“Si predstavljate, da bi tu sedele same blondinke z dolgimi nogami? Čista paranoja!”

Še posebej zato, ker se Slovenci tako težko in neradi norčujemo sami iz sebe, sta inteligentni humor in toplina Dese Muck razorožujoča. Pa tudi zato, ker zna zrcalo, v katerem se lahko ogleduje prav vsak, ustvariti brez plitkega veseljaštva ali bolečega sarkazma. Z veseljem do življenja, ki je sicer “blazno resno”, ampak tudi na smrt smešno.

> Se vam dogaja, da si ljudje, ko vas pričakujejo, mislijo, “zdaj pa gre tale in gotovo se bomo smejali”? In je to obremenjujoče?

“Saj običajno tudi res povem kaj smešnega, če seveda nisem utrujena in slabe volje. Pa še takrat, če mi le plačajo. Ampak čisto zares: čeprav imam včasih tremo, je pri nastopih v živo lep prav ta odziv občinstva. V nasprotju z, denimo, televizijo, kjer govoriš v tišino in praznino.”

> Na televiziji ste večinoma nastopali v tako imenovanem družinskem terminu. In vedno je bilo treba paziti, da je bil humor primeren in ne žaljiv. Je bilo težko?

“Res je treba paziti in to človeka sčasoma potisne v neko omejeno stanje duha. Ob koncu obdobja, ko sem delala na televiziji, sem bila tako zabita, da sem komaj znala skozi vrata. Naporno je nenehno cenzurirati samega sebe, razmišljati, ali bodo 'krščanarji' znoreli, ali bo Lojze užaljen. Nekoč sem napisala, da se počutim srečna in polna kot sončnica semen. No, drugi dan smo dobili pritožbo od društva neplodnih mater, češ, da se norčujem iz njih. Potem ti ne preostane drugega, kot da se delaš norca iz samega sebe. Res je, da imam ogromno materiala, brez skrbi, ne bo mi zmanjkalo. Nasprotno, zdaj ko se staram, imam nove teme.”

Gospa pisateljica

Bila je in je marsikaj. To, da je v življenju za preživetje delala najrazličnejše stvari, pove s ponosom. In čeprav skoraj vsak Slovenec ve, da Desa Muck dela, govori in piše veliko, obseg in pestrost njenega opusa vendarle vsakič znova presenetita. Število njenih knjižnih naslovov za otroke in mladino ter za odrasle se približuje številki 40.

Na šole prihaja kot “gospa pisateljica” in po njenem obisku otroci vedo, da se umetnikov ni potrebno prav nič bati. V dnevne sobe je leta prihajala kot taka ali drugačna televizijska gospa, na odre in filmska platna v premnogih vlogah. V številna življenja vstopa kot avtorica na stotine besedil, razmislekov in kolumn, ki morda res prikličejo nasmeh, a vzpodbudijo tudi sprejemanje. Soočanje s človečnostjo, polno zapletov in napak, a tudi lepote.

Desi Muck med zvonjenjem mobilnega telefona igrajo dobre stare uspešnice iz prve polovice prejšnjega stoletja. Pianist Robert Vatovec ji je za dobrodošlico na oder Gledališča Koper in Primorskih novic zaigral Fly me to the moon, odpelji me na Luno. Ženska, ki ima po treh zakonskih zvezah in kot mati treh hčera očitno za seboj že pošteno dozo pravega življenjskega realizma, ostaja nepoboljšljivo romantična in igriva. Morda jo imajo Slovenci tudi zato tako radi. Pa tudi zato, ker z Deso nikoli ni dolgčas. VH

Gorenjci in Štajerci, levi in desni

> Na primer?

“Ja, zdaj, preden sem prišla, sem morala preveriti, če sem vzela vse tablete, če sem si zalepila protezo, če imam kolk prav nastavljen, vse sorte pride. Preveč smejati se tudi ne smemo, ker je že inkontinenca tu ...”

> Če odštejemo sončnice in neplodne matere, kaj najbolj hitro užali Slovence?

“Prav nič nas ne užali, če se delamo norca iz nekoga drugega. Gorenjci so veseli, če se delaš norca iz Štajercev, Štajerci pa seveda užaljeni. To je značilnost našega značaja: Slovenci humor na svoj račun zelo težko prenašamo.”

> Je v Sloveniji kakšen humorist, ki brez zavor povozi tabuje in meje?

“Večina jih med nekaj nedolžnih šal skrije eno hudo, da tisti, ki počasi mislijo, niti ne dojamejo. Tveganje je veliko. Če se s tem preživljaš, moraš paziti, da ne užališ ljudi. Levičarski humorist bo brez strahu pljuval čez desničarje, ker ve, da mu bodo levičarji stali za hrbtom. Je pa res, da ne poznam nobenega duhovitega desničarja, tako da te primerjave pravzaprav ne morem izpeljati do konca.”

> Veliko ste pisali o svojem ustvarjalnem procesu, o zamudah rokov, o težavah in blokadah, hkrati pa je vaš seznam objavljenih del zelo dolg. Kako je torej s tem? Ste širšo javnost seznanjali le s svojimi slabimi dnevi?

“Zdaj malo lažje delam. Pisanje je ena od stvari, ki se jih učiš celo življenje. Če ti je pisanje veselje ali hobi, je najbrž lažje. Če pa moraš pisati, če veš, da gre jutri zjutraj ob osmih nekaj v tiskarno, ti pa nimaš napisanega ničesar in se zavedaš, da boš celo noč sedel za računalnikom in se nalival s kavo, je lahko zelo stresno. O tem sem veliko govorila in pisala, ker se pisateljstvo pri nas sploh ne razume kot poklic. Ampak kot nekaj, kar pač moraš početi, da ne bi bil žalosten. Če ne igraš harmonike in ne delaš gobelinov, pač pišeš. Ampak ni tako. Pisanje je kot katerikoli poklic. Delam toliko in toliko ur na dan, izpolnjujem svoje obveznosti. Držim se rokov. Tistih, ki se jih res moram. Rada bi videla, da bi ljudje to razumeli kot resno delo, predvsem pa, da bi to delo resno jemali pisatelji.”

> Kdaj vas je dohitelo spoznanje, da ste pisateljica? Ali vas še ni?

“Zadnje čase me prešine kdaj pa kdaj. Ker skoraj ne počnem drugega, kot da pišem. Včasih pa mi je bilo kar nerodno, zdelo se mi je, da nimam pravice do tega naziva.”

> Se v vas še kdaj priplazi strah pred tem, da bi prišel nekdo in bi, kot ste zapisali v eni svojih kolumn, rekel: “Marš, neresna Muckova, nazaj v menzo lupit krompir?”

“Mislim, da je to prav nek sindrom. Ta strah, da te bodo razkrinkali. Da si se nekako 'prešvinglal', nekoč pa bo prišel nekdo in dokazal, da nimaš pojma. Zaradi tega sindroma sem imela na začetku težave s kritiko. Če sem dobila kakšno slabo kritiko, sem tako jokala, pa ne zato, ker se mi je zdela krivična, ampak ker sem razmišljala: 'Kako ima ta človek prav. Še premalo. Ubogi revež sploh ne vidi te grozne resnice v celoti'. Zdaj pa nisem več tak revček, kot sem bila.”

Modrost ni popolnost

> Je to samo posledica vajenosti in rutine ali je prišlo vmes tudi kakšno spoznanje?

“Kar te ne ubije, te okrepi, po drugi strani pa sem tudi kot osebnost, upam, vsaj malo dozorela.”

> Ko ima človek petnajst let, se mu zdijo tisti pri 25. starci, hkrati pa ima tiho pričakovanje, da mu bo v odraslosti vse jasno o življenju, svetu in sebi. Da bo postal moder. Ste postali modri ali vsaj modrejši?

“Kot prvo: ko sem bila stara 15 let, nisem imela nobene potrebe, da bi postala modra, ker sem mislila, da sem to že. Hotela sem samo, da mi dajo slavo in denar. Ne vem, če bi lahko vse, za kar si upam trditi, da res vem, strnila v stavek ali dva. Kvečjemu za nekatere stvari čutim, da so resnične, pa ravno teh ne znam razložiti. Na splošno pa: bom, ja, modrejša. Nisem pokadila toliko cigaret in imela toliko tipov, da bom kar ves čas enako neumna.”

> Vam gredo na živce ljudje, ki so prepričani, da vse vedo?

“Izogibam se jim in sem že čez dve minuti utrujena, če takšnega srečam.”

> Kaj pa ljudje, ki so prepričani, da živijo popolno? V popolni telesni in psihični kondiciji, s popolnim stanovanjem, popolno družino?

“Saj to mora biti grozen napor. Sploh si ne morem predstavljati, da se ženeš za tem. Živela sem in še živim v stari hiši, ki je potrebna nove strehe in še česa. Ampak zame je to pravljična hiša. Imam tri hčerke, ki so zame popolne, čeprav ga kdaj pa kdaj lomijo in imamo nenehno neke drame. Potem pa pride mimo nekdo, ki misli, da te ima pravico opozarjati, kaj vse je v tvojem življenju narobe. Pride na obisk in reče: 'Žleb imaš zlomljen in voda ti teče naravnost v klet.' Pa kaj, saj ne grem nikoli v klet. Ali pa: 'Razpoko imaš, saj se ti bo strop zrušil na glavo'. Ali: 'A je tvoja hčerka že diplomirala? Zakaj pa ne? A ne piše že dolgo te diplome?' Zelo nevarno je, da takemu človeku podležeš, da mu začneš verjeti. Do trenutka, ko me nekdo ne začne prepričevati, da je vse narobe, je moje življenje popolno. Točno takšno, kot ga potrebujem.”

> Ljudje to drug drugemu delamo nalašč ali nehote?

“Če te ljudi vprašaš, zakaj to delajo, odgovorijo, da ti hočejo dobro ali te imajo radi. Meni je to malo čudno. Ko imam nekoga rada, govorim, kako je z njim vse super.”

V zajčniku

> Ali je naporno to pričakovanje družbe, da morajo biti ljudje idealni, vitki, z dolgimi nogami in belimi zobmi?

“Mislite debeli, z rumenimi zobmi in kratkimi nogami. Ja, no. Če prve variante nimaš, se moraš pretvarjati, da je druga super. Čeprav, resno: zelo relativno je, kaj je lepo. Ne razumem ljudi, ki mislijo, da moramo biti vsi enaki, suhi z dolgimi nogami in belimi zobmi. Ne vem. Si predstavljate, da bi tu sedele same blondinke z dolgimi nogami? Čista paranoja! Hujše, kot da prideš v zajčnik. Zajčki so vsaj luštkani.”

> Ste uspeli to prenesti svojim trem hčerkam? Glede na to, da je videz za odraščajoča dekleta lahko huda mora ...

“Morda mi bo kdo to vzel za slabo, ampak tako sem srečna, da so se odselile. Ker: tri hčere, tri pubertete, trikrat: 'Mami, debela sem.' 'Ma nisi.' 'Ja, pa sem.' Vedno smo se ukvarjali s tem, katera je debela, pa nobena ni. Vse so trdile, da so, jaz pa zraven s svojimi stotimi kili. 'Jaz sem debela.' 'Ne mama, ti pa nisi.' Nenehno jim dopoveduješ, da so lepe. Seveda so lepe, kakšne pa naj bodo. Vsak človek, če ni prav zelo zanemarjen, je lep. Ampak ja, strašno smo obremenjeni s tem videzom. Tudi jaz sem bila. Imela sem grozne težave, ko sem bila mlada in sem bila, pač ... taka kot zdaj. Včasih nisem šla ven po cele mesece, samo v službo in domov. Včasih sem hotela na plavanje, ker najraje na svetu plavam - v vodi si pač lahek -, in sem se obrnila na avtobusni postaji ali celo že pred bazenom zgolj zaradi strahu, da me bodo videli v kopalkah. Vedno sem vse prelagala na 'potem ko bom shujšala'. Potem bom šla plavat, bom šla v disko. Tako lahko človek zapravi deset let življenja. Hujšanje je zelo kompleksna zadeva in odnos do hrane je v glavi.”

> In zdaj?

“Zdaj sem pa zelo suha, kot vidite. Resno: edina težava s kilogrami je, da ti prej ali slej udarijo na zdravje. Drugače so pa čisto v redu. Kar vprašajte moške.”

> Kako vam je prišlo na misel, da napišete knjigo o seksu?

“A sem jo? Kdaj?”

> In to knjigo o spolnosti za najstnike. Blazno resno o seksu.

“Najprej sem napisala Blazno resno popolni in potem so založniki hoteli še eno. Bivši mož mi je rekel: 'Če boš pisala o spolnosti, bodo otroci to gotovo brali.' In res: ko sem odraščala, do informacij nisi prišel. Kaj vse so nam naložili. Od staršev sicer nisi izvedel ničesar. Si pa od vrstnikov, in to zelo zanimive ter skrajno neverjetne stvari. Današnja najstniška generacija ima informacij v izobilju, a takrat, ko sem pisala knjigo, so bile to suhoparne, dolgočasne, na pol medicinske informacije, ob katerih te je, pa če te je seks še tako zanimal, minilo.”

> So bile kakšne reakcije, od učiteljic, župnikov? Tudi negativne?

“Pisale so slavistke iz Železnikov, da morajo to takoj umakniti iz revije Pil, kjer je besedilo izhajalo, ker da je strašno pohujšljivo in bodo imeli najstniki povsem napačno predstavo o spolnosti, kot da je to nekaj lahkotnega. Čeprav je to v resnici nekaj težkega, težkega. V odgovor na to pismo se je oglasilo nekaj sto slovenskih šolarjev, med njimi tudi Tinkara Kovač, kot mi je povedala kasneje, in zahtevalo, naj se tega ne umakne iz revije.”

> Smo Slovenci zadrti in spolno zavrti? Vicev o seksu je sicer ogromno ...

“Ja in najbolj vžgejo. Jaz sicer nisem spala prav z vsemi v državi, tako da empiričnih podatkov nimam, a po svojih izkušnjah - vendarle sem bila trikrat poročena - lahko rečem, da Slovenci niso tako zelo zagovedni. Sploh, če kaj spijejo. Videti smo zelo zadržani, ampak živela sem na kmetih, v precej katoliškem okolju, in sem pričakovala, da je tam ena sama zvestoba do groba. Ampak ne: kaj je bilo to na veselicah! Da bi vi videli, kaj vse je naslednje jutro s senikov dol lezlo. Takrat so se mi odprle oči. Res pa je, da to delamo bolj na tiho, na skrivaj, doma za štirimi stenami, kamor pravzaprav tudi sodi.”

> Je torej spolno življenje Slovencev boljše kot njihova demografska slika?

“Ne vem, kako je s to mladino. Mislim, da so kar se tega tiče na slabšem, kot je bila moja generacija. Fante je težko odtrgati od računalnikov, ko ti že uspe, pa imajo polno dram. Tako da ne vem, kako bo z demografsko sliko v prihodnje.”

Žeblji v glavi

> Imate veliko prijateljic?

“Imam, ampak imam malo več prijateljev.”

> Verjamete v žensko zavezništvo, žensko tovarištvo? Drži, da moški veliko bolj držijo skupaj, medtem ko si ženske bolj gledamo čevlje in se opravljamo med seboj?

“Verjamem v žensko tovarištvo. Ampak pogosto se družim z moškimi, ker imam z njimi več tem za debato. Zelo rada se namreč pogovarjam o nogometu. Ženske res najbrž raje opravljamo, čeprav v tem ne vidim nič slabega. Moj prvi stavek, ko se slišim z nekom po telefonu, je: 'A je kakšen trač?' Saj ga hitro pozabim, ampak rada imam zgodbe in človeške usode. Ženske hitro preidemo k filozofiji in psihologiji, moški pa bolj pripovedujejo zgodbe. V zelo dolgih letih, kar imam opraviti z moškimi, sem sicer ugotovila, da o njih ne vem veliko. Vem pa, da so blazno v redu, če jim le daš jasna navodila. Razmišljanje v smislu 'saj bi moral vedeti' in 'saj bi moral začutiti' je nekaj najbolj neumnega, kar ima lahko ženska v glavi. 'Ti bi moral vedeti, da mene moti, da se tisti žebelj v steni maje'. Ne. Reče se: 'Pojdi in zabij tisti žebelj.' In gre. Mogoče ne takoj, ampak gre.”

> Na Poljskem so predlagali zakon, ki kriminalizira splav in ženskam celo grozi z zaporom. Kaj mislite o tem?

“Imam sicer tri hčerke, ampak sem zelo težko zanosila in nikoli ne bi šla delat splava. Zdaj poznam to vez med materjo in otrokom, če bi bila mlada ženska brez otrok in bi bila v grozni stiski, pa ne vem, kako bi razmišljala. Pa še nekaj sem prepričana: velika večina žensk, ki se za to odločijo, ne naredijo splava zato, ker morajo ravno na počitnice. Vsaka to naredi z eno grozo in žalostjo v sebi. Je pa tako: kar se prepove, se kriminalizira. Včasih so ženske umirale zaradi splavov, ki so jih opravljali mazači, predvsem revne, ki si niso mogle privoščiti zdravnika. Morda bo spet tako.”

> Se vam zdi, da so nekatere pridobitve, denimo pravice žensk, osemurni delavnik ali prepoved dela otrok, ki se nam zdijo samoumevne, res samoumevne ali da se mora človek nenehno boriti, da jih ohrani? Je kdaj čas, da prekrižamo roke in si rečemo: to je urejeno in nam ni treba skrbeti?

“Ta čas gotovo ni zdaj. Sploh še ni ta čas, trenutno pa je še manj kot sploh. Ta kapitalizem nam počasi reže samozavest, samozavedanje in duha s tem, da skrbimo le za to, da bomo preživeli. Da bomo imeli službo, zaslužili dovolj za hrano. Nekaterim je težje kot drugim. Ampak prepričana sem, da tudi tisti, ki so varno upokojeni, kdaj pa kdaj pomislijo: 'Kaj pa, če bo zmanjkalo denarja za pokojnine?'”

> Je kakšna slovenska regija, v kateri niste obiskali nobene osnovne šole?

“Pa najbrž je res ni. Najmanj sem bila na Gorenjskem, veliko na Štajerskem in Primorskem, po malem povsod.”

> Vas še vedno kličejo?

“Grem na manj šol, ampak grem še vedno, ker bi sicer te obiske kar malo pogrešala. Včasih so mi šli precej na živce. Tremo sem imela. Mislila sem si, da me bodo učiteljice grdo gledale in se bodo otroci delali norca iz mene. To je ta sindrom, o katerem sva govorili na začetku, strah, da te bodo razkrinkali ravno na Osnovni šoli Podčetrtek. Zdaj pa grem kar rada, čeprav sem začela postavljati malo več pogojev, ker se je že zgodilo, da sem se na kakšni šoli onesvestila, no, na eni. Ponavadi namreč pričakujejo vsaj dva nastopa, enega za mlajše, drugega za starejše, to traja ure, potem moraš vsem podeliti bralno značko, se fotografirati, podpisati na desetine knjig, na koncu pa pride še učiteljica in te prosi za intervju za novinarski krožek. Seveda otrokom ne moreš reči ne in povem vam, te učiteljice to zelo dobro vedo. Zdaj imam samo po en nastop.”

> Kaj sprašujejo otroci?

“Kdaj ste se rodili in kdaj boste umrli. Zelo jih zanima, katere živali imam, koliko knjig sem napisala, kdaj sem začela pisati, kako dobim idejo za knjigo, katera je moja najljubša knjiga. Brez teh vprašanj ni obiska na šoli.”

> Je res, da otroci niso več taki, kot so bili?

“Otroci so otroci. Razlikujejo se le glede na to, kje živijo. Priznati moram, da imam skoraj najraje tiste, ki so zelo na podeželju, pa ne da mestnih nimam rada. A se zdijo malo bolj naveličani. Nekako so ukrotili te mestne otroke, včasih so bili bolj divji, danes pa so bolj zdolgočaseni.”

> Je bila torej zavestna odločitev, da svoje otroke vzgajate na podeželju?

“Absolutno zavestna odločitev, ker sem mestni otrok. Spomnim se tistih dolgočasnih poletij: nisem imela veliko prijateljev in sem se potikala po vročih prašnih ulicah. In ne le to, da nimajo prehitro preveč informacij in vtisov, pomembna sta se mi zdela tudi zdrava hrana in svež zrak. Otroci so mi za to hvaležni. Velikokrat, sploh druga hčerka reče: 'Kako sem imela srečno otroštvo.'”

> Vam je gledališki oder v veselje ali v breme?

“Bil mi je v blazno veselje. Strastno sem uživala na odru. Ne vidim se kot neka zelo profesionalna igralka. Igram igro in se hkrati igram. Zdaj me pa zdravje pri tem kar ovira. Predstavo sicer zdržim. Mirno lahko pridete gledat, ne bom umrla na odru, niti mi ne bo skočil ven kolk, ker ves čas sedim. A me utrudi. Ravno danes mi je fant ... Ja, imam fanta, pa zelo fajn je ... No, danes mi je fant rekel, da želi, da bi nehala igrati, ker mi to vzame toliko energije. Rekla sem, da imajo otroci to predstavo tako radi, on je pa odgovoril: 'Jaz imam pa tebe rad'. Le kaj sem dočakala ...”

> Kaj pa film?

“S filmom sem v glavnem čisto nehala, čeprav bom zdaj spet v enem nekaj malega nastopala. Film je super, ker se tam najdemo ljudje, s katerimi se je lepo pogovarjati. Nikoli pa nisem preveč marala televizije in sem zelo srečna, da mi ni treba več tja.”

> A res ne greste več?

“Gospa, ki vodijo vse te oddaje, me nenehno vabijo. Ampak ne morem. Tako grozno mi je tam. Televizija sama je grozna, že ko stopiš skozi vrata. Vse je temno, še hodnikov nimajo razsvetljenih, vstopiš, kot da bi vstopal v grobnico, energija je čisto črna, vsi jamrajo, v garderobi je isti stol polomljen že dvajset let.”

> Na lenobo se lahko gleda z različnih zornih kotov. Kot na nepripravljenost človeka, da nekaj naredi, ko je treba, kar je gotovo zoprno, pa tudi kot na nekaj lepega in plemenitega.

“Imam se za lenega človeka in če mi daš na izbiro, ali ležati na kavču in gledati televizijo ali pa prekopavati vrt, vsi vemo, kako se bom odločila. A življenje me je naučilo, da bom, če bom samo gledala televizijo na kavču, živela morda še kakšno leto, dlje pa ne. Prisilim se, kot se verjetno še veliko ljudi. Trenutno se silim k večji telesni dejavnosti, ker vem, da bom sicer v letu ali dveh končala na vozičku.”

> Se produkti človeške ustvarjalnosti, od knjig in filmov do televizijskih šovov, delijo na visoke, globoke, pomembne in na nizke, banalne, narejene za množice in ne za elite. Ali smo krivični, ko rečemo, da je opera nekaj vzvišenega, kar hrani našega duha, ljubezenski roman v mehki vezavi pa nekaj cenenega, s čimer izgubljamo čas?

“Obsojata samo obe skrajnosti: tisti, ki vidijo sebe kot velike intelektualce, obsojajo, denimo, Modrijane. Tistim, ki so samo na veselicah, pa se zdi opera, kjer nekaj cvilijo, trapasta. Ko sem bila kot otrok v operi, so me morali odnesti ven, ker sem se tako na glas smejala, ampak pustimo to. Oboji imajo prav in pravico. Zakaj bi se delili? Pač, kar je komu všeč. Ne vem, zakaj bi bilo karkoli narobe, če kdo bere roman v mehki vezavi s stereotipno ljubezensko zgodbo, če ga to razbremeni, olajša. Tudi jaz sem to brala, ko sem bila mlada. Po službi sem šla v trgovino, si kupila škatlo Karat piškotov, šest žemelj in ogrsko salamo in te 'ljubiče'. Z vsem tem sem šla v posteljo in sem svoje nesrečno 'življenjce' nekako prebila do večera. Pa sem danes nekako živa in nimam občutka, da bi me to huje poškodovalo. Včasih to potrebuješ. Včasih moram gledati kakšen neumen film, ker me odpelje, mi omogoči izklop, ki mi ga dobra knjiga ali odličen film ne moreta dati. Včasih pa moram poslušati Rahmaninova, da potem lahko delam.” VESNA HUMAR

 

---