Knjižnica v Ilirski Bistrici se je 120 let nenehno selila

“7. avgust je bil za bistriško dolino velik narodni in kulturni praznik. Prišli so gostje iz bele Ljubljane, iz krasne Vipavske, iz prijazne Planine, iz starega Trsta, iz prekrasne Reke, iz visoke Pivke in sploh iz vseh krajev Notranjskega, kjer se domorodna zavest živo razvija in utrjuje,” so avgusta davnega 1864 iz Bistrice na Notranjskem poročale Bleiweisove Novice.

Odpri galerijo

Pred 150 leti se je z ustanovitvijo bistriške narodne čitalnice začela dolgoletna tradicija knjižničarstva, ki ga danes uspešno nadaljuje KnjižnicaMakse Samsa. Tudi ta edina poklicna kulturna ustanova v ilirskobistriški občini praznuje letos okrogli jubilej, 50 let od kar je postala matična knjižnica.

Ustanovitev narodne čitalnice v Bistrici avgusta 1864, ki je za tržaško v letu 1861 in nekaterimi v večjih slovenskih mestih ena prvih tovrstnih ustanov na slovenskem ozemlju, je zelo pomemben dogodek za kulturni razvoj krajev pod Snežnikom. Ustanovnega sestanka v tedaj uglednem hotelu Ilirija (danes ta stavba klavrno razpada) je pritegnil vidne slovenske politike tedanje dobe.

Leto 1861 je bilo pomembno za razvoj demokracije v tedanji Habsburški monarhiji, saj je po desetletjih dveh absolutističnih režimov kanclerjev Metternicha in Bacha zavel v državi bolj demokratičen veter, ki je omogočil tudi ustanavljanje narodnih društev in čitalnic. V boju za narodne pravice in uveljavitev slovenščine v javnem življenju so imele narodne čitalnice izreden pomen. Njihov razvoj je že čez nekaj let pripeljal do taborskega gibanja, množičnega slovenskega političnega prebujanja.

S streli iz možnarjev so najavili slavje

Kot je v prispevku Ob 130-letnici narodne čitalnice v Ilirski Bistrici (Ilirske teme št.1 iz leta 1949) zapisala Heda Vidmar, so “zgodaj zjutraj streli iz možnarja naznanili, da se slavje lahko začne.” Domači pesnik Janez Bilc je napisal besedilo slavnostne pesmi, ki jo je uglasbil učitelj in skladatelj Fran Gerbič in ki se začne doneče v duhu tedanjega narodnega navdušenja:

“Glej, majka Slava in nje sini

so zbrani v bistriški dolini.

Se zbral je tu slovenski rod,

obhajat majke svoje god.”

Začelo se je torej slovesno. Narodna čitalnica je zbirala slovenske knjige in tedanje časopisje, prirejala znane kulturne večere, imenovane “besede”, gojila zborovsko petje, dramsko igro, zabavne večere in še kaj. Narodna čitalnica, ki jo je do italijanskega prisilnega razpusta 1926 vodilo 14 uglednih Bistričanov, pa je očitno že od začetka menjavala prostore delovanja in iskala stalni prostor pod bistriškim soncem.

Razstava o zgodovini knjižnice

V Knjižnici Makse Samsa, ki nadaljuje tradicijo narodne čitalnice, so pripravili plakat z dvanajstimi fotografijami zgradb, v katerih je delovala narodna čitalnica, po drugi svetovni vojni pa ljudska in potem Matična knjižnica.

Če se sprehodimo po postajah oziroma stavbah, v katerih je našla prostor za delovanje narodna čitalnica, moramo omeniti leto 1907. Zaradi večkratne selitve iz prostorov, ki so bili neprimerni za različne dejavnosti čitalnice, so, kot je zapisala Heda Vidmar, člani vedno bolj želeli imeti lasten dom. Združili so moči z bistriškim gasilskim društvom, ustanovljenim 1886, in zgradili na “placu” v središču Ilirske Bistrice skupno stavbo.

Gasilci v pritličju, narodna knjižnica pa v nadstropju stavbe, ki je bila tedaj najlepša zgradba na trgu. Ampak tudi tu je prišlo do zapletov, tako da so čitalnico preselili nekaj deset metrov stran, v Domladisovo (po domače Vencinovo) hišo v današnji Levstikovi ulici. Leta 1924 so uspeli praznovati 60-letnico čitalnice, čez dve leti pa so jo italijanske oblasti ukinile, zasegle vse njeno premoženje s knjižnim fondom vred. V prostore knjižnice pa se je naselila Milizia Confinaria (obmejna milica).

Nenehne selitve

Za več kot 20 let se je torej prekinilo delovanje narodne čitalnice, ki je tako rekoč gola in bosa pričakal osvoboditev leta 1945. Povojno obdobje knjižničarstva in nenehne selitve, ki so si do leta 1982 kar podajale roko, je preučila mag. Damjana Hrabar, direktorica Knjižnice Makse Samsa.

Po njenih ugotovitvah se je knjižnica do septembra 1982, ko se je končno ustalila na sedanji lokaciji, na Trgu maršala Tita, selila kar devetkrat. Do leta 1960, ko je občinski ljudski odbor Ilirska Bistrica ustanovil Ljudsko knjižnico, za upraviteljico pa imenoval Darinko Žbogar, je knjižnica delovala na ljubiteljski osnovi, običajno v okviru tedanjih kulturno prosvetnih društev. Z imenovanjem Žbogarjeve je postala knjižnica poklicna ustanova, a se je še naprej selila po Bistrici.

Če naj omenimo nekatere postaje na tej poti, velja navesti podatek Damjane Hrabar, da je po drugi svetovni vojni knjižnična dejavnost ponovno zaživela leta 1950 v skromnih prostorih v Levstikovi ulici. “Knjige za to prvo knjižnico so začeli zbirati entuziasti. Veliko jih je bilo podarjenih, nekaj pa odkupljenih. Knjižna zaloga je bila skromna in ni bila inventarizirana,” ugotavlja Hrabarjeva.

Nekaj časa je bila knjižnica del razvejane dejavnosti tedanjega SKUD (Sindikalno kulturno društvo) Tone Tomšič, ki je imelo svoje prostore v Logarjevi hiši v Prešernovi ulici, kjer je danes znana pekarna. V SKUD je delovala igralska skupina in velik mešani pevski zbor pod vodstvom Alojza Grma, knjižnica pa je bila le eden od društvenih odsekov.

Selitev pa še ni bilo konec, saj so knjižnico iz teh prostorov preselili v Cankarjevo ulico, kjer je danes znani lokal Baladur, potem pa na Bazoviško, v pritličje Verbičeve hiše, kjer je danes trgovina. Nekaj časa je delovala v Sokolskem domu, tedaj imenovanem Dom družbenih organizacij, baje tudi v leseni stavbi “provizorij” za občinsko hišo, in krajši čas tudi v prostore nekdanje Šajnove kavarne v Prešernovi, kjer je tedaj deloval Kulturni center.

Potujoča knjižnica

Preden se je nehala seliti, je nekaj časa delovala v okviru DPD Svoboda in tudi v okviru Delavske univerze v Jurčičevi ulici, v stavbi nekdanje osnovne šole. Leta 1968 je knjižnica dobila svoje na novo opremljene prostore v delu občinske hiše, kjer danes deluje matični urad. Na površini 83 kvadratnih metrov so imeli tudi manjše skladišče in nekaj stolov za bralce. To je bil tudi začetek razvejane dejavnosti javnih kulturnih prireditev, ki tudi danes dajejo pečat delovanju Knjižnice Makse Samsa.

S tem, ko je postala knjižnica poklicna ustanova, je bila vse večja potreba po primernih prostorih in tudi po koncu nenehnih selitev. Pomemben dogodek za nadaljnjo usodo knjižničarstva v bistriški občini se je zgodil leta 1964. Tedaj je namreč Občinska skupščina ustanovila Matično knjižnico Ilirska Bistrica, ki je postala osrednja knjižničarska ustanova in je zato morala skrbeti za razvoj knjižnične mreže v bistriški občini.

“Tako je knjižnica uvedla v okviru knjižnične mreže izposojo knjig s pomočjo štirih potujočih kovčkov. Vsak kovček je vseboval 120 knjig. Knjige so potovale po bolj oddaljenih vaseh v potujočih kovčkih, opremljenih s knjižnimi policami. Zadnji kovček je pristal pri mladinski organizaciji v Novokračinah, Knjige pa so potovale tudi v Brkine, med brigadirje, člane mladinskih delovnih brigad,” je nekaj zanimivih dogodkov iz zgodovine knjižnice zapisala Damjana Hrabar.

Verjetno utrujena od selitev in prostorske utesnjenosti, je vse bolj zorela zamisel o trajnejši rešitvi in stalnih, predvsem pa dovolj velikih prostorih Matične knjižnice. Kulturniki in občinska oblast so našli rešitev v prostorih v pritličju Sketove hiše na “placu”, ki so bili po ukinitvi tekstilne trgovine izpraznjeni.

Ureditve 209 kvadratnih metrov uporabnih površin se je lotil domači arhitekt Pavel Žnidaršič in 2. julija 1982 je prišel veliki dan za delavke knjižnice in za njene vse številčnejše uporabnike. V prostoru z lesenim visečim stropom so bili zagotovljeni pogoji za razmah knjižničarske dejavnosti, za literarne večere, likovne razstave in druga kulturna srečanja. Uredili so oddelke za odrasle in mladino, pet čitalniških kotičkov v okenskih ložah z 22 stoli, predalnik za časopise in pult za izposojo.

Poimenovanje po Maksi Samsa

Z novo pridobitvijo so bile dane možnost za širitev delovanja knjižnice, povečali so število zaposlenih in nenehno dodajali svojemu delu nove vsebine. Na pobudo in vztrajanje direktorice Darinke Žbogar so julija 1985 knjižnico poimenovali po učiteljici in pesnici Maksi Samsa, doma iz Donjega Zemona pri Ilirski Bistrici. Poimenovanje, ki se je tedaj mnogim zdelo neumestno, se je prijelo in danes je sinonim za knjižnico in njeno razvejano dejavnost.

Ravno širjenje dejavnosti in vse večje število članov je povzročilo ponovno prostorsko stisko. Nova domoznanska zbirka, računalniška oprema in leta 1998 prehod na avtomatizirano izposojo in vključitev v sistem COBISS so terjali iskanje novih možnosti za pridobitev dodatnih prostorov. Ravnateljica Damjana Hrabar je pripravila idejno zasnovo nove knjižnice, s katero je uspela prepričati ministrstvo za kulturo, da je podprlo izgradnjo prizidka po zasnovi domačega arhitekta Leona Belušiča.

Knjižnica je pridobila 410 kvadratnih metrov novih površin, ki so jih svečano predali namenu novembra 1998. Čez dve leti, junija 2001, pa je na gabaritih nekdanje Sketove hiše, ki je ni bilo moč sanirati, zrasla nova stavba knjižnice po zasnovi Leona Belušiča. To je bil velik praznik za celotno občino. Delovanje knjižnice pa vsekakor opravičuje vložen denar.

Leta 1982, ko se je knjižnica preselila v Sketovo hišo na “placu”, je bilo torej konec selitev, ki so trajale domala 120 let, od ustanovitve narodne čitalnice 1864 leta dalje.

TOMO ŠAJN

---