“Mladi se ne kregajo več o idejah, kar je nekaj pošastnega”

Literarno nagrado Vstajenje, namenjeno zamejskim in zdomskim pesnikom, pisateljem in znanstvenikom, je letos prejel Jurij Paljk, ki je otroštvo in del mladosti preživel v Vipavski dolini, od leta 1978 pa živi v Italiji. Nagrado si je prislužil za zbirko kolumen Kaj sploh počnem tukaj. Prvotno jih je objavil v tedniku Novi glas, ki ga ureja, v knjižni izdaji pa so lani izšle pri Mladinski knjigi.

> V ponedeljek ste v Trstu prejeli nagrado Vstajenje. Kaj vam pomeni?

“Nagrade sem bil seveda vesel. Predvsem zato, ker je ta knjiga zapisov nevsakdanja. Kot sem povedal na podelitvi, jo razumem tudi kot priznanje Novemu glasu, časopisu, vsem sodelavcem in vsem nam, časnikarjem, ki se včasih morda res nekoliko preveč resno jemljemo, z nami pa tudi preveč pometajo. Ni res, da smo vsi novinarji za v smeti, da smo vsi prodane duše. Nekaj nas je, ki skušamo po najboljših močeh iskati resnico ali poti do neke skupne resnice in ki znamo navsezadnje tudi iskrivo ali duhovito napisati nekaj, kar je splošnega pomena.”

> Kako je sploh prišlo do zamisli o zapisih na temo “kaj sploh počnem tukaj”?

“Vse skupaj izvira iz nemira, ki je v človeku in ga sili k potovanju, odkrivanju. Sam veliko berem in pred mnogimi leti mi prišla v roke knjiga What am I doing here (Kaj počnem tukaj) Brucea Chatwina. Človek najbrž niti ne ve, zakaj gre na pot, ampak gre. In zanimivo je, da greš na pot in odkrivaš, potem pa pride trenutek na potovanju, ko se vprašaš: ma kaj počnem tukaj? To je tisto temeljno vprašanje. Čeprav je Coca Cola s svojo reklamo prišla že povsod, nas ta nemir vseeno žene na pot, da bi kaj videli, da bi koga srečali. Poleg tega nimam rad suhega pisanja, kronike. Veliko raje vidim, da se nekaj iskreno pove, tudi bolj osebno. In zdelo se mi je, da bi lahko v tedniku, kot je naš, nekaj takega našlo svoje mesto. Zagovarjam tudi to, da imamo pravico kdaj pogrešiti, pa včasih tudi kaj provokativnega napisati, se tudi malo posmejati samemu sebi, odpirati vprašanja, ki jih sicer ne.”

> Rdeča nit teh zapisov in zbirke so tudi knjige. Zakaj?

“Rekel sem si, zakaj pa ne bi dodal kaj o knjigah, ki so moja ljubezen. Nekateri, ki so brali to rubriko, so to dojemali, kot da se postavljam v položaj nekakšnega knjižnega guruja, kar nisem hotel nikoli biti. Prejemal sem sporočila, da jim ta in ta knjiga ni bila všeč, da se ne strinjajo z mano in podobno, kar sem vedno sprejel. Pred nekaj dnevi je umrl nemški pisatelj Günter Grass, ki je lepo rekel, da obstajajo tudi slabe knjige, ampak so vse svete, ker so knjige. Ne vem, meni je všeč prebrati kakšno mnenje in najbolj cenim mnenje nekoga naključnega. Če bi se vedno držali tega, kar nekatere literarne druščine izpostavljajo kot vrhunsko literaturo, potem ... Hvala bogu, da obstajamo bralci, da si povemo, kaj je dobro in kaj ne.”

> Veljate za strastnega bralca, ki ne gre nikamor brez nekaj knjig. Ali že imate tudi elektronski bralnik?

“Lani sem ga dobil, za 57. rojstni dan. Šlo je za premišljeno potezo moje družine. To so mi podarili in gor naložili tudi 25 knjig, kar je bil jasen namig: nehaj vlačiti vse te knjige domov, ker moramo nekje tudi živeti. To sem razumel in sem tudi svečano obljubil, da bom to bral, in potem sem dva meseca nosil bralnik s seboj v torbi, a so ugotovili, da ga nisem nikoli odprl. Potem sem ga enkrat odprl. Da bi videli. In sem prebral eno stran, ampak ... ne morem. Lahko pa rečem, da veliko berem na internetu. Predvsem kakšne eseje. Knjige pa ... ni me sram priznati, da so zame neke vrste fetiš. Tudi knjižničarji me nimajo preveč radi, ker ne hodim v knjižnico.”

> So vam pa knjige, če se ne motim, doma zrasle čez glavo, in je bilo treba ukrepati ...

“Stran sem moral vreči vse časopise, ki sem jih hranil, dva ali tri tisoč knjig pa sem odpeljal tudi v rojstno hišo v Velike Žablje, kjer živi le še moja sestra. Tam sem jih zložil v eno sobo, ker knjig ne morem metati stran. Kdo bi lahko rekel, da so tiste knjige mrtve, a knjige niso nikoli mrtve. So tam. Vsaka knjiga ima svoje življenje. Moram povedati tudi, da na neki način podpiram krajo knjig.”

> Lahko to pojasnite?

“To je grozno in vem, da bodo ljudje ponoreli, ampak kot študent sem kakšno knjigo tudi 'maznil'. Ampak nikoli nisem ukradel knjige iz javne ali zasebne knjižnice. Zdaj vem, da to ni prav, in ko sem se poročil, sem moral ženi obljubiti, da tega ne bom več počel. Danes bi bilo tudi nerodno, da te zasačijo pri teh letih. Lahko povem, da sem bogastvo od malih nog enačil z veliko knjižnico. Potem sem šel v svet in videl, da imajo največje in najbolj prestižne knjižnice ljudje, ki z mojim gledanjem na svet nimajo veliko skupnega.”

> Kako to, da imate kot ljubitelj knjig tak odnos do javnih knjižnic?

“Saj grem tudi v knjižnico rad, sem pa tja, kolikor mi čas dopušča, ampak si zelo nerad izposojam knjige oziroma si jih skoraj ne. Predvsem zato, ker jih je treba potem nesti nazaj. Glede tega sem namreč zelo neurejen in knjigo po navadi založim. Če kdo misli, da imam urejeno knjižnico, se zelo moti. Knjižnica mora biti taka kot vipavski borjač, da takrat, ko iščeš knjigo, tiste, za katero veš, da jo nekje imaš, ne najdeš, namesto nje pa dobiš pet drugih, in potem ti pride pod roke ena, za katero rečeš: ooo, saj te pa že dolgo nisem imel v rokah! In jo potegneš ven ...” (smeh)

> Od kod primerjava z vipavskim borjačem?

“Na vipavskem borjaču je bilo vedno nekje par korcev, ki jih je burja vrgla s strehe, pa nekaj kamenja, za tri, štiri karjole grušča, kakšen star sod ... ves ta kažin, ki pa ima neko notranjo harmonijo. Ta govori o našem svetu, ki je odprt. To je ta naš mediteranski odnos do življenja. Meni je všeč. Če greš na Gorenjsko, imajo kmetje tam vse urejeno, vse perfektno. Na podoben način nisem razumel, saj sem tudi pisal o tem, kako me je zmrazilo, ko sem bil na obisku pri nekem uglednem slovenskem dostojanstveniku, ki ima knjižnico zgledno urejeno po abecedi. Precej hladno je bilo vse skupaj.”

> Kateri so vaši priljubljeni avtorji?

“Moram reči, da sem stalno bral poezijo, slovenske avtorje, pa klasike, tudi bestsellerje. Poleti si običajno vedno privoščim kakšno dobro kriminalko. Enkrat sem na trgu svetega Marka v Benetkah videl nekoga z majico, na kateri je pisalo So many books, so little time (tako veliko knjig, pa tako malo časa), kar me je zadelo, saj mi je dalo jasno vedeti, da ne bom nikoli prebral vsega, kar bi rad. Leta kasneje sem nekje videl dekle z napisom So many boys, so little time (toliko fantov, pa tako malo časa), ki me je spravil v smeh, saj mi je bil še bolj všeč. Povedati hočem, da skušam zbirati tako, da berem zares dobra dela.”

> Knjigo torej tudi odložite, če vas ne pritegne?

“Seveda. Imam pa tudi obdobja, ko sploh ne berem. Kar se preferenc tiče, pa moram reči, da zelo rad berem esejistiko, še bolj kot romane. Na primer Draga Jančarja. Od naših berem goriške avtorje in skušam slediti zamejskim piscem. Na Slovenskem se v določenih pisanjih, ki danes veljajo za 'mainstream', ne najdem, ker v njih ne dobim vsebin, ki bi me nagovarjale. To, da mora biti vse depresivno ali mejno, me ne pritegne.”

> Veliko mladim so knjige tuje, nekaj odvečnega v današnjem elektronskem svetu. Na facebooku ste prisotni tudi ali pa predvsem zaradi ohranjanja stika z mladimi. Kako je z branjem med mladimi, ali po vaših informacijah še berejo?

“Tudi facebook se je zelo spremenil. Zadnje čase ljudje vse bolj objavljajo samo fotografije, pa kakšne kričave reči, ne pa razmisleka. Kar se mladih tiče, pa lahko rečem, da sem vesel, da v zamejstvu še rabijo slovenski jezik med sabo, tako da do tega, česar so se jezikoslovci bali, češ da se bo v elektronskem svetu uveljavila samo italijanščina, v Sloveniji pa samo angleščina, ni prišlo. Tega sem vesel.”

> Kaj pa branje knjig pri mladih?

“Mislim, da mladi manj berejo, a upoštevati je treba te hitre spremembe. V zadnjih petih letih se je življenje zelo spremenilo. Danes imamo že vse na telefonu. Nekateri berejo, drugi pač ne.”

> Tudi sami imate doma tri odraščajoče otroke, mladostnike. Ali berejo, ste jim vcepili ljubezen do knjig, ste jih okužili, ali jih je ugrabil in vase posrkal elektronski svet?

“Okužil sem jih, ja. Drži, kar pravijo: če bo otrok že od malega videl mamo in očeta s knjigo v roki, bo imel vedno stik z njo. Zaradi tega se mi zdi tudi novogoriška knjižnica tako genialna, ker se lahko otroci knjig dotikajo. Če tega nisi navajen, ne boš šel iskat knjige.”

> Kaj pa sicer, ali se tudi vam zdi, da je široka ponudba na vseh področjih povzročila, da se mladi ne poistovetijo več tako z nekom, nečim, kot včasih?

“Najbolj hudo mi je, ko vidim, kako se mladi kregajo, ali je boljši iPhone ali android, ne kregajo pa se več o idejah, kar je zame nekaj pošastnega. Mi smo se kregali, razpravljali o ureditvi sveta. Danes vsaj na prvi pogled tovrstna vprašanja nikogar več ne zanimajo.”

> Ali niso od vseh teh silnih informacij, ki so jim ves čas izpostavljeni, nekoliko zmedeni?

“So zmedeni in glavni razlog za to vidim, tako v Italiji kakor tudi v Sloveniji, v krizi šole. V tem, da so šolniki na udaru, da nimajo več avtoritete, da lahko pride vsak 'usrane' s sinom in z odvetnikom v šolo in izvaja pritisk nad profesorjem. Nas, naše generacije so k branju in razmišljanju spodbujali prav učitelji in profesorji. Mislim, da gre za trend oziroma načrt teh, ki vladajo svetu, finančnih lobijev, saj to, kar imamo zdaj, ni več demokracija. Če država, to velja za Slovenijo in Italijo, razmišlja samo, kako bo še bolj pomolzla državljana, zato da bomo plačevali Bruslju, za katerim so tri, štiri svetovne banke, ki imajo od tega edine koristi in določajo, kako bomo živeli ... tega ne morem požreti ... to je katastrofa. In ti plenilci si želijo zabite ljudi. Take, ki ne razmišljajo. Knjiga pa te sili k razmišljanju.”

> Mladi danes vse več časa preživijo v virtualnem svetu. Vi izhajate iz kmečke tradicije, iz okolja, ki se poslavlja, izginja, kar obžalujete. O tem tudi pogosto pišete. Zakaj to tako poudarjate?

“Ker tega sveta ni več. Zelo pogrešam tisto pristno majhno toplo solidarnost med ljudmi. Na kmetih smo se res tudi kregali za dva metra zemlje, ampak ko je prišla poletna nevihta in je imel sosed, s katerim si bil skregan, pokošeno travo, si mu priskočil na pomoč, da jo je hitro spravil. Govorim o času, ko tega materialnega gotovo ni bilo toliko, kot ga je danes. Boli me tudi, ko vidim, s kakšno lahkoto in kako krivično se je pri prehodu iz enega družbenega sistema v drugega, zavrglo vse, kar je bilo dobrega v socializmu. Veliko tega se je poteptalo. V zameno pa se ni dalo nič. O.K., določene stvari smo dobili, prišla je svoboda, ampak kaj ti to pomaga, če te pa nekdo zasužnji z denarjem.”

> Pravite, da se v današnjem svetu ne znajdete najbolje. Danes je tako, da spoštovanje uživajo tisti, ki znajo najbolje prenašati naokoli druge, ki se izogibajo zakonom, plačevanju davkov, delavcev ...

“Ravno zato je prav, da mi kdaj povemo in napišemo, saj se je že udomačil izraz 'se je znašel'. Ne, ne, nič se ni znašel. Imenujmo to prav: okradel je! Nekdo, ki je okradel Mip, je okradel Mip. Te stvari je treba povedati, in zato me določeni ljudje tudi ne marajo, ker tako govorim in pišem.”

> Kako se počutite kot Slovenec, ki živi v Italiji?

“Tukaj sem se vživel. Tako je pač naneslo. Pravzaprav je to naš prostor. Goriški. Zavedati bi se morali, da je to naš svet, kjer živijo danes trije narodi. Prej smo živeli samo Furlani in Slovenci. Včasih je zelo težko živeti kot manjšinec, spet drugič pa je tudi lepo. Poročen sem s Furlanko. Pri nas doma govorimo tri jezike. Ker hodijo oziroma so hodili otroci v slovenske šole, je postal slovenski jezik dominanten, tako da se ga je naučila tudi žena. Zase lahko zatrdno rečem, da bi umrl, če bi moral s svojimi otroki govoriti v tujem jeziku. Mislim, da prav fizično. Najprej pa duhovno. Ali bi se zapil ali kako drugače uničil, ker je slovenski jezik tako močno del mene. Najbolj sem doma v intimi slovenskega jezika.”

> Ste se dovolj dobro naučili italijanščine, da bi lahko pisali tudi v njej?

“Lahko bi in sem tudi že napisal nekaj tekstov, ki so bili objavljeni, a sem jih dal vedno pregledat ženi ali kakšnemu kolegu. Vseeno gre za tuji jezik. Malo smo pa tudi trmasti. Naša dolžnost je, da tu, v Gorici in Trstu, govorimo in pišemo slovensko, da se ve, da je to tudi naš svet.”

> Pomembna izkušnja v vašem življenju je bilo tudi obdobje, ki ste ga preživeli na morju ...

“To je bilo leta 1984. Na morje sem šel zaradi dobrega zaslužka. Za eno leto. Pluli smo v takratno Sovjetsko zvezo, današnjo Ukrajino. Tam smo nakladali običajno les in ga vozili na Sicilijo. Na Črnem morju sem doživel tudi nevihto, kakršno si zapomniš za vse življenje. Morje sem spoznal tudi s tiste trde strani. Že takrat sem opazil, kako se je začel svet spreminjati. Vse manj je bilo belih mornarjev in vse več Filipincev, ki so delali za tretjino manj denarja.”

> Kako je to leto na morju vplivalo na vaše bivanje?

“Morje se je naselilo vame. Morje zna poslušati, zna povedati, morje te zna umestiti. Ti pove, kako si majhen, istočasno ti govori o večnosti in o minljivosti. Na morju, ko pride prava nevihta, si tam samo ti. In ga ni, ni ga junaka, ki se takrat ne bi vprašal: kaj sploh počnem tukaj? Vesel sem, da živim blizu morja in ga hodim velikokrat poslušat in govorit z njim ali pa samo sedet, ga gledat, posebno takrat, ko ni ljudi. Pri morju je najlepše v zgodnjih jutranjih urah. Zdaj so ti dnevi, na pomlad in poleti, ko je tako mirno kot olje, in ko posije prva svetloba, takrat te jasno nagovarja ... Narava nam pove, da je prav, če smo nekoliko bolj ponižni. Današnja družba tega izraza ne pozna več.”

> Kaj trenutno pišete?

“Že nekaj časa imam v delu en tekst, ampak je zelo težko, ker prideš iz službe domov izpisan, pa ne moreš ...”

> Gre torej za nekaj daljšega, proznega?

“Tri teme imam, ki bi jih rad obdelal. Rad bi obdelal to našo mejo, ki je bila, pa je ni več, tisti kmečki svet, ki se je tudi poslovil - to v smislu neizražene bolečine, ki me vedno spremlja, tretja tema pa je morje.”

> Kaj pa poezija?

“Tudi to. Poezijo pišem pa še vedno na roko. Na računalniku ne bi šlo, tako kot ne bi mogel niti enega verza napisati v italijanščini.”

> Kako pa združujete delo novinarja in pesnika oziroma leposlovnega pisca. Sloviti Jack London je menil, da je to nezdružljivo, da suhoparen novinarski jezik negativno vpliva na zmožnost literarnega ustvarjanja. Kaj menite o tem?

“Saj je res nezdružljivo oziroma je zelo težko. Zato sem pa tako vesel te nagrade za delo, ki je nekje vmes, med literaturo in časnikarstvom. Tudi pri novinarstvu bralec ceni, če vidi, da si se potrudil, da imaš lep jezik, da znaš slikovito napisati in da si resnicoljuben. Za tem pa stojim.”

> Ste sami najprej novinar ali pesnik oziroma pisec leposlovja?

“Najraje bi rekel, da vsega malo, ampak delam kot časnikar. Jasno je, da so najboljši tisti, ki so osredotočeni samo na eno področje, ampak časi so se tudi spremenili. Poleg tega se mi zdi prav, da tisti, ki smo v tem poklicu in nas plačuje manjšina, zraven svojega dela nekaj prispevamo tudi za tukajšnje kulturno življenje.”

> Živimo v času, ki literatom, kulturnikom ni najbolj naklonjen, pa tudi novinarstvo, še posebej časopisno, ne doživlja razcveta. Poudarjate tudi, da se tiskanim medijem izteka življenjska doba.

“Ja, zato, ker nas mladi ljudje ne kupujejo in ne berejo. In ker od tega navidezno zastonj interneta ne moremo živeti. In vsa ta socialna omrežja in podobno, vse to je kanibalizacija našega dela. Dobro veš, da ko bom prebral tvoj zapis ali zapis tvojega kolega, kolegice, za njim stoji neko delo, pripravljenost, konec koncev pa moramo v časopisih nagovarjati tudi starejše ljudi, ki tega novega sveta ne poznajo. Na eni strani že obstaja tako imenovani 'robot journalism', ki ga velike družbe uporabljajo za vreme, šport, ekonomijo. Po drugi strani pa poznavalci ugotavljajo, da bo šlo sodobno novinarstvo v visoko kakovost, da bodo bralci sledili samo tistim, ki jim verjamejo. Tistim, ki znajo dobro pisati, kar se že dogaja. Na spletnih straneh greš že danes najprej pogledat, kdo je avtor, ne greš več brat kar vsega od kraja.”

> V tej poplavi najrazličnejših medijev je težko ločiti verodostojne, preverjene informacije od laži oziroma za lase privlečenih štorij, kajne?

“To je blazno težko. In potem ti kot profesionalcu naročijo natipkati 250 znakov za splet, ma, oprosti, pejte nekam ... Tukaj se pridružujem Umbertu Ecu, ki ima čez 80 let in je velik poznavalec interneta, na italijansko televizijo pa ne gre več, ker je rekel, da mu ne pustijo govoriti. Na spletu je, tako pravi, še slabše. Ni vse slabo, ampak ne moreš o neki pomembni temi napisati samo 250 črk.”

> Kako dolgo ste že urednik tednika Novi glas?

“Štirinajst let.”

> Za manjšinske medije so razmere najbrž še težje. Kako se prebijate, kako vam uspeva?

“Noben manjšinski medij ne more preživeti brez javne podpore. Mi dobimo tretjino denarja od Slovenije in tretjino od Italije, za tretjino pa moramo poskrbeti sami. Do zdaj je bilo tako. S tem, da se je oglaševalska torta zmanjšala tudi zaradi nelojalne konkurence interneta, zato je vse težje. Tudi dajatve so ... Prav Renzijeva vlada je katastrofalno uničevalna za manjšinske medije, pa tudi za lokalne italijanske časopise. Vztrajamo tudi zato, ker smo ponekod edini tiskani medij s slovensko besedo, ki pride v slovenske družine in domove. Problem so mladi, pa ne da so oni krivi. Svet se spreminja. Tako majhna redakcija, kot je naša, pa si ne more privoščiti še ekipe, ki bi delala na spletu.”

> Kakšne pa so danes razmere v zamejstvu? Kako kot nekdo, ki je prišel od zunaj in postal del tega okolja, gledate na razdvojenost, ki skupnost deli na dva pola?

“Ta razdvojenost še obstaja. Prav zdaj bosta imeli obe krovni organizaciji, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza, vsaka svoj občni zbor, na katerih bodo odločali o novih vodstvih in usmeritvah. Sam zagovarjam to, da moramo biti različni, ampak moramo biti demokrati, predvsem pa sem vedno stal - in bil zaradi tega nerazumljen, tudi kritiziran - za tem, da bi morali veliko bolj tesno sodelovati in delati skupaj, ko gre za stvari življenjskega pomena. Nekateri pravijo, da sem sanjač, ampak jaz to povem. Nisem pristaš zadrtih odnosov, ker so ti slabi za vse. Že na človeški ravni, kaj šele za manjšino.”

> Ali ni ta slika zelo podobna delitvi na leve in desne v matični deželi?

“V matični deželi je to, kar se dogaja, še veliko slabše. Je pogubno. Mislim, da imamo vsi mi dolžnost, da se naprezamo za skupno dobro in ne za delitve, ker sicer ne bomo nikamor prišli.”

NACE NOVAK

---