Nisem ga poznal, je pa on mene

Arsena Dedića nisem nikoli spoznal. Pa saj ... Z leti sem itak dobil občutek, da sem o njem vedel najbrž dovolj, ravno prav, da sem ga, nekako, poznal. Arsen Dedić. Tisti šansonjer, pesnik, Nadjugoslovan, ki moja starša in starše mojih vrstnikov, samo da zapoje vrstico ali dve na radiu, televiziji ali kjerkoli pač že, še danes zaziblje v nostalgijo.

Arsen Dedić. Velikan, ki je napisal, že takrat, ko so bili moji starši mladi, soundtrack za njihova zrela leta, pesmi, ki so jih počakale za penzijo. Arsen Dedić, pesnik, književnik, zaradi katerega je zgodovina mladosti mojih staršev kanček bolj škrlatna, nežna, težka, ljubka in baladna, vsekakor pa manj krvava, krvoločna in razklana.

Zato se mi zdi, da je Arsen Dedić nekako vendarle poznal mene. Okej, priznam, primerjavo sem si sposodil iz izjemnega dokumentarca Kena Burnsa o Rooseveltih, kjer je nek mož jokaje pospremil smrt Franklina Roosevelta, pa ga je nekdo vprašal, češ, zakaj tako joče, je morebiti poznal predsednika? “Ne,” je jokavo odvrnil mož, “je pa on poznal mene.”

Blizu nam je bil

Ne samo mojima staršema, toliko starejšim ljubiteljem glasbe, ki so rasli skupaj z njegovo glasbo, so zažarele oči, če je moja generacija (rojen sem leta 1985) pokazala vsaj malo zanimanja za dobro staro jugoslovansko glasbo. Pa saj, tudi če ga nismo, smo se o mitih in legendah hote ali ne konkretno naposlušali. A spoštljivo, vzgojno, z odnosom in zdaj še pieteto. Od ust do ust, iz roda v rod. Z leti je Ne daj se, Ines pristala tam, kjer je Jacques Brel. Le da je bližje nam, to “smo bili mi”, to je “naše”.

Vem, jugonostalgija je sicer tako ali tako uveljavljeni, a posledično tudi zaznamovani samostalnik. Kadarkoli fotra vprašam za kakega starega nogometaša iz bivše Juge, pihne skozi našobljena usta z besedami: “Kakšen fuzbaler je pa to bil!” Da se v bistvu zdi, kako v celotni Jugoslaviji ni bilo niti enega povprečnega, kaj šele slabega nogometaša. Pa saj ... Še zdaleč ni edini. Razumem ga, to je bila njegova mladost, njegova država, on. Tudi meni se nogometaši iz devetdesetih zdijo najbrž boljši, kot so dejansko bili. A tudi on je bil, kot smo vsi, ko gre za preteklost, že v zgodovinskem precepu. Ko nam je v kuhinji dokončno crknila stenska ura insa, jo je foter zabrisal v koš. Da je ne bo več nosil popravljat, kje pa so danes sploh še urarji ... Danes kupiš pač novo. In jo je prinesel, mislim, da iz Rutarja ali Merkurja. Hm. Ura kot ura, pač. Brez nekega sentimenta, gušta, pridiha. Šla je okrog tako kot prejšnja, a v bistvu narobe. Zdaj je fotru žal, da je inso vrgel stran. Takih, kot je bila tista, pa seveda ne delajo več.

Pegasto dekle

Arsen Dedić je bil, seveda, boljši kot ura insa. Že preživel jo je, predvsem s kreativnostjo. Ostal je del scene, delal naprej, se na novo našel kot umetnik. Po presaditvi jeter leta 2004 ni šel po poti Georgea Besta, enfant teriblea britanskega nogometa, in vsem na očeh pil špricerje. Nak. Dediću je uspelo tisto, kar (še) uspeva jugoslovanskim umetnikom. Ostal je relevanten. Ko je prišel za 50-letnico Slovenske popevke v ljubljansko Dramo odpeti Pegasto dekle, so mediji zapisali, kako je publika še posebej pozdravila njegov nastop. Pegasto dekle. Hit, ki je prišel v popkulturno zgodovino. Slovensko popkulturno zgodovino. Da je bil velik hec, ker je nekdo takega kova kot Arsen Dedić zapel komad v slovenščini. Leta 1972. Kakšen je bil “ugled” slovenščine izven Slovenije znotraj Jugoslavije, je znano. Še danes, če boste šli v Beograd, Sarajevo ali Zagreb, bo starejša generacija skušala povedati nekaj v slovenščini, nekako ihtavo, igraje, otroško in z opombo, da so slovenščino pač imeli v šoli le za vzorec.

Arsen Dedić je storil z eno skladbo Elze Budau in Jureta Robežnika za slovenščino, vsaj tako se je meni večkrat razložilo, več kot marsikdo drug. Še pred tremi leti je Dedić v nulo odpel Pegasto dekle, ja, z nerodnimi e-ji in mekhimi l-ji vred. Mojster. Ki je bil mojster, ker smo slišali, da je mojster in vzeli to “zdravo za gotovo”. Že z Radetom Šerbedžijo, za katerega sem seveda mislil, da si je sam napisal Ne daj se, Ines, je bilo kanček drugače. Ko smo ga odkrivali in srečevali v zahodnih/hollywoodskih filmih (Pljuni in jo stisni, Misija nemogoče 2, Široko zaprte oči, Batman Begins), se nam je pač tip zdel znan. Ata glej, Rade Šerbedžija! V filmu Stanleyja Kubricka, Guya Ritchieja, Christophera Nolana! Ja, sta rekla stara dva, ampak veš, kakšen dramski igralec je on bil ...

Kdo ve, morda bo nesporno pozitivni element jugonostalgije, kamor poleg (popularne) kulture gotovo spada še šport, obudil uporabo predpreteklika v slovenskem jeziku. Morebiti, morda. Zgodb o tem, kakšen vpliv in pečat je pustil v “našem” prostoru, se je pač z leti nabralo, ker je Dedić ostal tukaj, bil med nami, da slišimo anekdote o intervjujih, pa kafičih, pa hotelih, pa terasah, kjer so ga ljudje vse srečali, v živo, mit in legendo.

Eno takih anekdot mi je v intervjuju spomladi navrgel Janez Bončina Benč. “Za solo kariero sem se odločil, ko mi je Arsen Dedić rekel, 'ej, čuj, mali, strašan ti je band, ali teksti su ti u kurcu'. Razodel mi je, da 80 odstotkov ljudi posluša tekst.” In Benč ga je poslušal ter naredil kariero. A z eno razliko. Če pustimo ob strani megalomanski trud, da RTV Slovenija iz Slovenske popevke dela blagovno znamko za res čisto vsako ceno, slovenskim dedićem ne gre ravno sijajno.

Med najbolj iskanimi za izjavo ob žalostni vesti, saj je sodeloval tako z Arsenom kot sinom Matijo Dedićem, je bil pri nas Zoran Predin. On nima te usode, ki jo je imel veliki umetnik. Predinu se, zdaj pa sploh, ko sam sebe najbolj po glavi tolče zaradi izpada v Stožicah, dogaja enako, kot se mu je z Lačnim Franzem. Šele prek Zagreba, tam ga pač imajo radi/raje, skuša priti nazaj sem. Bolj se muči, kako ostati relevanten, med ljudmi in “na sceni” kot “in” kolega Vlado Kreslin ali Pero Lovšin.

Lado Leskovar in Oto Pestner sta, na drugi strani, vezana zlasti na Poletno noč, na nacionalko. Še najbolj je prodiral Andrej Šifrer, šel snemat na Abbey Road, a je nekje tam ... Niti v zgodovini niti tukaj, pred nosom. Benč pa koncertira, ko le lahko, a priznava, da špilov ne dobi tako zlahka in da tudi obisk ni ravno najboljši. Še dlje pa je šel Janez Zmazek Žan. Sprijaznil se je s stanjem. Vesel bo že, mi je rekel, če bo ob njegovi smrti “na telektsu pisalo: Umrl je Janez Zmazek Žan.” Pač ni nam v navadi, da bi brali poglobljene nekrologe. Kot da “nismo za to”, kot se je pokazalo v polpraznih Stožicah ob poklonu Lojzetu Slaku, da znamo biti neroden in štorast narod, pa se je narisalo ob pogrebu Slavka Avsenika, ko se je želelo na silo pretiravati, dokazovati, skoraj tekmovati, kdo je bolj mahnjen na frajtonarco, ki jo je Avsenik s svojo skupino itak največkrat uspešno vlekel na oni strani Karavank, tja do Amerike. In se je javno debatiralo, ali se ni s pogrebom z vojaškimi častmi - v državi, ki niti vojaške parade ne pozna - res nepietetno pretiravalo.

Z vsakim nekrologom je manj kulture

Spoštljiv in na koncu zgodovinsko izpeljan poklon, pravi hommage se je zgodil vsaj Tomažu Pengovu v Kinu Šiška. Čeprav je renome Pengova - med mlajšimi - skorajda presegel njegovo neponovljivi prvenec Cesta, ki ga Polona Kasal ni znala ali zmogla primerno pripeljati v današnji čas. In ko sem že pri zloglasnih renomejih ... Seveda ne moremo mimo Marka Breclja, katerega kulturni perfomansi so že zdavnaj v senco potisnili presežke tipa Škandal v rdečem baru ... Ko je pa Dragan Bulič v Tivoliju zbral na enem mestu “svoje” legende, je vsak želel na predolgo pokazati, kaj je nekoč bil, da se je koncert žal zavlekel čez drugo uro zjutraj.

Ne vem, zakaj, vendar se na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji legende lažje ali pa boljše starajo. Seveda ne vsi, toda intervjuji s kalibri tipa Velimir Bata Živojinović so bolj življenjski, širši, nezakompleksani, zimzeleni, nostalgični, a vselej sveži, skozi prizmo današnjega časa. Migajo dalje, pišejo, delajo. Ne razlagajo samo, kaj je bilo tega-in-tega leta. E, o tem sem razmišljal, ko sem bral nekrologe in spomine tistih, ki so šli skozi življenje z Arsenom Dedićem. Katerega pesmi zdaj poslušam. Znova. Da lažje razumem, čutim in vidim spomine mojih staršev, morda tudi moje domovine, v kateri sem se rodil, na kar me še najpogosteje spomni wikipedia, ko piše, da so se še trenutni reprezentanti v nogometu ali košarki rodili v - Jugoslaviji. In z rahlo, a iskreno zavistjo čitam, kaj je glasba, kaj beseda nekoč pomenila. To me skeli. To, da je tako ganljive in široke kulture z vsakim nekrologom manj. To, da se za trenutek, ob smrti Arsena Dedića, v 78. letu starosti, v ponedeljek ustavita tako politika kot mediji. Sicer pa šansoni, kantavtorji, pesniki živijo neka paralelna življenja. Kot da niso del nas. Pa so nekoč bili. Nekoč ... Nekje ...

JAŠA LORENČIČ

---