Pandorina skrinjica skrajnosti
Domnevna evtanazija 83-letnega bolnika, ki je konec decembra ugašal na intenzivnem oddelku nevrološke klinike ljubljanskega kliničnega centra, silovito odmeva. Do sklepa kriminalistične preiskave ne bo znano, ali je zdravnik, ki ga sumijo, da je opravil evtanazijo, zares kriv. Na to ni odgovoril niti interni strokovni nadzor. Poraja pa se čuden priokus, da pri nas še vedno ni dorečeno tako pomembno vprašanje, kot sta pravica do dostojnega slovesa in do svobodne izbire o lastnem življenju in smrti.
Foto: Bruno Domingos
Je zdravnik Ivan Radan kriv? Vprašanje odmeva sočasno z novico o domnevni evtanaziji.
Zahteva po odgovoru o morebitni krivdi je ostra. Že zato, ker gre za vprašanje nedotakljivosti življenja. Pa tudi zaradi nestrpnosti javnosti, ki si ob pridihu afere želi krivca takoj pribiti na križ.
Dogodek odpira niz dilem, razmišljanj, vprašanj o umestnosti in primernosti uzakonitve evtanazije pri nas. Pa tudi etičnih, moralnih in še kakšnih pomislekov ter strahov. Vsak bo nekoč dospel do svojega (pred)zadnjega koraka, prepuščen zdravništvu.
Kako bo ugašal, kdaj in v čigavi družbi, izrisuje mnoge vprašaje. Ali bo zaradi hude bolezni trpel? Se bo prisiljen zvijati v strahotnih bolečinah, ker mu jih niti prijazna zdravniška pomoč z morfijem več ne bo zmogla prihraniti? Bo lahko odšel dostojanstveno, na human način, ali bo zaradi etičnih pomislekov in norm prepuščen bolezni tudi, ko pomirila več ne bodo delovala? Se mu bo to zgodilo navkljub vnaprej jasno izraženi zahtevi, naj mu zdravništvo vse to prihrani in pomaga oditi? Do humanega, dostojnega slovesa ima pravico vsako živo bitje. Odločitev o lastnem življenju je osebna pravica. Etika in morala pa morata poskrbeti, da je res tako in da ni bremen krivde.
Pri nas evtanazija ni dovoljena. Je pa, denimo, v Skandinaviji. Dovoljujejo jo posebni predpisi. Pa vendar tudi tamkaj prihaja do zlorab, navkljub komisijam strokovnjakov, ki o utemeljenosti in argumentih “za” in “proti” temeljito presojajo ...
Res pa je, da upanje vselej umre zadnje. In človeška nrav je, ko gre za življenje in smrt, zelo zapletena, naravnana tako, da tudi v brezupu verjame v izboljšanje. Pogosto celo v čudež. Ki se tu in tam celo zgodi. Ko, denimo, že skoraj klinično mrtvi bolnik spet oživi.
Upoštevaje nedoumljive in nepredvidljive okoliščine ima še kako prav Andrej Možina, predsednik zdravniške zbornice, ko opozarja, da je za zdravnika breme odgovornosti ob uzakonitvi in opravljanju evtanazije izredno težko in strahovito odgovorno. Zato poziva k skrajni previdnosti in ocenjuje, da “se bo o tem treba začeti pogovarjati, a naša družba za zdaj na uzakonitev evtanazije še ni pripravljena. Ni še dovolj zrela za to.”
Svoj prav ima tudi Jože Balažic, tožilec zbornice in predsednik komisije za notranji nadzor, ko v Radanovem primeru sporoča: “Če se izkaže, da je zares šlo za evtanazijo, je to kaznivo dejanje uboja.”
Svoj prav razgalja tudi Radan sam, češ da gre za dejanje obupa, za skrajnost. Zaradi nečloveških medosebnih odnosov med zdravniki v tej enoti. Da evtanazije ni opravil, saj da cevke za kalij v telo bolnika ni napeljal. Da ni bil sam in je o kaliju - zanalašč - takoj po smrti bolnika sam spregovoril, seznanil kolege, ki bi lahko ukrepali. Bi morali ukrepati in bi morali odrediti obdukcijo. Pa tega niso storili. Zakaj ne? Zato, tako Radan, ker so odnosi do skrajnosti skrhani.
Svoje ravnanje imenuje uprizoritev, predstava. Pozablja pa, da zdravstvo in bolniki niso in ne smejo biti del performansa. Še tisti performansi, ki to zares so in v njih sodelujejo zdravstveni delavci, so praviloma zunaj bolnišnic, vsekakor pa vanje niso vpleteni bolniki. Še najmanj na smrt bolni.
Radan vztraja, da z vsem tem ni nameraval okolja in družbe spomniti na potrebo po opredelitvi do evtanazije, temveč da je bila uprizoritev namenjena sodelavcem zdravnikom. Da bi začeli komunicirati, se sploh pogovorjati. Da bi odnosi v službi postali normalni, da bi sodelovali, izmenjavali mnenja in ukrepali, ko je to nujno. Da bi razbil apatijo. Zato naj bi speljal cevko s kalijem mimo bolnikove žile v posebni podlogi. Zato trdi, da se ne čuti krivega in da je bolnik umrl naravne smrti. Kot vsi bolniki, ob katerih je doslej bdel kot zdravnik ...
Do sklepa kriminalistične preiskave ostaja torej domnevno nedolžen. Kljub suspenzu, ki so mu ga že izrekli, in kljub začetku postopka odpovedi delovnega razmerja.
Kako se bo zapisal v zgodovino slovenskega zdravstva? Kot rabelj (v tem primeru bo ob licenco), angel ali le običajen zdravnik, ki je na delovnem mestu trpel zaradi skrhanih odnosov s sodelavci? Odgovor bo dal čas. Čez čas.
Pa vendar je njegova predstava ali kar pač že je to bilo, odprla pot do evtanazije. Morda ne takoj in morda le za posebne izjeme. Tema namreč ni nova. Na površje priplava vsakih nekaj let. In zaradi bojazni, strahov, peze odgovornosti spet odplava.
Tokrat je ta problematika, sama po sebi morda res del zlohotne Pandorine skrinjice, že toliko razpredla lovke po naši kolektivni zavesti, da je ni več mogoče zakleniti nazaj v skrinjico.
JASNA ARKO