Pravičniki v zanki človekoljubnosti

V politično zanko, ki nam jo je z referendumom o izenačitvi partnerskih skupnosti nastavilo ustavno sodišče, ne vpletajte ljubezni. In tudi otrok ne. Zakaj je dalo ustavno sodišče verjetno zadnjo priložnost tistim, ki ne zmorejo strpnosti in razumevanja do drugačnih, navadni smrtniki ne vemo. Gotovo pa je ta referendum ultimativni preizkus naše strpnosti in človekoljubnosti in nenazadnje tudi vere v sočloveka, soseda in sodržavljana.

Tako preprosto je naslikati svet, v katerem živita samo mama in oče, ki brezpogojno ljubita svoje otroke, sta spoštljiva in strpna drug do drugega, seveda zaposlena, z dobro plačo in streho nad glavo in prepričanostjo, da bosta dočakala sto let ter imela polno hišo vnukov, če že ne pravnukov. Svet brez ločitev in bolezni, alkohola, drog in prometnih nesreč, ki ustvarjajo vdove in vdovce, svet, v katerem med dvema nikoli ne bi zmanjkalo ljubezni in nihče ne bi zahteval podpisa papirjev o ločitvi. Svet, v tem bi živeli sami mi, heteroseksualna nadrasa, možje in žene brez greha, izgubljenih živcev in dvignjenih glasov, kjer nihče ni včeraj po zadnji plati udaril otroka ali mu rekel, da je neumen. Mi tega ne počnemo. V naših družinah rastejo samo srečni in zadovoljni otroci. Tiste, ki niso takšni, pa so vzgojili prikriti homoseksualci.

Ne verjamete? Potem ne gledate televizije, ne berete člankov in ne sedite pri mašah, kjer so usta duhovnikov polna gneva nad istospolnimi grešniki in grešnicami. Ti kvarijo otroke, uničujejo tkivo družbe in zahtevajo pravice, ki jim ne pripadajo. Včasih so jih “zdravili” z elektrošoki, jim predpisovali hormonske terapije, uničevali zdrave ljudi v prepričanju, da so bolni.

Pa niso samo homoseksualci drugačni. Včasih smo bile tudi ženske manjvredne in nedostojne pravic, ki jih danes imamo za samoumevne. Šele potem, ko so v partizanih z ramo ob rami z moškimi soborci ubranile domovino, so jim tovariši priznali volilno pravico. Pravičnikov, ki danes besnijo nad istospolnimi, ni manjkalo niti takrat. In morda prav vi, črna ovca, samotar, izgubljen in pozabljen, begunski in brezdomni kdaj postanete referendumsko vprašanje, s katerimi bodo pravičniki preusmerjali našo pozornost z res pomembnih stvari, kot so voda, hrana, klimatske spremembe. Kriteriji normalnosti so tako spremenljivi kot vladajoča politika.

Če mislimo, da se vsi zgražajo nad Donaldom Trumpom, republikanskim kandidatom za predsednika ZDA, skrbno premislite: veliko jih je, ki mu ploskajo. Trump se tako kot naš, slovenski, pravičnik dela norca iz človeških šibkosti, ljudem govori, da so neumni, na glas posplošuje, da so vsi Mehičani kriminalci in vsi muslimani teroristi, pri tem pa drži kazalec uperjen proti nebu, kot da je povezan z njegovo božjo svetostjo. Donald Trump bo rešil Ameriko, slovenski pravičnik pa nas.

Upam, da ti pravičniki pustijo na miru “mojega” prodajalca časopisa Kralji ulice, h kateremu vztrajno po izvod pošiljam dve dekliški sraki, on pa jima vztrajno ponuja čokolado. “Moj” brezdomec je vreden zaupanja in hoja v njegovo smer je označena z nalepko “nenevaren za otroke”. Je morda homoseksualen? Za to mi ni mar in ne razumem, zakaj je vam. Prav tako ne razumem, kakšno škodo bo utrpela moja družina, če bosta dolgoletni partnerki končno posvojili otroka, ki se je rodil v zvezi z moškim, s katerim se je ena od njiju celo poročila, pa se zadeva ni obnesla? Ne. Morda v tem trenutku sedi prav takšna oseba poleg vas. Srečujete jo vsak dan pri zdravnikih, kjer smo vsi enaki v strahu pred diagnozo, na javnih straniščih, v bolnišnicah, ko ležimo na zadnjih ležiščih neštetih umrlih.

Veliko je prizadevanj, da bi ljudem ozavestili strahove in jih razblinili. S posnetkom iz čakalnice, denimo, ko se bela družina ne želi usesti zraven temnega moškega arabskega videza, nakar jim zdravnik pove, da je prav on darovalec kostnega mozga za njihovo hčerko. Bi sprejeli homoseksualca kot darovalca krvi, organov zase ali vašega bližnjega? Bi lezbijki prepovedali, da reši vašega utapljajočega se otroka? Življenje nas večkrat popelje v okoliščine, ki povsem spremenijo naše dojemanje sveta in sočloveka. Ko je nekoč v Sloveniji umrl nekdo, ki ga je celotna skupnost poznala in priznala kot geja, ter je po njegovi smrti žalovala z njegovim možem, mi je bilo žal, da ta Nekdo ni z zadnjimi kapljami krvi pred smrtjo napisal, da ljubi osebo istega spola in da je to samo njuna stvar.

Danes se vprašam, zakaj pa bi to storil? Njuna ljubezen se ni napajala iz drugih, temveč iz njiju. ALENKA PENJAK

---