“Včasih sem lučko videla v teatru”

Ko bi je za rokav ne pocukali, takoj ko je pripotovala iz Ljubljane, bi morda sploh ne dobili intervjuja. Ivanka Mežan je že po telefonu vzdihovala, da nima več česa povedati, in isto je nekaj ur pozneje ponovila na borjaču Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači, kjer so ji tega dne filmarji in gledalci izkazali čast na prireditvi Poklon Ivanki Mežan.

“No, ampak če ste že prišli, pa reciva kakšno,”vendarle prikima še zmeraj živahna igralka, ki bo čez dve leti praznovala 90. rojstni dan. Tudi v Divači jo spremlja velika soigralka Štefka Drolc, ki je s prijateljico Mežanovo dobro desetletje tega v koprskem gledališču igrala v komediji Arzenik in stare čipke, predlani pa še v filmu Vlada ŠkafarjaDeklica in drevo.

Medtem ko tovarišija v bližnji gostilniobeduje, Ivanka Mežan za sosednjo mizo odpre vrata v svoje spomine, ki sploh niso tako luknjasti, kakor se priduša sama.

> Kaj vam pomeni pozornost, ki ste je deležni danes?

“Najenostavneje bi bilo, če bi rekla: res sem vesela, ponosna ... Ne me narobe razumeti, ampak zame je to kar breme. Ob vsakem takem priznanju grem v inventuro, se sprašujem: ali je v redu, da prejmem priznanje, sem res naredila toliko, je res vse tako dobro, da se je tega treba spominjati ... Saj se zahvališ ljudem, da so se spomnili, a breme samoizpraševanja je res težko.”

> Torej ostajate zelo samokritični, “samogriz”, kakor vas je že davno tega označila velika igralka Marija Nablocka.

“Res mi je tako rekla! Ona je bila moja najljubša igralka. In ko sem prišla v Dramo, je prva k meni pristopila prav ona, me nagovorila s svojo značilno izreko, v kateri je bila še zmeraj močna ruska melodija. Bila mi je zelo blizu. 'Ti si moja hči,' mi je govorila. Kar dobro me je označila s temle samogrizom, a ne bi rada, da bi si ljudje mislili: joj, ta Ivanka Mežanova pa vedno nekaj komplicira, a se dela tako skromno ali kaj?! Zdaj se že bojim, da bom napačno razumljena, in se raje ogibam priložnosti, kjer bi se lahko izkazala kot taka. Pravim si tako: kar sem znala, kar sem zmogla, sem dala. Drugi bodo presodili, koliko in kaj je bilo.”

> Veliko razmišljate o prehojeni poti?

“Ne več. Včasih sem bolj. Priznanje, kakršno je tole danes, pa me znova zdrami in spet si začnem govoriti: mogoče bi morala tam bolje opraviti delo, tam bi morala storiti tako ... Zapoznela inventura, pač.”

> V kakem spominu vam ostaja leto 1943? Za vas je bilo kar pomembno, mar ne?

“Izredno pomembno, ampak šele danes se popolnoma zavedam, kaj je pomenilo. Takrat sem šla v partizane bolj iz notranjega klica. Preprosto šla sem. Spomnim se, kako so v Ljubljano vkorakali Italijani. Z motorji so prišli, na čeladah so imeli črno perje ... Mladi punci, ki je obiskovala drugi razred gimnazije, je bilo to strašno. Takoj so zahtevali, da govorimo italijansko. Neka profesorica je bila strašna, prišla je s Sicilije. Prav hudo je delala z nami. Ne samo govoriti, tudi pisati smo morali italijansko! Še danes me zmrazi, ko slišim italijanščino. Pa je tako lep, melodičen, mehek jezik! Enako doživljam nemščino, pa čeprav nisem bila pod Nemci. Kak mesec pred kapitulacijo Italije sem šla iz Ljubljane v Črnomelj.”

> Kako ste prišli tja?

“Brez težav, ker smo bili še pod Italijo. Na gimnaziji sem imela sošolko iz Črnomlja, pa sem šla z njo. A veste, zakaj sem šla? Naša družina je v Ljubljani stanovala blizu italijanske postojanke. Dobro se spomnim, kako je na ulico večkrat stopil neki oficir, ponosen, postavljaški. Zaokrožile so govorice, da sem iz našega stanovanja pljunila nanj. Ne spomnim se, da bi ...”

> Dopuščate možnost, da ste?

“Ne verjamem. Ne. Z nečim sem se mu očitno zamerila, a ne vem s čim. Večkrat sva se srečala, ko je hodil mimo našega doma. Sosedje so mami rekli, naj malce popazi name, ker da Italijani povprašujejo po meni. No, in tako sem odšla.”

> Torej je tale fašist zaslužen, da ste šli v partizane?

“Ne, že prej je bil moj razred izključen iz šole. Ko nas je profesorica med poukom nekaj gnjavila, je moja sošolka - še zdaj se spomnim njenega imena, Vlasta Vagaja - stopila k njej in jo udarila. Profesorica je v joku planila iz razreda, mi pa smo še istega dne morali zapustiti šolo.”

> V kakšen Črnomelj ste prišli?

(njen obraz se nenadoma zjasni) “V lep! Tam je bila že postojanka, bilo je ubranjeno mesto. Osvobojeno ozemlje, so rekli.”

> In tam ste ustvarjali gledališke predstave ...

“Ne, najprej smo bili mladinska organizacija in delali smo razne reči. Kar je bilo potrebno. Potem so prišli tudi igralci, eni iz brigad, recimo France Presetnik in Dušan Mevlja, drugi pa iz Ljubljane, in pripravili so tečaj. Dva tečaja. Pritegniti so hoteli mlade, začeti nekakšne mitinge. Spadali smo pod belokranjsko okrožje. Tam sem spoznala tudi Titovo ženo, ki je bila kratek čas v tem okrožju. Vsaka brigada je imela svoj kulturni krožek, v katerem so prirejali recitacije in podobno. Iz tečajev, kakršnega sem obiskovala, so nas nekaj vzeli in spomladi leta 1944 osnovali Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju.”

> O, torej smo minulo pomlad obhajali 70. obletnico njegove ustanovitve!

“Tako je.”

> Kaj ste uprizarjali?

“Najprej razne agitke, skeče. Dobro se spomnim, da je Vitomil Zupan napisal enega o puncah. S takimi skeči smo potem potovali po vsej Beli krajini, igrali v kakih dvoranicah in tudi pod kozolci. Prva predstava Slovenskega narodnega gledališča, v kateri sem igrala, je bil Molière. Namišljeni bolnik.”

> Zanimivo, francoski klasicistični komediograf med partizani.

“Neverjetno, a ne! Igrali smo tudi Čehova. Vsi so se čudili, kako je to mogoče. Kostume smo delali iz padal, s katerimi so nam zavezniki pošiljali pakete. Še zdaj se spominjam, kako so tale padála pádala - bila so raznobarvna, pisana, kot nalašč za gledališče.”

> Omenili ste Vitomila Zupana. Danes ga kot partizana poznamo zlasti iz njegovih del, vi ste ga pa spoznali v živo, takrat in tam.

“Zelo dobro sem ga poznala.”

> Kakšen je bil?

(daljši premislek) “Izredno karizmatičen, izredno močen, tako da si moral biti pozoren nanj. Malce ciničen, tu in tam, in včasih sem bila presenečena, kako globoko in daleč je videl. Vedel je, da v svobodi vse ne bo tako čudovito in krasno, idealno, kakor smo si mi zamišljali. Bil je bolj skeptičen. Ni vstopil v partijo, in zaradi tega so ga tudi imeli na očeh. Saj v Menuetu za kitaro je to malce začutiti. Pa kakšna so njegova druga dela, recimo zgodba o panterju Dingu! Takrat sem čutila, da je močna osebnost, nisem se pa spoznala na literaturo. Nisem še vedela, da je tako dober pisatelj. Žal pa sem pozneje igrala samo v enem delu, posnetem po njegovi knjigi, v filmu Nasvidenje v naslednji vojni.”

> Po nocojšnji slovesnosti si bomo ogledali drug film Živojina Pavlovića, Let mrtve ptice . Napovedujejo ga kot vašega najljubšega ...

“Pa ni. Če sem čisto iskrena, se ga sploh ne spomnim. No, spomnim se le, kako me je režiser mučil, da sem bila čisto utrujena, izmozgana ...”

> Ampak Polde Bibič v svojih spominih piše, da ste bili zelo predani svojemu delu, da ste radi garali in bili na koncu delovnega dne izmozgani.

“To že, ampak režiser me je izmozgal, ker je mislil, da mi bo pomagal. Taka sem namreč morala biti v svoji vlogi. Ah, Polde je vse sorte napisal. Midva sva bila ... (daljši premor) Starejša sva bila, bliže sva si bila. Spočetka ne, pozneje pa, zlasti potem ko me je odslovil iz Drame ...”

> O tem, kako vas je kot direktor Drame po spletu nesrečnih naključij poslal v prezgodnji pokoj, presunljivo piše v sklepnem poglavju knjige Velika igralska družina , ažurirani kompilaciji dveh starejših knjig, ki je izšla lani, po njegovi smrti ...

“Kar zdrznila sem se, ko sem to brala! Tisto so bile zelo hude reči, ampak jaz niti en sam trenutek nisem bila huda nanj. Potem pa berem, kaj piše o meni, kako si pripisuje krivdo, mea culpa, mea culpa ...”

> To je eden najlepših med njegovimi portreti soigralk in soigralcev.

“Ampak zakaj je vse to občutil tako hudo, zakaj je napisal, da si tega ne bo nikoli odpustil? Tega ne morem razumeti ...”

> Vas je njegov zapis torej prizadel?

“Me je, zaradi njega. Do konca sem hodila k njemu, tudi ko je bil že v komi. Zdravnica mi je rekla: 'Kar govorite mu, kar govorite mu.' Ne vem, ali je kaj slišal. Zadnji mesec je bil v komi. Bil mi je zelo blizu. Bolj kot jaz njemu. Vedno sem imela občutek, da me ima kot človeka rad, ampak da nič kaj ne ceni mojih igralskih sposobnosti. Ne vem, mogoče mu delam krivico.”

> Označil vas je za “najbolj nesebično bitje na svetu”.

“Ne obstaja, ljubi moj! Naj bo človek tak ali drugačen, vedno je tudi sebičen, vsaj nekoliko. Mora biti, sicer ni mogoče živeti.”

> Bibič je precej pisal tudi o bolečini, ki spremlja minljivost gledališke umetnosti. Kritiški zapisi in videoposnetki ne morejo v vsej polnosti obnoviti igralčevih vlog, kakršne so bile tudi vaše: Shakespearova Julija, Ofelija ...

“Pa Angelika v Glembajevih. Prezgodaj me je doletela! Ko si je Krleža v Dramo prišel pogledat, kako smo postavili na oder njegovo igro, mi je rekel: 'Mala, v tej vlogi bi te želel videti čez deset let.' Povedati je hotel, da sem bila premlada za Angeliko, ki je pomembna vloga. Je osebnost, jaz pa sem bila taka, drobna, krhka, kot kaka nuna. Angelika pa je močna, celo kadi. Režiser Bojan Stupica - Buča je zahteval, da na odru kadim, pa nisem znala, kar se je videlo. Kakšna strastna kadila neki!”

> So vas kritike prizadele?

“Zelo, zelo. Čeprav ... Včasih so mi rekli: joj, Ivanka, s tem so ti pa krivico storili. Ampak sem rekla: ne, tudi iz slabe kritike moraš kaj potegniti, se vprašati, ali je tudi v njej kako zrno resnice. Jože Javoršek je zapisal: 'Ivanka Mežanova je v vlogi Julije zašla na področje, ki je mučno zanjo in za gledalca.'”

> Huda sodba.

“Huda!”

> Bert Sotlar je Javorška udaril.

“Res ga je.”

> Je tudi vas imelo, da bi ga?

“Ne, jaz sem se umaknila. Sem se pa spraševala, ali je to moj konec. Sem res prišla že tako daleč, da je moje igranje mučno tudi občinstvu? To je bilo zame grozno. Dokler se rana ni zacelila, me je zelo bolelo. Ampak sem zdržala. Po svoje je Javoršek imel prav. Julija je polnokrvna ženska, a sem jo igrala tako (nadaljuje karikirano solzavo): 'O, Romeo, zakaj si Romeo? Očetu se, imenu odpovej, če ne, prisezi, da si ljubi moj in jaz ne bom več Capuletova!'”

> Še dandanes igrate. Nedavno ste spet nastopili v Treh sestrah Čehova, tokrat v režiji Oliverja Frljića.

“Ja, davno tega sem igrala eno od sester, Olgo, zdaj pa pestunjo, tisto, ki se je hočejo znebiti. Izkušnja je bila popolnoma drugačna, saj danes na Čehova gledamo popolnoma drugače. Zanimivo, Frljić je hotel, da čim manj kažemo čustva. Ga zelo obrajtam in sem ga razumela, a sva se kar borila ... Bom povedala primer: med prizorom, ko imata zaljubljena Maša in Veršinin intimen pogovor, smo vsi igralci na odru. Smo tam, tudi ko on njej zleze pod krilo ... To pa ni več Čehov, sem rekla. Sprašujem se, kako bi on komentiral tako uprizoritev. Nekdaj smo ljubezen med Mašo in Veršininom prikazovali kot nekaj zelo lepega, močnega, sicer brezperspektivnega, v novi uprizoritvi pa se Veršinin že takoj pokaže kot slabič, kot reva, pa tudi drugi liki so ostreje karakterizirani. Ni več hrepenenja, tistega vzdihovanja, 'v Moskvo, v Moskvo', ki se mi je že takrat zdelo neumno.”

> Poleg tega bi bilo gledališče dolgočasno, če se ne bi spreminjalo.

“Res je. In vsak čas zahteva drugačen pristop. Vprašanje je le, kako daleč lahko gre. Nisem zagovornica naftalinskih predstav, nikakor ne, se pa sprašujem, kako bi se na današnje uprizoritve odzval Čehov, ki je, zanimivo, svoje igre označil za komedije.”

> Še zmeraj pogosto hodite v gledališče?

“Vsi mislijo, da hodim pogosto. Ne, hodim v glavnem v Dramo, kjer upokojeni igralci dobimo vstopnice za generalke. Predpremiere, jim pravijo danes. Grem, včasih se nad čim navdušim, včasih pa dvorano zapustim tako žalostna. In se sprašujem: a sem jaz kriva, ker sem stara in ne razumem več ...”

(“Počasi bosta morala zaključiti, mudi se nam že na prireditev,” se oglasi izza sosednje mize.)

> Povprašal bi vas rad še o vaši soigralki in prijateljici Štefki Drolc, ki vas spremlja danes ...

“Ja, včasih sem imela Milo Kačičevo, zdaj pa imam Štefko. Sva si nekako sorodni, čeprav je Štefka mila, pozitivna, jaz pa klepetava in zelo, kako bi rekla ...”

> Pa dajte no, saj tudi vam kot eno temeljnih lastnosti pripisujejo milino.

“Ker sem igralka.”

> Ha, dober odgovor!

“Res sem malce igralsko deformirana. Hitro tudi začutim, kdo mi je blizu in kdo ne. Tiste, ki jih ob pogledu v oči začutim kot sorodne, bi kar takoj tikala.”

> Nič hudega.

“Pa ni prav! Sem pa tudi pesimistka. V tem času mi je prav hudo.”

> V tem času je veliko pesimistov.

“Ampak niti to ni prav! Ni prav! Vedno moraš na koncu tunela videti lučko. Včasih sem jo videla v teatru, zdaj pa je niti tam ne. V Drami sem pred kratkim gledala predstavo Richard III. + II. Saj mora biti tudi krutost, ampak če je samo to ... Davno tega je Vidmar v svojih kritikah pisal - bom povedala malo po svoje -, da gledališče mora kazati lépo, gledalca voditi v pravo smer, ne pa mu kazati blata. Takrat se taki nazori ne mojim kolegom ne meni niso zdeli primerni. Trdili smo, da je treba pokazati tudi slabe reči. Zdaj pa je ravno obratno. Potolčejo te, da greš iz dvorane čisto zamorjen. Pa zakaj se je Maks v Kralju na Betajnovi kar tako spravil na Francko, zakaj je ona na tleh ...?! V Cankarjevi drami je njuna ljubezen zelo čista in zelo nesrečna. Tako jaz gledam na te reči. In me boli. Mogoče se motim, mogoče sploh nimam prav.” ANDRAŽ GOMBAČ

---