“Vsaka stvar na tem svetu, tudi beton, potrebuje zrak”

V ponedeljek so se pogovori sukali okoli svetovnih prvakov v nogometu in zmagovalcev slovenskih parlamentarnih volitev. Teden dni prej pa je bila v središču neka druga velika zmaga.

Odpri galerijo

Rudi Bučar, ki je s Frčafelami na Melodijah morja in sonca s skladbo Sen znala jes pobral vse dvanajstice in tako postavil mejnik v zgodovini festivala, se ob tej opazki le skromno nasmehne. In pristavi, da sta si glasba in politika podobni bolj, kot bi si človek mislil.

> Katero tekmo ste gledali v nedeljo zvečer?

“Obe. Finale svetovnega nogometnega prvenstva sicer bolj pozorno kot razglasitev volilnih rezultatov. Imam se za relativno mladega, čeprav je tudi pri meni šla že rosa mimo, a malo sem naveličan istih obrazov.”

> V parlamentu je zdaj kar nekaj novih ...

“Je, pa bi si jih želel še več.”

> Kje so zmagali vaši?

“Težko rečem, kdo so moji. Ideološko sem na levici. A postavljam retorično vprašanje oziroma dve: kaj je danes sploh levica in ali jo pri nas imamo?

> Kako si odgovarjate po zadnjih volilnih rezultatih?

“Nimam pojma. Za zdaj vem, da sta v parlamentu stranki, ki ju dojemam kot sredinsko levico, in ena, ki je dejansko leva. Ne vem pa, kaj lahko naredijo, koliko bodo uspele. Cerarjeva taktika, da v predvolilnih soočenjih ne predstavi svojega programa, je obrodila sadove. Združena levica ima zelo jasna načela in stališča, želim si, da bi ostala dosledna. Je pa v politiki podobno kot v glasbi: ko posnamemo ploščo, naredimo ovitek in je izdelek pripravljen, je to sicer konec nekega procesa, a obenem začetek novega. Kot smo v preteklosti že nekajkrat videli, zmaga na volitvah ne zagotavlja ničesar. To je začetek poti za vse, ki so dobili zaupanje volilcev, da jim dokažejo svojo doslednost. In nenazadnje tudi pogum. Tega včasih človek potrebuje tudi pri sklepanju kompromisov.”

> Mnogi so ploskali vašemu pogumu, da ste na komercialni festival poslali etno skladbo v narečju. Je bilo laže, ker ste bili na festival povabljeni?

“Mogoče, ne vem. Običajno pa na festivalih komisija posluša in oceni tudi skladbe avtorjev, ki so bili povabljeni. Sen znala jes je šla najprej skozi to sito, potem pa jo je za svoje vzelo tudi občinstvo. Vsekakor pa drži: festival, ki ga umetniško vodi Slavko Ivančić, je že s tem, da je sprejel pesem v narečju, pokazal izjemno širino in odprtost.”

> Vaša skladba je pobrala vse možne točke. Če bi bili na volitvah, bi brez težav sestavili vlado ...

(smeh) ““Ja, kaj naj rečem. Tako se je pač zgodilo. Frčafele in jaz nismo pričakovali, smo je bili pa zelo zelo veseli. O izidu pa težko kaj rečem, ker se je toliko dvanajstic doslej prvič zbralo na kupu ...”

> Čutite zdaj kaj več simpatij do televotinga?

“Ma saj ne gre za to, da bi mi bil antipatičen. On mene ni maral. (smeh) Leta 2011 je strokovna komisija na Slovenski popevki moji skladbi Naj traja namenila dvanajst točk, občinstvo pa eno samo točko. Nisem tekmovalen pa tudi kampanj, da naj ljudje na festivalu glasujejo zame, ne delam. Sicer pa ... televoting se mi zdi kot referendum ...”

> Ker?

“Ker prelaga odgovornost na občinstvo, tako kot referendum na volilce. Mislim, da bi morala biti na festivalskem ocenjevanju v središču skladba, za oceno njene kakovosti je odgovorna in poklicana strokovna žirija. Pri televotingu pa imam občutek, da ocenjujejo vse drugo: simpatičnost, življenjsko zgodbo, videz ...”

> No, po vaši zmagi na MMS se je vsaj toliko kot o tem, da ste osvojili vse možne točke, govorilo o vaši bradi.

(smeh) “Letos zmaguje brada, kaj naj.”

> Kako si pojasnjujete te štiri dvanajstice?

“Vse nas je presenetilo, tako Frčafele kot tudi mene pa tudi naše sodelavce.”

> Kaj se vam zdi pri vsem skupaj najbolj neverjetno?

“Ma vsekakor to, da je skladba v narečju in so jo sprejeli po vsej Sloveniji. Istrsko ljudsko glasbo posodabljam in jo z novimi aranžmaji želim ponuditi tudi mlajšemu občinstvu ter ga prepričati, da je to izročilo, ki ga moramo prenesti naprej. In uspeh na Melodijah morja in sonca je potrdil, da ljudje to razumejo in sprejemajo. Zmago, ki smo si jo pripeli s Frčafelami, pa razumem tudi kot potrditev in nagrado za delo vseh, ki se ukvarjamo s poustvarjanjem ljudskega izročila v različnih umetniških zvrsteh, ne zgolj v glasbi.”

> Menda vam je čestital tudi minister za kulturo ....

“Res mi je. Poslal je pismo in me totalno presenetil. Med drugim je v pismu zapisal tudi, da je naša zmaga na MMS velik korak za slovensko folk in etno glasbo prav zato, ker je etno skladba zmagala na komercialnem festivalu.”

> Kaj je za vas ljudska glasba?

“To je zagotovo avtorska skladba, ki je postala ponarodela. Zame so ljudske pesmi tudi skladbe, za katere je glasbo napisal Danilo Kocjančič, besedila pa Drago Mislej Mef. Ko rečem ljudska, nimam v mislih samo Čuk se je oženil, ampak je tudi Portorož 1905.”

> Kako razumete tradicijo: je to nekaj, kar je bilo in takšno, kot je, živi v muzejih in arhivih, ali ...

“ ... ne, ne, ne. Zame je ljudska glasba živa. Seveda izhaja iz tradicije, do česar moramo biti spoštljivi, pozorni in se truditi, da to negujemo. Hkrati pa ne moremo zanikovati sodobnosti, torej svojega časa, okolja, v katerem poslušamo in se srečujemo s tradicijo. Dario Marušić je v nekem intervjuju dejal, da na koncert folk glasbe danes pač ne gremo več z osli ali konji, ampak z avtom, o tem, kje se bomo dobili, se dogovorimo po telefonu ... S tem je lepo povedal, kako se obnašati do dediščine, da to ni nekaj mrtvega, zaklenjenega v muzeje, ampak je živo in se spreminja z ljudmi in v času. Pri oživljanju in ohranjanju glasbene tradicije pri nas sta ta hip živa vsaj dva pristopa - eden ljudske viže posodablja, drugi jih občinstvu prenaša takšne, kot so se doslej ohranile. Zdi se mi, da ljudsko pesem 'takšno, kot je nekoč bila', sprejema predvsem generacija, ki se je še spomni. Kaj se bo zgodilo, ko te generacije ne bo več? Pesem bo odšla z njimi. Zato sem prepričan, da je treba ljudsko pesem z dolžnim spoštovanjem do tradicije posodabljati, spravljati v glasbeni jezik, ki ga razumejo mladi in še mlajši. Edini način, da ljudska pesem ostane živa, je to, da jo predrugačiš.”

> Se počutite nadaljevalec tega, kar so Dario Marušić, Luciano Kleva, Franco Juri in Vanda Škrk začeli z Istranovo, kar sedaj počne Vruja z Marinom Kranjacem?

“Če je tako, sem počaščen. Temu poskušam slediti. Kar so počeli in kar delajo - to so velike reči, ki presegajo zgolj glasbeni okvir ...”

> Ste rasli z Istranovo?

“Ne. Če pošteno povem, je nisem poznal, dokler me ni Luciano nekega dne ni ustavil in rekel, da naj pridem k njemu nekaj poslušat. On me je okužil in zasvojil s to glasbo. Tega ne bom pozabil nikoli. Če mi Luciano ne bi približal tega glasbenega sveta in tudi svojega pogleda na istrsko ljudsko glasbo, bi danes skoraj zagotovo počel kaj drugega.”

> Kam bi vas neslo?

“Z Lucianom sva se srečala ravno v obdobju, ko sem se razšel z zasedbo Spirits in veliko poslušal italijanske kantavtorje: Fabrizia De Andrea, Francesca de Gregoria, Lucia Dallo. Še posebej so me navdušile skladbe, v katerih so uporabljali ljudska glasbila. Kaže, da se je takrat nekaj okoliščin nekako seštelo in sem stopil na to pot.”

> Tudi sami hodite na teren in raziskujete istrsko glasbeno tradicijo, tako kot to že desetletja počneta Dario Marušić in Marino Kranjac?

“Ne, ne več. Predvsem za prvo ploščo sem veliko raziskoval, a nisem raziskovalec. Prej nekdo, ki istrsko glasbeno tradicijo popularizira, približuje širšemu krogu poslušalcev. Mislim, da je to moja naloga.”

> Ste Sen znala jes brez predsodkov in bojazni prijavili na festival, kjer takšne skladbe doslej še ni bilo?

“Popolnoma brez predsodkov. In tu se odpira še ena zanimiva tema. Slovenski glasbeniki velikokrat zmajujemo z glavo in smo kritični do tega, kakšne festivale imamo. Največkrat je problem to, da je ta in ta festival komercialen, in je to odločilno, da tja pač ne gremo. Vendar - še eno retorično vprašanje - kdo bo vplival na to, kakšne skladbe bo izbirala žirija, občinstvo, v končni fazi, kaj se bo vrtelo na radijskih postajah? Če se festivalov ne udeležujemo, jih ne moremo spreminjati.”

> Kot na volitvah?

“Ha, pa res! Kot na volitvah.”

> V Sloveniji že dolgo obstaja Festival narečnih popevk. Vas je kdaj zamikalo, da bi se prijavili?

“Do tega festivala nimam zadržkov, iskreno povedano, ga niti dobro ne poznam. Vtis imam, pa upam, da ne bom krivičen, da je malo preveč poudarka na polki in valčku, čeprav sta ta dva taktovska načina značilna za ljudske napeve. Čisto mogoče, da imamo glasbeniki predsodek, a zakaj ne bi na tem festivalu slišali rapa, rocka ... In smo spet tam - to lahko spremenimo samo glasbeniki. Zato pozivam glasbenike - prijavljajmo se na festivale in dajmo preskakovati ograje in rušiti meje.”

> Prvo ploščo, Kapot , ste izdali pred desetimi leti in z njo nakazali, v katero smer boste šli. Istra je stalnica vaše glasbe, a na vsaki plošči je več vašega avtorskega pristopa. Kako iščete in najdete mejo?

“Istra je veja, na kateri sedim in z nje odhajam na izlete v različne glasbene sloge. Pri tem se poskušam držati nasveta Theloniousa Monka, enega največjih jazz pianistov: 'You can choose every approach to rearrange the tradition of song, but respect the tradition'. (Izberi kakršenkoli pristop, s katerim boš preobražal tradicijo, vendar spoštuj tradicijo).”

> Je vaša Istra ...

“... vem, kaj me boste vprašali. Če je moja Istra ena ali so tri. S tem v zvezi ne maram krajevnih pridevnikov.

> Torej ena?

“Istra je Istra. Je raznolika, razgibana, je en velik konglomerat. Meje, ki jo je v to pokrajino pred dvajsetimi leti zarisala politika, smo mi, ki živimo tu, vselej videli drugače, kot so jo videli politiki iz Zagreba in Ljubljane. Za nas je bila to vedno le črta, ne pa nekaj, kar nas je delilo v kulturnem, športnem in še kakšnem drugem ustvarjanju in udejstvovanju. Med ljudmi iz severne in južne Istre pa ni prav dosti razlik: razumemo se, čeprav govorimo vsak po svoje, sodelujemo in se imamo radi.”

> Na drugi plošči Kambiament ste interpretirali narečno poezijo Alferije Bržan. Ste kaj razmišljali, da bi posneli ploščo, na kateri bi zbrali istrsko narečno poezijo z vseh vetrov?

“Nisem razmišljal, imamo pa kar nekaj pesnikov, ki si to neizmerno zaslužijo. Zelo mi je všeč poezija Danijela Načinovića, Pred časom sem izbral tri njegove pesmi, ki sem jih nameraval uglasbiti, potem pa so mi povedali, da so bile že šestkrat uglasbene. Plošča, kakršno omenjate, za zdaj ostaja izziv za prihodnost.”

> Zakaj ste se odločili, da na MMS pošljete skladbo v narečju?

“Zven te pesmi sem imel v glavi, slišal sem jo 'po ljudsko' in tudi zato sem si drznil napisat besedilo v narečju. Sem pa zelo hvaležen Barbari Škrbina, eni od Frčafel, ki je slovenistka in mi je zelo pomagala pri reševanju dialektoloških dilem.”

> Vam je laže pisati v knjižnem jeziku ali v dialektu?

“Kakor kdaj. Za druge izvajalce pišem večinoma v knjižnem jeziku. Kar pišem zase in poustvarjam, je v narečju. Se mi pa zdi, da mi narečje, ne glede na to, da je samo po sebi omejeno, ponuja več možnosti.”

> Več svobode?

“Tudi. V narečju lahko uporabiš kakšen knjižni izraz - ko iščeš rimo ali ritmičen slog. Se mi zdi, da je veliko teže in bolj občutljivo uporabiti narečne izraze v knjižnem jeziku. Hitro si na spolzkem terenu, četudi želiš z narečnimi poudarki v besedilu zgolj ustvariti določeno vzdušje. Zato nisem velik pristaš mešanja - če je knjižno, naj bo knjižno, če je narečje, naj bo narečje, če je sleng, naj bo sleng. Zmelkoow imajo, recimo, večino svojih tekstov v pogovornem jeziku, ki je izvrsten. Nič ga ne zanaša v to ali ono smer. V tem pogledu je zame Goga zelo velik. Ali pa Pero Lovšin. Če skočim nazaj na dialekt: mislim, da je vsem, ki ustvarjamo v narečju, še posebej en človek pokazal, da je dialekt neizmerno polje svobode. In to je Iztok Mlakar. S svojimi ploščami ni postavil le mejnikov slovenskemu kantavtorstvu in šansonu, narečje je potegnil na svetlo ter strl marsikakšen predsodek o tem, da je narečje omejeno, da v njem ni mogoče vsega povedati. Z njegovim delom je narečje postalo neke vrste osvobojeno ozemlje. On lahko v dialektu govori o vsem - hudomušnih, lepih, zabavnih pa tudi zelo trpkih in žalostnih rečeh.”

> Kakšno skladbo boste septembra zapeli na Slovenski popevki?

“Ne bo v narečju. (smeh) Gre za nežno balado, težko bi rekel, kakšna je, ker mi na misel prihaja ena sama beseda, in to je minimalistična. V bistvu gre za kar kompleksen komad, a ni ... kako naj rečem - ni tog, ni zbit, ni trd. Vsaka stvar na tem svetu, tudi beton, potrebuje zrak in tudi glasba mora dihati. Če jo zadušiš, je ljudje ne slišijo, četudi jo poslušajo. Tudi v glasbi drži, da so najpreprostejše stvari običajno kar težke in da je manj več.”

> Bo brada tudi na Popevki?

“Bo.”

> Torej greste zmagat?

“Ma ne. Grem pet in se družit. Če pa bo zmaga, uh ...”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---