Zima brez Kanina je kot poletje brez Soče

Bovški turizem kljub relativno uspešni poletni sezoni potrebuje dva vlečna konja - poleg Soče tudi kaninsko smučišče, ki že drugo zimo ne obratuje. Na okrogli mizi Primorskih novic Vzponi in spusti - Bovec med Kaninom in Sočo so v prepolni veliki dvorani Stergulčeve hiše sogovorniki iskali odgovore, kako naprej. Na vsa odprta vprašanja, zlasti na to, kako se bo razvijala kaninska zgodba, ni bilo mogoče odgovoriti. Veliko več bo znanega po drugi dražbi ATC Kanin v stečaju sredi prihodnjega meseca.

Odpri galerijo

Na torkovi okrogli mizi so sodelovali bovški župan Valter Mlekuž, poslanec in bovški svetnik ter v preteklosti dolgoletni župan Občine Bovec Danijel Krivec, direktor LTO Bovec Janko Humar, Alan Furlani kot predstavnik družbe PGI Managemen iz Andore, ki je pred dvema letoma pripravila celostni razvojni projekt bovškega turizma s poudarkom na posodobitvi smučišča, in direktor Soča raftinga Goran Kavs kot predstavnik turističnih ponudnikov in tudi občinski svetnik. Povabljeni predsednik GIZ žičničarjev Slovenije Srečko Jesenšek zaradi neodložljivih obveznosti ni mogel priti. Pogovor je vodila novinarka Primorskih novic Vesna Humar.

Cezar Ostan je iz občinstva opozoril, da Bovčani nič ne vedo, kakšne načrte imajo potencialni ruski vlagatelji: “Vsi pričakujemo, da nam bodo predstavili vizijo razvoja Kanina. O tej zgodbi nam prevečkrat govorijo le eni in isti ljudje.”Marjan Mlekuž meni, da bi okroglo mizo v Bovcu potrebovali že pred enim letom: “Bovec bo kot smučarski center težko živel zaradi stalnih težav s preveč in premalo snega, vetrom na Kaninu... Če bi se vsi skupaj zganili pred enim letom, ne bi prišlo do tega, da danes lahko zgolj čakamo, kako bo nekdo, ki ga niti ne poznamo, v 'naši hiši' nekaj napravil. Že takrat bi morali vabiti investitorje, ki vidijo potencial v zimskem turizmu s smučiščem in bogato dodatno ponudbo.” Tudi gostinec Iztok Kenda se sprašuje, kdo so potencialni investitorji iz Rusije: “Upamo, da bo smučišče kupil investitor z denarjem in vizijo, tradicijo v tej dejavnosti in z gospodarnimi navadami. Nič proti Rusom, bilo pa bi zelo slabo, če bi kaninska smučišča postala poligon za pranje denarja. Ne pozabimo, kaj se je dogajalo v Črni gori.” Po mnenju Borisa Kravanje potencialni investitorji vstopajo netransparentno: “Veliko je bilo pomislekov o PGI, toda oni so vsaj natančno predstavili svoje razvojne poglede.”

> Razprava sicer poteka v zelo občutljivem in kočljivem času, ko je v povezavi z bovškim turizmom in predvsem smučiščem veliko nedorečenega. Katere so ključne neznanke?

Mlekuž: “Kanin nas že dolgo muči. Menim, da je okrogla miza preuranjena, več bi lahko povedali po dražbi. Sem pa v kontaktu s stečajno upraviteljico ATC Kanin. Tisti, ki potencialne kupce iz Rusije poznajo, pravijo, da so vredni zaupanja. V tem trenutku moram zaupati tem informacijam. Gospodov iz Rusije ne poznam, videl sem jih enkrat na seji občinskega sveta. Upam, da bodo, če bodo kupili, znali narediti uspešno kaninsko zgodbo.”

> Občina najbrž ne bo mogla sama nositi velikega kaninskega bremena. Kaj se dogaja v Ljubljani v povezavi s finančno perspektivo do leta 2020 in možnostjo pridobivanja nepovratnega denarja?

Krivec: “Tudi jaz menim, da bi čez dva tedna lahko več povedali. Ne glede na to pa je popolnoma jasno, da pri reševanju problemov vedno velja pravilo: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Občina Bovec je vedno pomagala družbi ATC Kanin in postala tudi njen pomembni solastnik. Tudi v primerljivih okoljih v Evropi so lokalne skupnosti krepko vpletene v smučišča, imajo pa tudi regije, ki pomagajo s finančnimi injekcijami, da investicije sploh lahko poženejo. Pri nas imamo čuden sistem. Potencialni investitorji se ob stalni menjavi ministrov nimajo s kom pogovarjati. Verjamem, da bi se z Rusi lahko odprle nove priložnosti. Po opravljeni dražbi bo tudi lokalna skupnost imela izhodišča za nadaljnje korake. Veliko bo treba postoriti na domačem terenu. Vsepovsod investitorji pričakujejo nepovratni državni denar oziroma denar EU. Program finančne perspektive je do neke mere potrjen, v njem bi moral biti prostor tudi za kaninski projekt. Pred letom 2016 pa po zdajšnjih informacijah razpisov ne bo, razen če bo kako drugače možno iskati denar v Bruslju.”

> So Bovčani zdaj bolj odprti do tujih vlagateljev kot denimo pred desetletjem?

Krivec: “Verjamem, da so. Kar nekaj podjetij v dolini ima odgovorne lastnike iz tujine. V turizmu tuji vlagatelji lahko prinašajo zgolj dodano vrednost, ker turistične infrastrukture ne morejo odpeljati drugam, kot se lahko zgodi s proizvodnjo. Mora pa vlagatelj imeti jasne cilje in tudi roke, saj v lokalnem okolju ne morejo živeti od obljub in čakati deset ali več let. Z morebitnimi novimi lastniki je treba stopiti skupaj. Država in tudi EU ne dajeta denarja brez realnih projektov, ki so podkrepljeni tudi z načrtom trženja in upravljanja.”

> Zdi se, da Kanin z dosedanjimi vlagatelji ni imel sreče?

Mlekuž: “Bovčanom ni vseeno, kaj se s Kaninom dogaja, vendar si res želijo, da bi nekdo prišel, tudi če je iz tujine, samo da se zadeve uredijo.”

Krivec: “Lastniki ATC Kanin iz širšega lokalnega okolja, Hit, Euroinvest, pred tem pa Alpkomerc in Kompas, niso imeli vizije, niso vlagali. Ni pomembno, od kod je lastnik, pomembno je, da ima načrt. ”

> Kakšna bo letošnja bovška zima?

Kavs: “Brez smučišča, kot prejšnja. Naše podjetje bo po svojih močeh nadaljevalo z dejavnostmi, ki so povezane s smučiščem. Uvajamo butično ponudbo heliskiing. Toda to je premalo, potrebujemo sodobno smučišče, brez katerega ni možno dolgoročno tržiti zimske sezone. Kanin je bil prepoznavna blagovna znamka. Izbrali smo najslabšo možnost, da smo podjetje pognali v stečaj in zaprli smučišče. Zaradi stečajnega postopka je lokalna skupnost pri iskanju investitorjev v podrejenem položaju. Nima več besede.”

> Ali soglašamo s tem, da je škoda vsakega dneva, ki mine brez smučišča?

Krivec: “Naprave na hribu propadajo. Škoda pa je tudi zato, ker nimamo projektov za kandidiranje za denar EU. Tudi Andorci so jasno postavili pogoj, da morata biti dostavna žičnica ali pa cesta zgrajeni z javnim denarjem. Za vlaganje v druge vsebina pa potrebujemo investitorja ali pa konzorcij. Kako pomembno ga je najti, smo spoznali v času prihoda partnerja Transmontagne. Prej družbi ATC Kanin nihče ni pomagal, potem pa je bilo mogoče reprogramirati dolgove. Dve stvari sta nujni: občina mora pripraviti dokumentacijo za nepovratni denar in poiskati je treba investitorje.”

> Ali bi lahko rešili ATC Kanin?

Krivec: “Najbrž bi lahko, toda o tem ni več smiselno govoriti. Tudi druga smučišča so v težavah, njihove terjatve so na slabi banki, ki pa ne deluje, ne rešuje zadev. Mariborsko Pohorje so rešili samo zato, ker je občina del infrastrukture razglasila za javno in je lahko vstopilo javno podjetje. Pri nas se je predolgo prodajala zgodba, da morajo smučišča komercialno delovati. Zdaj pa je jasno, da tako ne gre. Kranjska Gora je naredila nabirko kot za pusta, da so lahko začeli sezono. Upam, da se bo pri Kobli dobro izšlo.”

> Provokativno vprašanje: ali lahko bovška turistična destinacija preživi brez kaninskega smučišča?

Humar: “Bovec mora že zdaj živeti brez smučišča, ker preprosto mora preživeti. Statistika je jasna. Kanin je v zadnjih desetih letih prispeval okoli 12 odstotkov nočitev, kar je toliko, kot jih naštejemo v dveh avgustovskih tednih. Toda treba je upoštevati socialno-ekonomski pomen Kanina. Omogočil je celoletno poslovanje turističnih ponudnikov in vsaj 70 stalnih delovnih mest. Če bodo imeli delo samo poleti, bodo mladi odšli. Potrebujemo sodobno smučišče, ki bi lahko prispevalo od 30 do 40 odstotkov vseh nočitev.”

> Kako je z zasebno turistično iniciativo?

Humar: “V vsej dolini strmo narašča. V izpostavljanju zahtevnih in zapletenih turističnih zgodb, kot je Kanin, ostajajo podjetni in inovativni ponudniki preveč v ozadju. Imamo izvrstne kampe, odlične družinske hotelčke, dva nova hostla. Bovške turistične agencije so se razvile v resne podjetniške iniciative. V zadnjih desetih letih se je število ponudnikov in turističnih postelj v zasebnih sobah najmanj podvojilo.”

> Pod okriljem PGI iz Andore je nastala celostna študija o multiplikativnih učinkih smučišča. Kako je s tem?

Furlani: “Že pred dvema letoma je PGI ocenil, da bo brez smučišča delo izgubilo približno 150 ljudi, dolina pa letno okoli šest milijonov evrov. En evro, ki se ustvari s prodajo smučarskih kart, pomeni 6 evrov za celotno regijo. Kot najboljšo opcijo je master plan predlagal, da bi smučišče obratovalo s čim manjšo izgubo, vmes pa bi pripravili načrt za celovito prenovo. Tudi stroške smo ocenili. Je pa Kanin tipičen primer, kjer brez nepovratnega denarja ne bo šlo. Po izračunih PGI bi zasebni vlagatelj lahko prispeval približno petino denarja, ostalo bi moral biti javni denar. Če naj bi Kanin spet postal prepoznaven, bo treba tudi marketinško garati. Je pa prednost v tem, da je pol centra na italijanski strani hriba že posodobljenega. Spomnimo, da je pred desetimi leti vlagatelj Transmontagne dokazal, da je kaninsko smučišče lahko perspektivno. Z malo vložka in ljudmi, ki znajo delati, je šlo naprej, v okolju je zavel velik optimizem. V zimi 2008/2009 je ATC Kanin celo pozitivno posloval. Žal je družba Transmontagne zašla v stečaj, toda smučarski centri, ki so dobili druge lastnike, uspešno delajo. Z vizijo in znanjem je uspeh dosegljiv.”

> Ali imate ljudi, ki bi znali pripraviti projekt za kandidiranje?

Mlekuž: “Verjamem, da bi lahko zaposlili delavca, ki bi bil sposoben opraviti zahtevno delo.”

> Napovedujejo sneg. Ali se bodo domačini povezali, da bi v teh razmerah čim več iztržili iz zime?

Humar: “Pripravili smo konkurenčne pakete s smučanjem v Italiji in spanjem v Bovcu. Uredili bomo tekaške proge, v Logu pod Mangrtom tudi družinsko smučišče. Imamo veliko alternativnih programčkov. Odprta koča pri Krnskih jezerih je lahko izhodišče za turno smuko. Tudi v zimo želimo prenašati številne 'outdoor' ideje. Toda kaninskega smučišča nič ne more nadomestiti.”

Furlani: “Če turistični ponudniki ne živijo vsaj 9 mesecev s turizmom, se račun ne izide.”

> Je heliskiing lahko resna tržna niša?

Kavs: “Je zelo specifična ponudba, lahko prinaša prepoznavnost, toda bovškega turizma ne bo rešila. Je pa res, da smo tudi na Soči začeli s tržnimi nišami, ki so se razvile v pomembno gospodarsko dejavnost. Vse nišne dejavnosti je treba podpirati.”

Krivec: “Zdaj je tako, kakor da bi poleti Soča presahnila. Samo zaradi nišnih ponudb gostje ne bodo prihajali, so pa lahko žlahtna dopolnitev. Potrebujemo prepoznavne vlečne konje.”

> Nekoliko provokativno: kdaj bo kaninsko smučišče spet obratovalo?

Krivec: “Nočem špekulirati. Počakajmo dražbo. V vsakem primeru pa moramo v enem letu najti partnerja, priti do gradbenega dovoljenja in do denarja EU.”

Mlekuž: “Žal smo propadu prepustili smučišče v Čezsoči, ki bi bilo zdaj v veliko pomoč, sicer pa privlačna dodatna ponudba z nočno smuko. Lani so Ložani z izjemnim zagonom reševali zimo, uredili so tekaške proge, družinsko smučišče je delovalo, gnetlo se je otrok, tudi smučarske tečaje so organizirali. Če bi še kakšna skupnost toliko naredila, me zima ne bi skrbela.”

> Če bi na letališče priletelo polno letalo bogatih Rusov, kaj jim Bovec lahko ponudi?

Mlekuž: “Je treba vprašati ponudnike. Toda gostom z veliko denarja zdaj najbrž ne moremo ponuditi tistega, kar želijo.”

Krivec: “Kdaj priletijo? Recimo da bi bili to potencialni vlagatelji, potem bi jim morali pokazati čim več pripravljenih projektov. Prostorski plan je sprejet.”

> Kateri je še zelo neizkoriščen bovški turistični potencial?

Humar: “Vsa dolina Soče je ogromen neizkoriščen potencial. Imamo poletno sezono, odlično ponudbo. V primerjavi z drugimi imamo fantastično tržno pozicijo. Vsaj 200 kilometrov okoli imamo najbolj pestro ponudbo 'outdoor' turizma, ki je v trendu. Toda zdi se, da se sami nismo osvestili o tem in da se nekatere zadeve le počasi premikajo v naših glavah. Podjetništvo je bilo pri nas prekinjeno, družinski turizem se prebuja šele zadnji dve desetletji. Ostali so imeli na voljo stoletja, pa so se kljub temu soočali s težavami pri turističnem sodelovanju. Najbrž je res, da je lastna izkušnja nujna, a žal jo lahko tudi drago plačamo. Včasih se morajo zamenjati generacije, da presežejo medsebojne zamere, da prevlada ekonomski interes v dobro vseh.”

> Tako kot sneg je tudi optimizem brezplačen. Ali je dovolj razlogov zanj?

Mlekuž: “Upamo na dobro. Dražba bo prav v tej dvorani. Dosegli smo, da bo v Bovcu.”

Krivec: “Optimizem je ključen. Se bomo pa tudi sami morali zelo truditi.”

Kavs: “Sočo smo kar izpustili, ker ponudba ob njej dobro deluje. V dveh desetletjih smo sestavili zgodbo s poletnim turizmom in prav tako zagnano bomo garali tudi na smučišču.”

Furlani: “Optimizem in povezovanje peljeta naprej, izključevanje pa nikamor.”

Humar: “V tej dolini imamo težave s tem, da se preveč pogovarjamo in pametujemo samo o problemih, dobre stvari pa pozabljamo. To je pač tipično slovensko. Želim si, da bi uspehe drugih videli kot spodbudo za lastni razvoj. Številni primeri pričajo o energiji, podjetnosti, inovativnih idejah mlajše generacije. To je razlog za velik optimizem.”

NEVA BLAZETIČ

---