Nekaj kock močnejših od Godardovih filmov

Na desetem jubilejnem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru so častnega mačka za življenjsko delo dodelili pionirju jugoslovanskega fantastičnega filma Đorđu Kadijeviću, ki je leta 1973 z Veščo (Leptirica) prestrašil malodane pol Jugoslavije.

Odpri galerijo

Čeprav je Đorđe Kadijević začel z zamislijo, da bo posnel komedijo z elementi srhljivke, je bil rezultat povsem drugačen. Danes, gledan s štiridesetletne distance, je učinek resda precej komičen, a tedaj, v deželi, ki je bila (in je ponekod še danes) globoko prepredena z ljudskimi pripovedkami in miti, je Kadijevićeva Vešča še pridobila na grozljivosti. Govorili so celo, da je neki možakar iz Skopja med gledanjem Vešče umrl od strahu, ogromno otrok je tožilo, da jih ponoči tlači mora, glavna igralka Mirjana Nikolić pa je morala celo dokazovati, da ni vampirka. Toda filmska pot Kadijevića, sicer po izobrazbi umetnostnega zgodovinarja, se ni začela pri filmski fantastiki, temveč pri vojnem filmu.

Kadijević na črni jugoslovanski listi

Kadijevićev prvenec Praznik (1967), ki je tematiziral spor med četniki in nedićevci, je bil za avtorja usoden. Jugoslovanski aparatčiki so ga uvrstili na seznam črnovalovcev, poleg Dušana Makavejeva, Želimirja Žilnika, Aleksandra Petrovića in drugih. Toda Kadijević ni bil v taki nemilosti kot poprej našteti filmarji, ker Praznik ni govoril o realsocializmu, ampak o obdobju med 2. svetovno vojno.

“Ne verjamem, da umetnost lahko spreminja obstoječi družbeni red. Umetnost ni nikoli spremenila ničesar. Še več, nekaj kock, zalučanih v policiste, je naredilo več kot vsi Godardovi filmi skupaj. Po Prazniku sem želel delati popolnoma apolitične filme, in edini način je bil, da sem se lotil ljudskih pripovedk,” je povedal Kadijević v Ljutomeru. K sreči je nato naletel na razumevanje pri odgovornih urednikih na srbski televiziji, kjer je nadaljeval zelo uspešno televizijsko režisersko kariero. Najuspešnejša je bila televizijska serija Zgodbe skrivnosti in domišljije, ki jo poleg Vešče sestavljata še Deviška glasba in Varovanec. Toda poleg vojnega in fantastičnega žanra se je Kadijević lotil tudi zgodovinskega filma. Njegovo najbolj poznano delo s tega področja je televizijska serija o Vuku Karadžiću, za katero je v sredini 80. let minulega stoletja imel na voljo neverjetnih 20 milijonov dolarjev.

“Tito ni bil diktator”

K temu žanru pa se je vrnil prav pred kratkim, in sicer minulo sredo; dan pred prihodom v Ljutomer je dokončal dokumentarni film o Titu. “Nisem niti s prstom mignil, da bi mi zaupali ta projekt,” je povedal Kadijević. Kako pa je ta nato prišel v njegove roke? Producenti so mu dejali: “Vi ste eden redkih režiserjev, ki je še živ in je živel ter ustvarjal v Titovem času.” Kadijevićev (njegov oče je bil oficir kraljeve vojske, ki je med 2. svetovno vojno emigriral, z materjo pa sta živela v četniškem okolju) odnos do Tita je zelo ambivalenten. Povedal je, da tudi v Srbiji zadnje čase vedno več govorijo o Titu ter da je veliko od tega tudi blatenje. “O Titu je potrebno spregovoriti brez iluzij. Tito ni bil tiran, ni bil niti diktator, bil je čisti avtokrat, ki je rad imel vse pod nadzorom,” pravi Kadijević in dodaja: “Nikoli nisem bil njegov apologet, nisem pa bil niti njegov sovražnik.”

“Z Vojislavom Šešljem se nisem želel srečati”

Tudi Kadijević je imel priložnost spoznati Titovo cinefilsko plat, ki je podrobneje opisana v odličnem dokumentarcu Cinema KomunistoMile Turajlić. Tito si je namreč vsak dan, ne glede na to, kdaj je končal obveznosti, ogledal film ali dva, imel pa je tudi svojega osebnega kinooperaterja. Kadijević je dejal, da je Tito velikokrat v času puljskega filmskega festivala v svoji vili na Brionih gostil številne filmarje. “Spoznal sem večino srbskih politikov, edinole z Vojislavom Šešljem se nisem želel srečati, toda s Titovim šarmom se ni mogel nihče kosati, še manj pa z njegovo afiniteto do umetnosti in umetnikov.” Kadijevićev zgodovinski portret Tita tako utegne ujeti vse “avtokratove” negativne in pozitivne plati.

BILJANA PAVLOVIĆ

---