličnejše stvari. Tudi te so prinesle neke izkušnje.”

> So te “resnične” življenjske izkušnje pomembne za glasbenika, še posebej, če želi ustvarjati glasbo, ki je blizu ljudem?

“Vsekakor. Ker srečaš veliko ljudi in se jih naučiš spoznavati. Stik z ljudmi je vse in to velja tudi za koncerte. Ne morem priti na oder, tam apatično stati, odpeti dvajset, petindvajset komadov in nato reči 'čau, to je bilo to, hojte spat.' Gledam občinstvo, opazujem, če uživa, povem kakšno šalo, sam vodim nastop, ker najbolje vem, kaj je v nekem trenutku najbolj potrebno in pomembno, da sprostiš ljudi. Tega sem se naučil v tujini z rednim igranjem po šest, sedem ur na noč.”

> Boste sam svoj voditelj tudi na Titovem trgu?

“Bom. In poleg glasbe bom skušal ponuditi tudi malo smeha. V 60-ih in 70-ih si moral čakati teden dni, da si slišal malo glasbe, danes pa kakovostno muziko lahko poslušaš doma. Ko greš ven, pričakuješ, da se boš tudi zabaval, kar je prav. Do neke določene mere, seveda. Motijo me ljudje, ki pridejo na dogodek in vso svojo energijo posvetijo šanku in alkoholu. Več kot spijejo, glasnejši so, dokler se jih na koncu ne sliši bolj kot tistega, ki je na odru. To je za glasbenika nekako ponižujoče.”

> Ampak profesionalec zdrži tudi to?

“Zdržimo, ker smo dali vsega vraga skozi. Igrali smo tudi pred praznimi lokali. Spomnim se, da nas je eden od lastnikov nadrl, ker smo prvi večer začeli igrati z eno minuto zamude. No, naslednji dan smo začeli točno, on pa je zamujal z odpiranjem. Naš prvi komad je bil že pri koncu, ljudje pa so stali zunaj in pritiskali na kljuko.”

> Kaj boste počeli od nedelje naprej, torej ko bo koncert mimo?

“Izšla bo zgoščenka s pesmimi, ki so že znane, a niso bile nikoli na enem albumu, temveč samo na festivalskih kompilacijah. Je kar je, ma ni da ni, je naslov zgoščenke. Sicer pa nameravam ostati v glasbi, z Marinom bova še naprej nastopala kot duet. Želim si prirediti še par koncertov po Sloveniji: v Ljubljani gotovo, morda na celjskem ali v Mariboru, Novem mestu. Ponoviti koprski nastop z veliko zasedbo, da v Sloveniji spoznajo, da tudi slovenski izvajalec lahko priredi samostojen koncert, ne le gostje iz tujine.”

VESNA HUMAR

---