“Vedno rečem 'dobili smo' in ne 'dobil sem' kolajno.”

Jure Franko ne mara intervjujev, a tega sploh ne pokaže. Malo zaradi neomajne discipline vrhunskega športnika, malo zaradi prirojene blagosti in vljudnosti lepo vzgojenega primorskega fanta. Predvsem pa pri pogovoru z dobitnikom srebrne medalje na olimpijskih igrah v Sarajevu, poslovnežu, organizatorju velikih dogodkov in producentu ni zadrege zato, ker ima človek kaj povedati. Vstopnice za njegov muzikal Mamma mia!, ki bo v Novi Gorici pojutrišnjem, so že zdavnaj razprodane. Sredi uspehov s predstavo, ki jo je videlo skoraj 60.000 ljudi, pa Jure Franko ostaja trezen in pravi: zmage pridejo le s predanostjo in trdim delom.

> Glede na to, da smo ravno pred znamenitim valentinovim, ki se ga najbrž najbolj spominjate ...

“Leta 1984 sploh nisem vedel, da je valentinovo, praznik zaljubljencev. To sem kasneje prebral v ameriških časopisih, ki so pisali o moji medalji. Danes pa že veselo praznujemo in je lepo, ker lahko obletnico združim z romantičnim večerom z ženo. Prijetno s koristnim.”

> Primorske novice so o vaši medalji na olimpijskih igrah poročale z rahlo zamudo, 17. februarja 1984. Miličnik Franc Klajderič je takrat našim novinarjem povedal, da so bile v času prenosa drugega teka novogoriške ulice prazne. Marta Černe, ki je prodajala v Modnem domu, pa je rekla, da popoldne v trgovino ni bilo prav nikogar. Čustva so bila takrat seveda izrazita. Ampak, ali vas preseneča, kako močno se je v kolektivni spomin usidrala sarajevska olimpijada in vaša medalja kot njen nesporni vrhunec?

“V tistem trenutku, ko smo bili sredi dogajanja, sem na stvar gledal precej bolj individualno. Kot športnik se niti ne smeš obremenjevati s pozornostjo javnosti in jo zavestno izključiš. Ker je sicer obremenitev prevelika: ne moreš smučati, če na hrbtu nosiš pričakovanja 22 milijonov ljudi. Po vseh teh letih, ko vidim, da se ljudje še vedno spominjajo tega dogodka, in ko vem, kaj je potrebno za organizacijo olimpijskih iger - nenazadnje sem bil med organizatorji iger v v Naganu leta 1989 -, pa na vse skupaj gledam kot na kolektivni uspeh. Fenomen je bilo res že to, da smo Jugoslovani dobili olimpijado. Ne glede na to, da je bil v Sarajevu, je bila v veliki meri slovenski projekt. Pomislite, kako je morala takratna država stopiti skupaj, da je olimpijado organizirala in izpeljala. Bili smo prežeti z igrami, vsak je bil povezan z njimi in želeli smo si tega rezultata. Noben Jugoslovan do tedaj še ni dobil zimske olimpijske medalje. In Jugoslavija bi bila takrat prva država, ki bi kot organizator iger ostala brez odličja, tako da je bil pritisk tudi po tej strani močan. Takrat je bila še na oblasti partija in čutili smo, da od tam prihaja, ne bom rekel ukaz, ampak zelo velika želja, da Jugoslovani kot odlični gostitelji dogodek okronajo z medaljo. Pritisku smo bili izpostavljeni vsi, zato je bila medalja skupna želja in jo zdaj tudi doživljam kot skupinski uspeh. Vedno rečem 'dobili smo kolajno' in nikoli, da sem jo dobil samo jaz. Ko srečujem ljudi v Sloveniji, pa tudi ko potujem na Hrvaško, v Bosno in Srbijo, opažam, da se je ta lep spomin zelo globoko zarezal. To je bil eden od vrhuncev te države, zadnja romantika, preden je razpadla, neke vrste praznični zaključek. Dobili smo olimpijado, dobili smo kolajno, izkazali smo se pred vsem svetom.”

Veselje in žalost Sarajeva

> Še danes ljudje jedo večerjo pod vašim portretom v zlatem okvirju. Se kdaj oglasite v restavracijah, ki nosijo ime Sarajevo '84?

“Praznovali smo očetov 75. rojstni dan na Voglu. K meni je pristopil kuhar, lastnik restavracij, in me vprašal, če lahko uporabi kakšno mojo fotografijo. Ko zdaj stopiš v prostor, je včasih videti, kot da je to moja restavracija. Pa ni. Ko sem bil pred nekaj meseci tam na kosilu, je prijatelj za šalo rekel natakarici: 'A veste, kdo je ta gospod?' Rekla je, da ne ve, sedeli pa smo med vsemi tistimi mojimi fotografijami izpred tridesetih in več let. Ko je prijatelj rekel, da sem Jure Franko, je odvrnila: 'Ma ja, sigurno!' Zadal si je za nalogo, da jo bo prepričal, zato sem moral pokazati osebno izkaznico in povedati na pamet izseke iz nekaterih člankov, ki visijo na zidu, da nama je končno verjela. Popusta pa vseeno nisva dobila.”

> To, da se je leto 1984 tako prijelo, je, kot ste že namignili, najbrž tudi posledica tega, da je Sarajevo, ki je bilo kraj tolikšnega veselja, kmalu postalo mesto strašne človeške tragedije. To, kar se je dogajalo v devetdesetih letih, je v veliki meri zaznamovalo vaše dobrodelne dejavnosti. Se v vašem spominu, v vaši vesti in zavesti ta dva obraza Sarajeva povezujeta?

“Se povezujeta. To je bilo strašno. Takrat sem že živel v ZDA in videti, kako gre mesto z vrhunca v največje možne globine - ker vojna je nekaj najbolj strašnega, kar človek prizadene samemu sebi -, je bilo težko. V ZDA smo se olimpijci iz tistega leta organizirali in oblikovali nevladno organizacijo, ki se je imenovala Hope, kar je kratica za humanitarian olimpians for peace (humanitarni olimpijci za mir). Pobudnica je bila dobitnica srebrne kolajne v veleslalomu Christine Cooper. Zbrali smo veliko denarja, ki smo ga nakazali na takšne in drugačne račune. Christine pa je hotela prinesti zdravila, hrano, karkoli bi bilo mogoče. Ampak je morala skozi takratno srbsko kontrolo. In edina stvar, ki so ji jo pustili nesti, so bile nogometne žoge. Nesti nogometne žoge sredi vojne v Sarajevu, kjer so uničili vse, od tržnice do igrišč, je bila farsa. Bili smo žalostni. Tudi zato, ker nam mednarodni olimpijski komite ni dal nobene podpore. Odzval se je šele kasneje, ko je bilo politično korektno. Nam pa je šlo za to, da bi pomagali ljudem v obleganem Sarajevu, ker so nam dali toliko lepih emocij in doživetij, kar nas je zaznamovalo za vse življenje. In ko smo gledali to drugo plat, nas je prizadela - prav tako za vse življenje.”

> Vaše kasnejše dobrodelne dejavnosti so posvečene vojnim sirotam. Je to odmev tega sentimenta?

“Otroci so nebogljeni. Mi odrasli vendarle imamo nek vpliv, neko možnost odločanja o tem, ali želimo vojno ali ne. Otroci pa ne. Rojeni so v vojno. Sem ambasador projekta SOS Otroške vasi. Ta koncept se odlično obnese: profesionalna mama živi z otroki šest dni na teden 24 ur na dan. To so skupnosti, v katerih je do sedem otrok, in živijo kot družina, skrbnico tudi kličejo mama. V Sarajevu imajo te otroške vasi povprečje izobrazbe višje od povprečja v običajnih družinah. Eden od sarajevskih otrok, ki smo jih, skupaj z našimi iz Nove Gorice in Gorice, peljali na olimpijske igre v Torino, je zdaj osnoval svojo nevladno organizacijo za pomoč otrokom. Topel občutek je, ko vidiš, da se tvoje delo nekje pozna.”

Dva lista solate

> Slovenci smo prav pred kratkim imeli zelo dolgo razpravo o napisu Miru Cerarja “Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve”. Preživeli ste 25 let v tujini, na Japonskem in v Združenih državah Amerike. Ste svetovljan po biografiji in načinu razmišljanja. Se vam zdi, da Slovenci res toliko jamramo?

“Ja, ogromno. Če je pri eni stvari 98 odstotkov brezhibnega ali odličnega, dva odstotka pa slabega, smo pripravljeni 98 odstotkov časa porabiti, da se pogovarjamo o teh dveh odstotkih. Namesto, da bi bilo obratno. Imamo nastavek, da smo zelo kritični, da smo bolj papeški od papeža. Po drugi strani smo skupnost, ki ima na svetu najvišje povprečje donacij oziroma človekoljubne pomoči na prebivalca. Smo zanimiva druščina: nenehoma bi se cepili na še manjše občine in še manjše krajevne skupnosti, ko je nesreča, pa potegnemo skupaj in pomagamo drugim ljudem po svetu, kar pomeni, da je v nas nekaj zelo dobrega. Le da v normalnih razmerah to preveč skrivamo in se preveč ukvarjamo s slabim. Ta miselnost se sicer počasi obrača na boljše. Pomaga tudi šport s svojimi uspehi, ki nam kažejo, da smo vsaj tako dobri, če ne boljši, od tujcev, ki nas obkrožajo. Danes naši ljudje delajo po vsem svetu. Da Avstrijci najamejo slovenskega smučarskega trenerja, kot je Filip Gartner, in ta v Avstriji postane eden najuspešnejših trenerjev vseh časov, je res velik uspeh. Zelo podobno je z znanstveniki. Moj brat (prorektor Univerze v Novi Gorici Mladen Franko, op. a.) predava po svetu in je tudi cenjen. Takšne stvari večajo samozavest in odpirajo nova vrata ter spreminjajo način razmišljanja.”

> Velja tudi stereotip, da smo Slovenci zavistni ter da ne privoščimo zmage in uspeha. Pri športu bi lahko rekli, da to ne velja ...

“Tudi to je posebnost majhnih narodov, seveda po številu prebivalcev. Branimo svoje majhne pozicije, razmišljamo na majhno. O tistih dveh listih solate, ki jih imamo, ne pa o tem, kako bi prišli do 20 ali do 2000 listov solate. Živel sem v ZDA, kjer ljudje razmišljajo na veliko. Velikokrat sem letel iz ZDA v Slovenijo, ker sem redno prihajal na obisk domov. Ko sem letel od doma in priletel nad ZDA, sem gledal z letala in sem razmišljal, denimo, 'tam spodaj bi se dalo zgraditi krasno letovišče' ali pa 'tu bi lahko bilo golf igrišče'. Ko sem letel v Evropo, sem že nad Švico razmišljal, kaj bom rekel cariniku za tisti pokrov za žar, ki ga nosim s sabo, in koliko me bo to stalo.”

> Torej se že na taki nadmorski višini spremeni zrak?

“Očitno. In sproži stikalo v glavi. 'Foušarija' je vsekakor slovenska tradicija. Zavist lahko sicer ustvarja tudi konkurenčnost, ki je morda celo pozitivna, a naboj je negativen in sili človeka, da je jezen, če nekdo doseže več od njega. V lepem obdobju, ko je bila naša reprezentanca v vzponu, smo bili, ne glede na to, da je smučanje individualen šport, res ekipa. Podobno kot so zdaj skakalci. Ne glede na to, da ti je bilo najbolj mar, kako boš ti tekmoval, si želel, da bi bil dober tudi tvoj kolega. Ta naboj je bil takrat, v začetku 80. let, enkraten. In izkazalo se je, koliko lahko skupina doseže, če deluje skupaj. Tudi v muzikalu Mamma mia! imamo ekipo, ki diha skupaj, in ko se ta energija združi na odru, jo čutiš. Ta želja po tem, da se vsi izkažemo, je zelo podobna občutkom v smučarskih časih. Ta energija je univerzalna in ni vezana samo na šport. Enako je v znanosti, v politiki in kjerkoli drugje.”

> Ko so vam kolki rekli, da je pa zdaj res dovolj naporov, ki jih terja vrhunski šport, ste precej naravno in hitro zdrsnili v podjetniške vode. So vam disciplina, vztrajnost, trdo delo, načelo, da se je treba zelo potruditi za to, da prideš do nekega cilja, so vam vse vožnje na Lokvah, hoje po snežiščih v Trenti in kopanje v mrzlih potokih pomagali, da ste uspešni? Je to temelj uspešne poti, ne glede na to, po katerem poligonu hodiš?

“Disciplina je zelo pomembna stvar. Takrat so me spraševali, ali se mi zdi, da sem v otroštvu veliko izgubil, ker se nisem mogel igrati z vrstniki, saj smo dejansko vsak prosti čas izkoristili za treninge. Vseeno pa smo hodili na 'kampo', kot se reče, na igrišče, in igrali košarko. Ni bilo računalnikov in televizije, ki bi nam jemali čas. Šli smo ven in se družili, kar pomeni, da ni bilo toliko otroštva izgubljenega. Disciplina je pravzaprav zavedanje. Izkušnje so me naučile, da ni gole sreče, ne verjamem, da se bo nekaj kar zgodilo. Vse je pogojeno s količino vloženega dela. Več kot delaš, več možnosti imaš za uspeh. Pri čemer smo kot družba precej obsedeni s pojmom uspeha. Uspeh je, da si srečen. Kako in kdaj si srečen, pa je tvoja osebna stvar. Zato ni treba, da si v časopisih in imaš kupe denarja. Tudi sebe nimam za poslovneža: sem le človek, ki se precej dobro znajde v razmerah, v katerih dela. Edina stvar, ki mi je dokazala, da količina vloženega dela ni sorazmerna z rezultatom, je golf. Tudi če sem več vadil, se ni moj rezultat prav nič izboljšal. Drugače pa verjamem, da je pomembno delo. Zato tudi kakšna stvar včasih 'crkne', med drugim kolki. Nimam tako gostega kostnega tkiva kot nekateri drugi športniki. Pa tudi nismo delali v sistemu, ki je znal športnika ščititi. Sploh v otroštvu smo trenirali po načelu 'tam je hrib, teči gor in potem še dol in če zmoreš ponovi še trikrat'. Metodika treninga je prišla kasneje, poškodbe pa so že bile.”

Plošče iz Gorice za Križaja in Petroviča

> Vas je kdaj resno zamikala politika?

“Nikoli in verjamem, da me nikoli ne bo. Sem popolnoma apolitičen tip. Do te mere, da zavestno izklapljam televizijo v času dnevnika. Ne mislim, da so vsi politiki slabi, daleč od tega. So pa politiki v Sloveniji dali ljudem zelo slab zgled o tem, kaj sta demokracija in svoboda govora. Ker so to uporabljali na način, da se je spreobrnilo v vulgarnost, in ljudem dali dovoljenje, da se lahko pogovarjamo na vulgaren način, drug drugega zmerjamo po medijih pod pretvezo svobode govora. Izgubilo se je spoštovanje in izgubila se je hierarhija, ki je nujno potrebna. Da lahko vsak nekoga pošlje nekam, ni demokracija, temveč pomanjkanje spoštovanja. Tu so politiki naredili ogromno škode, ki jo bo težko popraviti. Treba bi bilo govoriti o dobrih učiteljih, dobrih gospodarstvenikih, umetnikih, znanstvenikih, ki jih je ogromno in se velikokrat zavemo tega šele, ko odidejo in jih začnejo hvaliti drugod po svetu.”

> Naučili ste se japonščine. Še trenirate?

“Bolj malo. Z jezikom je tako: če ga ne uporabljaš, ga izgubiš in bi se moral malo bolj potruditi. Že dvakrat sem se odpravil na univerzo, ampak zmanjka časa. Imamo še majhne otroke.”

> Razen tega, da ste zaljubljeni v glasbenico, kakšen del vašega življenja sta glasba in umetnost nasploh?

“Glasbo sem imel vedno rad. Že v časih, ko sem smučal, sem iz Italije 'švercal' plošče.”

> To je bil gotovo eden od temeljev vašega družabnega uspeha?

“Vsekakor. Sprejemal sem naročila od Bojana Križaja, Borisa Strela, Roka Petroviča, kaj naj prinesem. Kasneje so mi dali tudi malo proste roke, naj prinesem, kar mi je pač všeč. Moja srednja šola je bila v znamenju Boba Dylana. V pavzah, medtem ko sem se učil za šolo, sem se za sprostitev učil na pamet njegove pesmi. Bil sem na več njegovih koncertih. In prav pretreslo me je, ko sem junija lani, ko smo pri nas začeli z Mamma mio!, na dveh plakatnih mestih enega zraven drugega zagledal plakata za koncert Boba Dylana in naš muzikal. Nikoli si ne bi mislil, da bova z Bobom Dylanom delila plakatno mesto. To me je ganilo in zavrtelo film nazaj. Sicer si nikoli ne bi mislil, da me bo zaneslo v glasbeno kulturniške vode. Z ženo (pevko Simono Vodopivec, op. a. )sva razmišljala, kako bi kaj naredila skupaj. Bil sem v organizacijskih vodah. Delal sem vse, od olimpijskih iger do kulinaričnih festivalov, svetovnih prvenstev v različnih športih. Potem je žena odprla svojo pevsko šolo in je rekla, da bi jo rada nadgradila z odrsko izkušnjo za svoje učence. Predlagal sem ji, naj na oder postavi muzikal Moje pesmi moje sanje. Hitro sva ga šla gledat v London, kjer je bila ravno na odru velika produkcija in tako se je začel najin prvi skupni projekt. V tistih dneh sva gledala tudi Mamma mio! in sva ugotovila, da nama je še veliko bolj všeč. Takoj sem se začel zanimati za pravice, a je bilo treba vztrajati kar nekaj časa, da smo jih končno lahko dobili. Delno sem torej v glasbeni industriji po zakonski dolžnosti, moj pristop pa ostaja enak. Verjamem, da je stvar lahko dobra, če se ji povsem posvetiš, in tako tudi je z zadnjim muzikalom. S prejšnjimi smo se marsikaj naučili in tudi odziv ljudi na predstavo je odraz tega, kar smo postavili na oder.”

“Jočem za Tino, za Petra, za Ano ...”

> Noben producent ne dela zato, da bi bil neuspešen, ampak vendarle: vas je odziv presenetil?

“Me je. Imamo produkcije še v Zagrebu in Beogradu - to je bila edina smotrna odločitev, saj so pravice precej drage. Začeli smo s produkcijo v Beogradu 27. marca lani in ko sem videl, kako se je odzvala beograjska publika, sem pričakoval, da bodo tudi v Sloveniji reagirali podobno, čeprav vemo, da so na jugu bolj temperamentni. Ampak na premieri v Ljubljani je bilo navdušenje še večje. Do zdaj se je v Križankah poleti igralo po pet muzikalov na sezono, mi smo jih odigrali 17 in to je res fenomen. Slovenci smo postali bolj odprti, optimistični, želimo si več vedrine, kar je dober znak. In ta muzikal je optimističen. Ljudje se po koncu predstave objemajo, upam sicer, da se poznajo med sabo, vstajajo, nam čestitajo. Pridejo celo do naših tehnikov in jim čestitajo, kar je za tehnike redko doživetje, zgolj iz želje, da bi stisnili roko nekomu, ki je sodeloval pri produkciji. To je energija, ki jo ljudje potrebujejo in na katero se odzivajo.”

> Zelo verjetno bosta po številu prodanih vstopnic hita te sezone muzikal Mamma mia! v produkciji Jureta Franka in smučarski skoki v Planici …

“Z Mammo mio! se dogaja nekaj, kar se ni še nikoli s predstavo tega žanra: v šestih mesecih jo je videlo 56.000 gledalcev in za zdaj trend še nič ne upada. Tudi ljudje, ki so videli predstavo že štirikrat ali petkrat, pravijo, da bodo še prišli. Je pa res, da to ni enostavna produkcija in je zato tudi precej draga. Pri nas nismo vajeni plačevati veliko za vstopnice. Za to predstavo v Londonu, pri čemer smo izvedbeno primerljivi, plačaš od 50 do 150 evrov. Pri nas je najdražja karta 35 evrov. Ampak na odru je 45, za odrom pa še 15 ljudi, samih profesionalcev, nekaterih vrhunskih. Na gostovanje pridemo z dvema vlačilcema, avtobusom, tremi kombiji, oder vozimo s seboj. Ljudje seveda tega ne vidijo. Si pa štejem v veliko čast in zadovoljstvo, da še nihče ni šel iz dvorane in rekel, da bi mu bilo žal denarja.”

> Koliko vas navdušujejo sedanji uspehi slovenskih športnikov? Vam bije srce, predvsem za slovenske zimske športe?

“Ma kaj srce! Moji so se doma že navadili, da vriskam, jokam. Fant skoči tja dol v dno skakalnice, meni se ulije. Ko je zmagovala Tina, sem jokal, zdaj ko zmaguje Prevc, jokam, zadnjič sem se zjokal za Ano Drev. Vem, kaj doživlja tisti človek v tistem trenutku, vem, kaj vse je treba, da se to zgodi, in tako se vrnem nazaj, v čas, ko sem bil sam v enakem položaju.”

> Ste si po prvih intervjujih pred tridesetimi leti predstavljali, da boste dočakali tako rutino pred mikrofoni in kamerami?

“Tudi zdaj se ne počutim prijetno, kar se intervjuja tiče. Ne zaradi vas, ampak vedno imam malo tesnoben občutek, čeprav vem, da ne dajem takšnega vtisa. Ampak zelo nerad javno nastopam, zato se tudi redko pojavljam. Pred tem sem v veliki meri tudi zbežal, v narekovajih, v ZDA, ker je bilo takrat toliko pozornosti, s katero nisem vedel, kaj početi, in sem se pač umaknil pred tem. Zdaj so ostali lepi spomini in ljudje, ki jim to res nekaj pomeni. Pridejo, stisnejo roko in rečejo, da bi mi radi čestitali, pa čeprav je minilo 30 let. To se mi zdi res lepo, ker se vidi, da je bila to skupna radost, ki ima še zdaj vrednost.”

VESNA HUMAR

---