Narod, ki uničuje svojo zemljo, uničuje sebe

Za naslov tokratnega prispevka sem uporabil znano izjavo nekdanjega ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta. Gre za trditev, s katero se mora strinjati vsak razumen posameznik, ki premore vsaj osnovnošolsko znanje. Kljub temu pa tako človeštvu kot celoti kot tudi posameznikom uspeva delovati v nasprotju s to trditvijo. Še eno dejstvo, ki kaže na resnično stopnjo naše razumnosti.

Zemlja oziroma prst je zgornji sloj tal, katerega sestava, nastanek in obnavljanje so močno odvisni od matične podlage (kamnine), podnebja, organizmov (ki živijo na in v tleh), reliefa in seveda časa. Najpomembnejši in najaktivnejši del tal oziroma prsti je humus. To so bolj ali manj razgrajene organske snovi, izvirajoče iz organizmov - v veliki meri iz rastlin - ki živijo in rastejo na teh tleh. Humus vpliva na pomembne fizikalne lastnosti tal, kakršne so zračnost, prepustnost za vodo in vodna kapaciteta, kar vpliva tudi na temperaturo tal. Humus je obenem pomembna naravna zaloga dušika in mineralnih snovi: slednje veže nase, preprečuje njihovo izpiranje, hkrati pa so nekatere tako vezane mineralne snovi bolj dostopne rastlinam, zakoreninjenim v tej prsti. Količina in vrstna pestrost organizmov, ki živijo na tleh oziroma na površini, pa ne vpliva le na količino in kakovost organskih snovi, ki jih prispevajo v tla, temveč je od njih močno odvisna tudi količina in vrstna pestrost organizmov, ki živijo v tleh. Ti z razkrajanjem in mešanjem dokončajo nastanek rodovitne prsti. Življenje nad tlemi, življenje v tleh in sama prst so tako neločljiv, soodvisen sistem treh zapletenih elementov, ki močno vplivajo drug na drugega. In seveda vsak nov zunanji dejavnik pusti posledice na vseh treh elementih.

Moderni človek je s svojimi kmetijskimi, urbanističnimi in industrijskimi dejavnostmi izredno močan zunanji dejavnik. Ravnotežje tega sistema poruši in spremeni do te mere, da se kakovost prsti zmanjša. Degradacija tal danes tudi za človeka postaja vse resnejši problem - ob večanju števila ljudi in naraščanju potreb po hrani se rodovitnost tal izrazito in nezadržno slabša. Z zavzetim (in pogosto zgrešenim) čutom za urejenost z grabljami češemo travo parkov in vrtov, da slučajno ne bi na tleh ostal kakšen odpadel list z drevesa ali pokošena bilka ter na njivah žanjemo pridelke, s čimer prekinemo vnos organskih snovi v tla ter nastanek humusa. V obubožano zemljo nato z visokimi stroški stresamo umetna gnojila, ki pa ne morejo v celoti nadomestiti pestrosti naravnih snovi v tleh in zlasti ne povrniti ugodnih fizikalnih lastnosti prsti, ki jih zagotavlja humus. Ker obožujemo monokulture in smo preveč pohlepni, da bi naravi prepustili vsaj pasove mejic med njivami, na tleh in v njih vrstno pestrost znižamo na najmanjšo mero. Da se med zlatimi klasi slučajno ne bi pojavil kakšen rdeč makov cvet, je potrebna dobršna mera herbicidov. Zaradi takšnih posegov je med mnogimi tako imenovanimi pleveli danes kar nekaj ogroženih vrst rastlin. Zastrupljenost prsti s herbicidi je vzrok tudi za to, da danes na žitnih poljih marsikateri kmet ne more gojiti ajde ali kakšne druge kulture, ki bi se mu denarno morda bolj izplačala. Vrste, ki so razvojno ali prehrambno odvisne od rastlin, ki jih gojimo v monokulturah, se zaradi njihovega obilja namnožijo in za nas postanejo škodljivci. Ker smo z uničenjem vrstne pestrosti odstranili tudi naravne sovražnike številnih vrst, se vanje s pomočjo insekticidov in preostalih strupov prelevimo kar sami. Vsa ta raztresena umetna gnojila in pesticidi seveda zastrupljajo in uničujejo tudi organizme v tleh, prek pridelkov nas, ko pridejo v podtalnico, pa tudi zaloge pitne vode. In še ko s takšno škodljivo prakso prenehamo, se bo stanje najprej desetletja poslabševalo (predvsem v podtalnici), preden se bo začelo počasi obračati na bolje.

Slovenija zaradi svoje lege premore dejavnike, ki so precej ugodni za nastanek prsti. Temu se lahko zahvalimo, da je kakovost prsti v večini naše države dobra - ali je vsaj nekoč bila. Zaradi tega je naša zemlja v razmeroma dobrem stanju, čeprav nam jo je do določene mere že uspelo degradirati. Tudi ali predvsem zaradi kmetijskih praks so slovenska tla v zgornjih slojih večinoma zakisana. Zaradi tega se vse morebitno prisotne težke kovine veliko laže vgradijo v pridelke. Težke kovine smo razpršili po zemlji predvsem z rudarstvom, industrijo, kmetijstvom in prometom - četudi v naših gorivih že nekaj časa ni več svinca, so z njim še danes onesnažena vsa tla v oddaljenosti do petnajst metrov od prometnejših cest. V Slovenski Istri imamo v tleh povišane in celo presežene dovoljene koncentracije kroma, visoke so tudi koncentracije niklja - toda za to nismo krivi sami, saj se ta elementa sproščata po naravni poti zaradi preperevanja fliša. Je pa verjetno vinogradniška praksa krivec za visoko vsebnost bakra. V različnih usedlinah lahko spremljamo človekovo dejavnost rudarstva in taljenja kovin vse tja do antike. V usedlinah naših visokogorskih jezer so razločno prepoznavne posledice industrijske revolucije in vse večje krize ter ostalih večjih sprememb, ki jim je botroval človek.

Eden večjih problemov naših tal v primerjavi z ostalimi evropskimi državami je izguba prsti zaradi vodne erozije. Ob močnejših deževjih v zadnjih časih smo lahko ta pojav opazovali tudi v naši Istri. Zaradi izgube oziroma uničevanja tradicionalne krajine, predvsem odstranjevanja mejic in nadomeščanja suhozidov z neutrjenimi klančinami, je marsikomu odneslo del njive ali dvorišča. In spet smo lahko ugotovili, da so bili stari pametnejši ...

V Slovenski Istri imamo, drugače kakor v marsikaterem delu naše deželice, kar nekaj predstavnikov oziroma predstavnic kmetijske svetovalne službe, ki si strokovno prizadevajo za trajnejše in okoljsko sprejemljivejše kmetijske prakse. A tako kot drugod tudi na tem področju stroke žal vedno ne upoštevajo, tako da so spremembe (pre)počasne.

Zubin Mehta je bil v novem letu verjetno prvi strokovnjak, ki mu je med Radetzky maršem dobesedno uspelo dirigirati vsemu svetu, zbranemu v dunajski Zlati dvorani Musikvereina. Upam, da bo med neštetimi mešalci megle to v letu 2015 uspelo tudi čim več drugim strokovnjakom.

Pa srečno!

DEJAN PUTRLE, biolog

---