Nekoč delovni prostor, danes parkirišče

Običajno skozi Solkan, kraj s tisočletno zgodovino, ki se na jugu “zliva” z Novo Gorico, brezbrižno hitimo z avtomobilom ali s kolesom, ne da bi se ozrli naokrog in se kdaj pa kdaj posvetili tudi številnim znamenitostim in drugim posebnostim, ki ga odlikujejo. Tokrat smo odkrivali solkanska dvorišča ali po domače “barjače”, na katerih so se pisale mnoge zanimive zgodbe, stari pa so verjetno toliko kot Solkan sam.

Odpri galerijo

Ob glavni cesti, ki pelje iz Nove Gorice skozi Solkan proti Goriškim brdom, Soški dolini ali Trnovsko-Banjški planoti, se na levo in desno bohotijo kamniti oboki, na katerih je ponekod vklesana letnica nastanka iz 18. stoletja. Ko s ceste zavijemo skozi katerega od obokov, pa se nam na notranji strani, na dvorišču ali po domače “barjaču”, odpre popolnoma nov svet.

Maks Fabiani v Solkanu

“Ko govorimo o solkanskih barjačih, ne moremo mimo funkcije, ki so jo imeli v preteklosti. Tako kot so se Solkanci v preteklosti večinoma ukvarjali s kmetijstvom in mizarstvom, so tudi barjači bili ali pretežno kmečki ali pa podaljšani prostor mizarske delavnice. Vedno pa so bili tudi bivalni, saj je na njih običajno živela gospodarjeva družina,” pripoveduje arhitekt Tomaž Vuga. “Seveda pa so bila v Solkanu pred bogatejšimi hišami tudi gosposka dvorišča.”

Dvorišča so bila vedno tudi pomembno socialno okolje, ki pa so se bistveno spremenila po prvi svetovni vojni, v kateri je bil Solkan skoraj povsem porušen. Ohranjeni naj bi ostali le nekateri barjači z značilnimi “partoni”, na katerih je običajno vklesana letnica nastanka, drugi so se zaradi porušenih robnih hiš izgubili.

“Eden najbolj znanih slovenskih arhitektov, Kraševec Maks Fabiani, je želel po svoji vrnitvi z Dunaja ostati 'uporaben' na domačih tleh, zato se je med drugim posvetil obnovi porušenih primorskih vasi. Med njimi je bil tudi Solkan,” razloži Tomaž Vuga. “Leta 1922 je izdelal prvi regulacijski načrt Solkana, s pomočjo katerega naj bi staro porušeno vas spremenili v sodobno predmestje Gorice. Njegova najpomembnejša značilnost sta bili osrednja prometnica, danes Ulica IX. Korpusa in Soška ulica, ki je povezovala Gorico s Soško dolino in hribi. S prvotne “gase”, ki je bila ponekod široka le štiri metre, jo je želel razširiti na dvanajst metrov. Zato so se morale nove hiše umikati od ceste, s tem pa je bilo treba porušiti marsikateri barjač. Še sedaj ob prekopih ulice včasih naletimo na temelje starih predvojnih hiš,” opisuje Fabianijev načrt, ki je med drugimi objavljen v obširni monografiji Marka Pozzeta Fabiani Vizije prostora.

Od delavnice do kokošnjaka

Sicer so imela dvorišča ključno vlogo tudi po vojni, do danes pa se je njihova namembnost in uporabnost spremenila v skladu s sodobnejšim načinom življenja.

Zanimivo anekdoto o solkanskih dvoriščih nam je zaupal domačin Jernej Zavrtanik. “Današnja dvorišča so vsa betonska, ko smo bili otroci, pa še niso bila, ampak jih je pokrival grušč. Po navadi smo se otroci tam igrali, zato trava ni nikoli vzklila. Kjer pa so imeli na barjaču lepo urejeno travo, je pomenilo, da tam nimajo otrok.”

V Solkanu je dolga desetletja po vojni cvetela mizarska dejavnost. “Dvorišče so kot gospodarski in delovni prostor izkoriščali predvsem mizarji in drugi manjši obrtniki. Okoli barjača so se razprostirali tudi pomožni objekti, kot so bile delavnice, skladišča, žage, vmes se je našel tudi kakšen kokošnjak,” dodaja domačin Tomaž Vuga. “Kmečka dvorišča pa so se ponašala s hlevom, svinjakom, senikom, lopami in drugimi značilnostmi kmečkih opravil. V Solkanu je ohranjena le še peščica tovrstnih dvorišč.” Obcestna gradnja je v dolgo zazidano verigo “združila” več stavb, zato so lastniki dvorišče izkoristili tudi za vhod na vrt, kar so do danes ohranili mnogi.

Nekoč eden, danes več lastnikov

Skozi leta in desetletja je dvorišče v Solkanu dobilo nove razsežnosti, njihov prvotni namen pa je počasi zbledel. “V preteklosti je bil barjač v uporabi le ene (razširjene) družine, danes pa ta običajno pripada več družinam, ki živijo v poslopjih okoli njega. Barjač se je tako degradiral v parkirni prostor teh družin. Iz nekdanjega prostora skupnega življenja in druženja je postal 'nujnost' sodobnega načina življenja.” V koraku s časom so tudi nekdanja kmečka dvorišča, ki so prilagojena novi logiki in so zato tam zgradili garaže.

“Posebna zgodba solkanskih barjačev pa je Panjakovo. Tamkajšnji kompleks, v katerem sedaj živi več družin, je bil do leta 1951 sedež Okraja Gorica. Ko se je ta preselil v Novo Gorico, so stavbe predelali v stanovanja najnižjega standarda, kar se na žalost odraža tudi na nekoč lepem dvorišču, ki je še vedno eno največjih v Solkanu, na preteklost pa spominja le še velika murva na sredini.”

Tomaž Vuga socialno degradacijo solkanskih dvorišč pripisuje predvsem spremembi gospodarskih razmer, propadu kmetijstva in mizarstva po drugi svetovni vojni ter množičnemu priseljevanju iz okoliških vasi. Dvorišča so mnogokrat dobila nove lastnike z drugačnimi življenjskimi navadami.

Niso kot kraška dvorišča

Podrobnejših raziskav o solkanskih dvoriščih do sedaj ni pripravil še nihče, prav tako ni veliko zapisanega ali objavljenega o njih. Informacije smo tako poleg arhitekta našli tudi pri lokalnem zgodovinarju. “'Barjač' je oznaka za veliko dvorišče s pomožnimi poslopji, ki so odvisni od njihove namembnosti. Poleg tega, da je bilo to okolje obrtniško in kmečko, je v Solkanu v preteklosti - zaradi bližine Gorice - živelo tudi veliko plemiških družin, ki so tu imele svoje posesti in rezidence. Najbolj znani novoveški plemiški dvorci v Solkanu so bili Lenassi, Manin, Bartolomei, Puppi in Pagnacco,” je bil ilustrativen zgodovinar Jernej Vidmar. “Solkanski 'barjači' pa nimajo takšne tradicije in arhitekturne zasnove kot kraški, so pa tipični, saj so jih imele navadno vse starejše primorske vasi. Na sredini so se pogosto družili in posedali okoli murve.”

O nastanku “barjačev” lahko le ugibamo. Starorimska forma naselitve prikazuje obrambno obliko. Dvorišča so bila namreč povsod obzidana s hišami ali z zidom, kar je značilno za zgodnji srednji vek. “Solkan je imel od vedno strateški položaj. Prve omembe kraja segajo v leto 1001, poseljen je bil skozi stoletja. Med prebivalci so bili tudi Langobardi. V začetku 11. stoletja je bil pomembno upravno in cerkveno središče na območju srednjega toka reke Soče, kjer se je pozneje razvila goriška grofija. Gorica je bila tedaj manj znana, Solkan je bil sedež gospostva. Postavljen je bil na točko, ki na koncu predalpskega sveta, na izhodišču ozke doline Soče, odpira prostor proti goriški ravnini in furlanski nižini,” je sklenil Jernej Vidmar.

“Tudi nogomet smo igrali”

Poletni potep po solkanskih “barjačih” smo izkoristili za podrobnejši ogled nekaterih dvorišč in klepet s tamkajšnjimi stanovalci. Med njimi imajo seveda največ spominov na preteklost prav domačini, Solkanci, potomci tamkajšnjih znanih delovnih družin.

Zagotovo danes najbolj urejeno dvorišče je nekoč pripadalo “Brežgarjevim”, znani mizarski družini. Najdemo ga nasproti današnje lekarne. “Spominjam se, da se je na tem 'barjaču' vedno kaj dogajalo. Nono, ki je to hišo kupil leta 1921, je bil v delavnici, mi pa smo tu igrali nogomet - ko nas ni videl, seveda,” nam je zaupal Vladimir Brezigar, ki tam živi od leta 1973. “Ob 'barjaču' so bila druga poslopja, ki so služila mizarstvu. Imeli smo eno pipo za vse. Tu je bila včasih tudi osmica, sedaj pa parkirišče v skupni lasti šestih družin,” je dodal Vladimir, edini še živeči nosilec tega priimka, ki naj bi bil v Solkanu prisoten od leta 1690, v hiši prednikov mizarjev. Tam so ohranili tudi vhod na velik vrt, ki se razprostira pod današnjo obvoznico.

Za druženje z vnuki

Težko bi v Solkanu določili, kateri obstoječi “barjač” je najstarejši, zagotovo pa med najstarejše sodi kmečko dvorišče družine Koršič v Šolski ulici. Tamkajšnji prostor za spremembo ne pripada več družinam, ampak le njihovi, namembnost pa še danes ostaja kmetijska. “Nekoč smo tu imeli prašiče, kokoši, krave, danes pa uporabljamo obstoječe objekte ob dvorišču kot klet in vinski hram. Kokoši imamo še vedno, tudi vhod na vrt smo ohranili iz preteklosti,” nam je zaupal Jožef Koršič, ki naj bi še do nedavnega užival status zadnjega registriranega kmeta v Solkanu. Dejavnost je nedavno predal sinovom. “Tu se je v preteklosti reklo pri Zdoravih, našli smo tudi letnico 1784, ki naj bi ustrezala postavitvi tukajšnjega partona. Ker smo ga obnovili in nismo ohranili prvotnega izgleda, smo omenjena podatka vklesali v lesena vrata, ki vodijo v vinski hram,” je sklenil svoje pripovedovanje. Da je njihovo dvorišče še danes v uporabi kot nekoč, priča različna kmetijska mehanizacija, namesto murve, ki krasi mnoga solkanska dvorišča, pa pri njih bogato rodi figa. Dvorišče s pridom izkoristijo tudi za različna praznovanja in druženje treh generacij njihove številčne družine.

ANA CUKIJATI

---