V Rdečem baru spet mešajo Cocktail

Stara plošča, stara plošča, stara plošča, Marko Brecelj ponavlja v zadnjih zdihljajih pesmi Alojz valček, kakor bi poslušalcu dejansko predvajal staro, že hudo zdelano ploščo. Njegov kultni Cocktail, posnet leta 1974, je resda stara plošča, vendar se nikakor ne more postarati. Še danes, sveže ponatisnjen na cedeju, se ponaša z zafrkljivo ironijo, jedkim humorjem in duhovitimi besednimi igrami, ki z ostrimi bodicami varujejo krhko melanholijo, skrbno vtkano v pesem.

Jo malce spregledajo, tole Brecljevo mehko sredico, navdušenci, ki na vrh domačega kantavtorstva postavljajo pionirski deli, OdpotovanjaTomaža Pengova in Cocktail Marka Breclja, ob tem pa se pridušajo, da sta plošči prava pravcata antipoda - da je Pengov liričen, mil, nežen, zasanjan poet, Brecelj pa oster in jedek mojster črnega humorja.

Jih zavede že Brecljev angažma, njegov mehki terorizem, pa nemilostno, praviloma marljivo dokumentirano in v umetniški performans povzdignjeno obračunavanje z vsakomer, ki ga dobro podmazan detektor prepozna kot škodljivca lokalnih ali celo mednarodnih razsežnosti.

Zadnje čase je “rabljeni kantavtor” čedalje ostrejši do koprske nebotične pameti in njenega Cesarja - ponatisnjeni Cocktail, tokrat podnaslovljen “obilni vunbacilni”, posveča “nedavnemu potresu moči desete stopnje po Fekalijevi lestvici, izvrženju 24-letnega Društva prijateljev zmernega napredka iz prostorov na Gregorčičevi 4 v Butalah Istre pod Slovenci, v Kopru Capodistria”. Lokalno vzdušje duhovito portretirata tudi njegovi novejši pesmi, uvrščeni na DVD Samospevi, plod dveh snemalnih dni, ki ju je Brecelj v studiu Hendrix na Radiu Koper v začetku leta preživel s producentko Ksenijo Kos in tonskim mojstrom Dragom Hrvatinom.

V zbirki štirinajstih pesmi - deseterica je zgolj vokalna, skozi štiri pa se kantavtor spremlja z akustično kitaro - sta tudi Na trdna tla in Vsi smo ponosni. Prvo je navdihnilo srečanje z računovodkinjo na koprski občini, ki je sanjaču dejala, da mora sestopiti na trdna tla, druga pa s povzemanjem besednjaka pompoznih političnih govorov razgalja lokalni “demokratični despotizem” in je pravzaprav redek - če ne kar edini - primerek današnje politične satire v Istri pod Slovenci.

Več pesmi, zbranih na Samospevih, teče v ritmu kolenovanja, protestnega korakanja pred sedežem koprske občinske uprave, kjer jih je Brecelj koval in mojstril, si pomrmraval “tam-pa-ra-pam-pa-ra-pim-pa-pom”, iskal rime, nizal verze. Tovrstna asketska interpretacija, polna premolkov, marsikateri pesmi vtisne močan pridih svečanosti, že kar sakralnosti - tu in tam kakšna zazveni kakor molitev verske skupnosti v ustanavljanju Upanje brez razloga.

Zbirko zamolklo odpre refleksija o smrtnosti Nebitnica, ki jo je Brecelj pred petimi leti posvetil beograjskemu glasbenemu zanesenjaku, novinarju in performerju Saši Markoviču- Mikrobu (1959-2010). Takoj zatem v novi, okleščeni podobi zazveni starejša, ob Titovi smrti napisana Svuda ljudi, svuda zastave, v hrupnejši različici uvrščena že na ploščo benda Marjanov čudni zajecSvinjam diamante (1985). Brecelj, ki ga uživalec DVD-ja spremlja s pomočjo kamere, postavljene v kot studa, se zgolj s svojim glasom odziba tudi skozi Ujetnike sobote, znane s kasete dua Javna dvaja Moje krave molznice (1991). Večina pesmi pa je tokrat objavljena prvič, med njimi tudi presunljiva Himalaja, posvečena petindvajsetletnemu Ivanu Sedeju, ki se je smrtno ponesrečil.

Ne bi bilo slabo, ko bi pesmi, zdaj dokumentirane na DVD-ju, izšle še na CD-ju ali celo na vinilni plošči, ob njih pa morda še drugi Brecljevi posnetki, v zadnjih letih zabeleženi v koprskem Hendrixu. Škoda tudi, da na primernem - in lahko dosegljivem - nosilcu zvoka še niso zbrane nekatere njegove najboljše pesmi: Radojka, Ta stol, Sneguje, Ponošeni smehljaji, Sexi disko hit ...

No, je pa med poslušalci k sreči spet album Cocktail, in to v obilni različici, pa četudi do pičice enaki tisti, ki je pod naslovom Cocktail - obilni predvolilni izšla leta 1997.

Album sta Brecelj in Plesni orkester Radia Ljubljana pod taktirko aranžerja Bojana Adamiča posnela leta 1974, ZKP Ljubljana pa ga je izdala šele šele po Brecljevem uspehu z bendom Buldožer in njegovim prvencem Pljuni istini u oči (1975). Tokratni ponatis, ki sta ga kakor Samospeve družno izdala Društvo prijateljev zmernega napredka in založba Nika, se med drugim ponaša z zgledno spremno knjižico, v kateri so natisnjena besedila, Brecljev spominski zapis o “tovarišu gospodu Bojanu Adamiču” in njegove pripombe k lastni plošči - omeni, da bi na album že spočetka sodila tudi njegova prva tazaresna pesem Stonesi spoznajo moje stare starše, da je v zbirki proti njegovi volji hit Duša in jaz, s katerim je “dosti tednov vladal na slovenski popasti top lestvici”, da se mu nekatere pesmi zdijo “tako tako zapete”, da je igranje kitare Milana Ferleža - Žajfeka “zgolj korektno”, da je pesem Gozd nekoliko cukrasta ...

“Nekoliko cukrastega” in zanj resnično netipičnega Gozda ne prepeva več, zato pa še zmeraj rad odbrenka cocktailovske Škandal v Rdečem baru, Požar, Črni Peter - nepozabno konstatacijo “eni so srečni, drugi pa trezni” na nastopih spremeni v “tukaj so srečni, zunaj pa trezni” -, pa seveda Alojz valček, nekakšno pevčevo slovo od mladosti. Navdihnil ga je Alojz Kodre, upokojeni profesor na fakulteti za matematiko in fiziko, ki se je mlademu Marku izkazal za “človeka brez milosti”, marsikdo pa ga ima bolj v časteh kot prevajalca Adamsovega Štoparskega vodnika po galaksiji.

Iz Cocktaila še posebej štrli bluesovski Hiškar rogač, ki ga je Brecelj posnel z bendomSedem svetlobnih let, iz katerih je pozneje zrasel veliki Buldožer.

Na vrhu predala priloženih pesmi je blagoglasna Rastemo, duet z Borisom Beletom, klasika, s katero je “duo trio Buldožer” nastopil na opatijskem popevkarskem festivalu. Dvojec je na drugo stran male plošče uvrstil Beletovo skladbo Svaki čovjek ima svoj blues, še eno mojstrovino, ki sramotno dolgo čaka na primeren ponatis.

Obilni Cocktail se živahno nadaljuje s poskočno Tri ženske, v kateri Brecelj s pomočjo ljudske motivike in istrskega melosa švrka sodobno povzpetništvo, miniaturki Cavallo da corsa sledi “prva tazaresna” Stonesi spoznajo moje stare starše, ki jo je Brecelj posnel s triom Krik, na rep pa je pripeta še singlica Parada - naslovna zajedljiva himna se druži s sorodno drvečima skladbama, s strupenimi, Bijelemu dugmetu posvečenimi Majmuni in trpkejšimi Trotoari.

Pesmi, v katerih kratko potegnejo zlagan malomeščanski moralizem, vsakodnevna rutina, čredna (ne)miselnost in slepo pokoravanje dozdevnim avtoritetam, še zmeraj zadenejo v črno. “Ja, tega ne znamo več narest,” je eno od Brecljevih pesmi občudovaje komentiral anonimni uporabnik spleta.

In res, v dneh, ko veliko več pozornosti požanjejo glasbeni obrtniki, ki sledijo “svetovnim trendom” in skušajo čim natančneje oponašati globalne zvezde, kakor pa izvirni domači ustvarjalci, med srkanjem Cocktaila v ustih začutimo tudi kanček grenkobe.

ANDRAŽ GOMBAČ

---