Mandelinih 67 minut za boljši svet

Danes bi morali sedeminšestdeset minut svojega časa posvetiti drugim. To je poziv ustanove, ki se imenuje po Nelsonu Mandeli. Število 67 ni naključno. Prav toliko let svojega življenja je namreč Mandela posvetil prizadevanju za boljši svet. Kaj je storil, bolj ali manj vsi vemo. Ali pa se nam samo dozdeva, da vemo.

Nelson Mandela, ki bi danes praznoval rojstni dan, je pač žrtev tega, kar se pripeti mnogim družbeno pomembnim ljudem. Javnost jih mitizira in okoli njih ustvarja neresnične zgodbe. Angleški novinar Alec Russel je v knjigi After Mandela (Po Mandeli) nazorno prikazal, kako zahteven je bil položaj južnoafriških politikov na začetku tretjega tisočletja. Morali so naslediti svetnika. Kajti Madiba (ta vzdevek je Mandelo spremljal skozi celo življenje) se je v medijih in predstavah ljudi utrdil kot človek brez grehov in napak. A to vendarle ni bil.

Svetnik, poln grehov

Odkar je 5. decembra 2013 vzel slovo od sveta, ne more več ponavljati, da ni brez krivde. Dokler je še bil pri močeh, se je v pogovorih z novinarji zelo trudil, da bi bil pri tem svojem priznanju kar se da iskren. “Sem kar nezadovoljen, ko me ljudje opisujejo kot polboga,” je nekoč dejal Mandela. Ta citat pa je Russel postavil na začetek svoje knjige.

“To ni lažna skromnost,” opozarja Richard Stengel v knjigi Mandela's Way. Stengel je z Madibo preživel ogromno časa in mu tudi pomagal pri pisanju spominov. Kot našteva, je bil Mandela človek številnih protislovij: bil je zelo občutljiv, a je hkrati večkrat preziral ljudi iz ožjega kroga znancev in sorodnikov. Bil je ljudski junak, a se je rade volje družil s slavnimi ljudmi. V javnosti se je rokoval z vsakomer, pozabljal pa je na imena svojih osebnih stražarjev.

Tudi ob branju avtobiografije Dolga pot do svobode takoj dobiš vtis, da je bil Mandela izvrsten, a povsem običajen človek. Delal je napake, na njih pa se je veliko naučil.

A če je svoje hibe Madiba znal odpraviti, se žal isto ne dogaja v obratni smeri. Mnogi, ki govorijo o Mandeli, namreč ponavljajo ene in iste napake. Lepijo mu napačne oznake. Od politikov do Wikipedije.

Mirovnik z orožjem

Največja napaka, ki se pojavlja pri opisih Nelsona Mandele, je njegovo vzporejanje z Mahatmo Gandhijem. Če si boste na primer na slovenski Wikipediji ogledali članek o Gandhiju, boste prebrali: “Najbolj znana med njegovimi idejnimi naslednika sta Martin Luther King mlajši in Rolihlahla 'Nelson' Mandela.” To ne drži. Medtem ko je bil Gandhi skozi celo življenje zvest načelu nenasilnega protesta, je Mandela končal v zaporu prav zaradi gverilskega delovanja.

“Pride trenutek, ko spoznaš, da je oboroženi upor še zadnja možnost,” je južnoafriški borec proti diskriminaciji opisal svojo usodno odločitev leta 1961. Takrat je bil Mandela star 43 let. Po dolgem in mučnem razmišljanju se je odločil, da bo organiziral oboroženo vejo Afriškega nacionalnega kongresa (ANC). Postal je vodja oborožene organizacije Umkhonto we Sizwe (Narodna sulica).

“Za Gandhija je bil miroljuben protest življenjski princip, zame le ena od možnih taktik. Ko se je izkazala za neučinkovito, sem jo zamenjal z oboroženim uporom. Nisem imel druge izbire,” je svojo odločitev utemeljil Mandela, ki ni nikoli zanikal, da je zagovarjal vojaški upor. Niti takrat, ko so mu med procesom v Rivoniji grozili s smrtno kaznijo. V zaključnem zagovoru leta 1964 je dejal, da ni bilo druge poti, kajti vladajoča stranka National party je ob vsakem miroljubnem protestu le še bolj zaostrovala krivično politiko rasne diskriminacije. On pa se je boril za svobodo in enakopravnost vseh: ne za prevlado belcev niti za prevlado temnopoltih.

Junaški strahopetec

Zaradi njegovega neutrudnega upiranja rasističnim oblastnikom se zdi, da je bil Nelson Mandela neizmerno hraber. A v njegovem življenju je zanimiva anekdota, ki priča o tem, da je bil Madiba dokaj bojazljive narave.

Leta 1934, ko je bil star šestnajst let, je moral prestati boleč obred plemena Xhosa. Petindvajset vrstnikov je pred številno množico sorodnikov, znancev in plemiških voditeljev moralo pokazati svojo moškost. Vaški obrezovalec je vsakemu mladeniču posebej odsekal del kožice na penisu. Kajpak brez anestezije. Nelson Mandela se je še v starih letih dobro spominjal, da je bil med iniciacijo prestrašen do kosti. Ko je obrezovalec prišel do njega, bi moral Madiba po plemenski tradiciji vzklikniti “Ndiyindoda!” (Sem odrasel moški). V skupini fantov, ki so tistega dne prestali boleč rez, je bil edini, ki ni zmogel zakričati. Padel je v nezavest.

To anekdoto povzema tudi Richard Stengel v svoji knjigi o Mandelinih življenjskih lekcijah. Naslov prvega poglavja je pomenljiv citat južnoafriškega hrabrega strahopetca: “Pogum ni pomanjkanje strahu.” Temu je Mandela nato dodal: “Pogumen mož ni tisti, ki ne čuti strahu, ampak tisti, ki strah premaga.”

Vročekrvni pragmatik ...

Zaradi teh citatov in mnogih življenjskih lekcij se zdi, da je Mandela vselej ravnal preudarno. Ni tako. V svojih spominih je opisal številne primere, ko so ga usodno premagala čustva. Zgodilo se je že med obiskovanjem srednje šole, ki jo je moral zapustiti zaradi odločitve, ki jo je kasneje obžaloval. Ker je bila hrana v menzi preslaba, so dijaki protestirali. Bojkotirali so volitve v svet ustanove, a na teh volitvah je nekaj volilcev vseeno oddalo glas za priljubljenega sošolca. Mandela bi lahko svojo izvolitev mirno sprejel in svoj protest nadaljeval na sejah šolskega sveta. Toda iz pretirano trmaste drže se je odločil, da ne bo nastopil mandata, s čimer si je po šolskem pravilniku prislužil izključitev. Takrat je svoje življenje po nepotrebnem postavil na kocko, saj ni bilo druge šole, na katero bi se lahko prepisal.

A kasneje se je seveda naučil brzdati svoja čustva. Postal je izjemen pragmatik, ki je mnogokrat spremenil politično strategijo. Tovariši v zaporu so mu hudo očitali, da se je po dobrih dvajsetih letih ječe nenadoma odločil, da pristane na pogajanja z južnoafriško vlado. Dolga leta je to veljalo za tabu, Mandela pa ga je prekršil. Tvegal je hudo zamero tovarišev in prijateljev, ki so že sumili, da je izdajalec. A po nekaj letih, ko so v JAR razpisali prve demokratične volitve, se je izkazalo, kdo je imel prav.

Madiba je večkrat ponovil, da te v življenju morajo voditi jasni principi. A da dosežeš svoj cilj, moraš biti prilagodljiv in spreminjati taktiko.

Vse, kar ni bil

Ko govorimo o očetu južnoafriške demokracije, moramo torej biti pazljivi. Zelo lahko se je ujeti v past prehitrih sodb in lažnih mitov.

Da je bil nezmotljiv, je na primer Mandela dokazal tudi po prihodu iz zapora in zmagi na predsedniških volitvah leta 1994. Čeprav ima velike zasluge pri pomiritvi izjemno razgrete države, je med petletnim vodenjem Južnoafriške republike naredil nekaj napak. Najočitnejšo je priznal sam: predolgo je podcenjeval aids. Prav zaradi te bolezni je leta 2005 umrl njegov sin Makgatho.

Še marsikaj Mandela ni bil. Čeprav si ga kdaj pa kdaj lastijo komunisti, je Mandela jasno povedal, da ga ta ideologija ni povsem prepričala. Verjel je, da bi kvečjemu lahko delovala v industrijsko razviti Nemčiji ali Angliji, nikakor pa ne v Afriki.

In nenazadnje tudi velik govorec ni bil, čeprav ga nekateri postavljajo ob bok Martina Luthra Kinga. Dovolj je pogledati posnetke na internetu. Tam se jasno vidi, da je bil Mandela pretog, govoril je vseskozi v istem tonu, patos mu je bil tuj. A če retoričnih sposobnosti ni imel, se je zagotovo dobro naučil izbirati besede. Zato je iz njegovih ust prišlo ničkoliko modrih misli. Ena najznamenitejših se glasi: “Nisem svetnik, razen če se s tem ne pojmuje grešnika, ki se želi poboljšati.”

Temu svetniku, ki je imel polno hib, je Generalna skupščina Združenih narodov leta 2009 soglasno posvetila 18. julij. Jutrišnji dan je torej dan Nelsona Mandele, ko naj bi po želji Mandelovega sklada in priporočilu OZN vsi posvetili 67 minut svojega časa za izboljšanje sveta. Že če bi vsak eno uro razmišljal o svojih napakah, bi najbrž zadostil tej želji.

PETER VERČ

---