Turistični hrib, a ne kot Triglav

Veliki Klek (Großglockner) je s 3798 metri najvišja gora na avstrijskem ozemlju. Zato ni čudno, da je priljubljen cilj ljubiteljev gora. Gorniki se sicer vse bolj pritožujejo nad številčnostjo - letno se na vrh povzpne približno 5000 ljudi - in predvsem nepripravljenostjo pohodnikov. Za bolj pristno doživetje Visokih Tur je zato bolje skočiti na okoliški vrhove, a najvišja točka ostaja le najvišja točka.

Danes si težko predstavljamo, kaj so prebivalci Visokih Tur mislili, ko so si pred stoletji, mogoče celo tisočletji, ogledovali z večnim ledom obdano goro. Gotovo pa je, tako je že v 18. stoletju ugotavljal učenjak Balthasar Hacquet, da so pred stoletji okrog gore govorili drugačen jezik. Hacquet je menil, da je mogoče avstrijsko poimenovanje Großglockner nič drugega kot germanizirana slovanska različica imena Veliki Klek. Danes za bolj verjetno velja razlaga, da je germansko ime dobil zaradi zvončaste oblike, beseda glockner namreč v nemščini pomeni zvonec.

Veliki Klek ni privlačil le avanturistov in pohodnikov, ampak tudi kronane glave. Cesar Franc Jožef I. naj bi se pod vznožjem gore rad sproščal skupaj s svojo ženo Sisi. Na končni točki visokogorske alpske ceste, eno najbolj znanih in najvišjih panoramskih cest v Alpah, je zgradil kočo, ki še danes nosi ime po njemu. To je začetna točka vse bolj priljubljene pohodniške poti Alpe Adria Trail, ki poteka tudi preko Slovenije vse do Milj v Italiji. Dolga je 750 kilometrov in povezuje turistične znamenitosti treh držav.

Postojanka ob koči je priljubljena ne le za ljubitelje pohodništva, temveč tudi za zbiralce panoramskih razgledov. Od tam si je mogoče ogledati največji ledenik v Vzhodnih Alpah, Pastirica oziroma Pasterze, še enega od pokazateljev slovanske prisotnosti na tem ozemlju. Ledenik se vsako leto manjša. Na leto izgine približno deset metrov ledenika, od prvih meritev leta 1851 pa se je površina zmanjšala za polovico. Ob meritvah leta 2002 je bil dolg približno 8400 metrov, debelina pa je znašala častitljivih 120 metrov.

Kar na Veliki Klek!

Vzpon na goro je mogoč tudi s strani koče Franca Jožefa, vendar smo si člani društva SK Devin za svoje izhodišče zbrali drugo stran, in sicer iz smeri Kalsa.

Veliki Klek med pravimi alpinisti ne velja za posebno težak tehnični izziv, vendar ostaja zahteven fizičen (in psihičen) preizkus za vse tiste z manj izkušnjami. “Veliki Klek je turistični hrib,” zamahnejo z roko prvi, zato ima človek, ko se pripravlja na podvig, občutek, da bo vzpon podoben Triglavu.

A je vse prej kot to, kar postane jasno že ob prvih nasvetih. Dereze, cepin, plezalni pas, vrv in ... Spremstvo izkušenega alpinista za manj izkušene. V ekipi SK Devin - sestavljali so jo pohodniki iz Italije, Hrvaške in Slovenije - sta to vlogo odigrala legenda tržaškega alpinizma Davor Zupančič in nekoliko mlajši, a prizadeven alpinist Patrik Štolfa. Prvi je bil član odprave na Mont Everest, ja, prav ste slišali, že daljnega leta 1990. Je redkobeseden in asketski, pravi prototip alpinista, ki mu lahko popolnoma zaupaš.

Na parkirišču pred kočo Neues Lucknerhaus na 1920 metrih je že pozdravljal mogočni Veliki Klek. Cilj prvega dne je bila koča Stüdlhütte na 2801 metrih nadmorske višine. Z naraščanjem višinske razlike se je spreminjala tudi pokrajina. Pašniki z idiličnimi potočki so prehajali v vse bolj kamnito pokrajino, iz katere štrlijo zaplate trave.

Planinca, vajenega slovenskega visokogorja, pa ne bo presenetila le občutna razlika med naravo, ampak tudi razmere v kočah. Brezžični internet, večerja s petimi hodi in možnost prhe so razlogi za pravi kulturni šok. Po kolibah, ki naj bi bila stranišča na Doliču in Planiki, je stranišče na izplakovanje na še višji nadmorski višini več kot prijetno presenečenje. Obstajajo tudi planinci, ki pravijo, da luksuz in visokogorje ne gresta z roko v roki. Menijo, da prav trde razmere poskrbijo za naravno selekcijo za hribe primernih in neprimernih ljudi. Mogoče imajo celo prav, a ob pogledu na alpiniste in planince v koči nisem imela občutka, da bi razvajanje koga posebej motilo.

Drugi dan smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na cilj našega potovanja: Veliki Klek. Na vrh iz koče vodita dve poti. Prva poteka čez ledenik Teischnitz-Kees in po njem ob kamnitem položnem grebenu vse do vstopa v Studlgrat. Druga tehnično precej lažja pa čez snežišče in ledenik do koče Erzherzog Johann Hütte, od koder se nato čez Mali Klek podamo na končni cilj. To pot si izberemo tudi mi. Lepo jutro je sicer nakazovalo, da bomo vzpon lahko v celoti izpeljali, a da bodo podobno razmišljati tudi drugi pohodniki.

Pri vstopu na ledenik smo se navezali v ledeniško navezo in počasni nadaljevali do grebena pod kočo Erzherzog Johann Hütte na 3454 metrih. Časa za počitek ni bilo veliko, saj so počasi premikajoče pike na Malem in Velikem Kleku kazale na gnečo, zaradi katere bo vzpon na hrib gotovo upočasnjen. “Ko sem bil prvič tu, to je bilo skorajda pred 30 leti, je ledenik segal vse do koče,” pove Davor. Mi smo do njega hodili dobrih deset minut. Najtežji del se je za nas tako šele začel.

Letno se na Veliki Klek odpravi 5000 ljudi

Po prihodu v steno se je pričel plezalni del. Pot je vseskozi varovana s klini in jeklenicami, a precej izpostavljena in nevarna, zato je za manj izkušene nujno potrebno spremstvo vodnikov. Nesreče, tudi s smrtnim izidom, so na Velikem Kleku stalnica. Letošnja sezona je zaenkrat minila brez smrtnih žrtev, lansko leto sta se ponesrečila dva. “Število nesreč vztrajno upada, ker se vse več skupin odloča za spremstvo izkušenih vodnikov,” nam povedo na koroški turistični zvezi. Še pred dobrima dvema desetletjema se je ob vzponu smrtno ponesrečilo med deset in petnajst plezalcev letno.

Za trud ter premagovanjem strahu pred višino in včasih prepadi smo smo bili na koncu vseeno nagrajeni. Z vsakim metrom višine smo pridobivali vedno lepši razgled na pokrajino, ki spominja na osamljen in zapuščen planet s čudovitimi vzpetinami daleč naokrog. Vrh, na katerem stoji znamenit križ, pa ponuja še imenitnejši razgled in občutek, da stojiš prav na vrhu tega osamljenega z ledom in skalami obdanega sveta.

Konec koncev so imeli pravi alpinisti prav. Veliki Klek kljub vsemu ostaja turistični hrib, ne sicer po zahtevnosti, vendar po številu pohodnikov, ki se ob ugodnem vremenu povzpnejo nanj.

Najbolj kritična točka je prehod med Malim in Velikim Klekom, ki je zardi gneče oviran in težko premostljiv, saj je prostor za le enega človeka. Občutek na tem mestu je kaotičen. Nekaj alpinistov brez varoval teče po vrhu, večina pleza v navezi več kot petih ljudi, tisti, ki se jim mudi, plezajo čez vrvi, komunikacije ne olajša niti pravi babilon jezikov, od nemščine in italijanščine do palete slovanskih jezikov. Vzpon je zato trajal več ur, večino tega časa pa je bilo namenjeno umikanju in prilagajanju ostalim hribolazcem.

Danes si je težko predstavljati vnemo prvih osvajalcev te veličastne gore. Prvič so vrh Velikega Kleka dosegli leta 1800. Odprave se je udeležilo 62 oseb, med njimi tudi 12 pripadnikov duhovščine in 16 konjev. Dan za njimi se je na vrh gore povzpel tudi Slovenec Valentin Stanič. Stanič velja za očeta modernega alpinizma, ki je prvi z barometrom izmeril natančno višino gore.

A kljub komercializaciji gorništva - letno se na Veliki Klek poda kar 5000 ljudi -, te tovrsten podvig hočeš nočeš navda s spoštovanjem. Najprej s spoštovanjem do narave, ki se je poigrala z večnim ledom, naredila čudovite razpoke, ustvarila vodo, ki jo slišiš, a je ne vidiš, in neverjetne mavrične odtenke barv. Nato spoštovanje do tistih, ki jim v roke položiš svojo varnost in s tem življenje, hvala. Na koncu pa še spoštovanje do gore, njene starosti in veličine.

PETRA MEZINEC

---