Karadžićeva obramba že piše pritožbo

Obramba nekdanjega političnega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, ki so ga na haaškem sodišču pred mesecem dni obsodili na 40 let zapora, že piše pritožbo. Sodišče namreč v sodbi ni upoštevalo številnih dokazov obrambe, je dejal eden od Karadžićevih pravnih svetovalcev Marko Sladojević.

LJUBLJANA > Svojci žrtev s sodbo niso bili zadovoljni, v prvi vrsti zato, ker ni bil obsojen na s strani tožilstva zahtevan dosmrten zapor in ker ni bil spoznan za krivega za genocid v omenjenih sedmih občinah.

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je 24. marca Karadžića kot predsednika Republike srbske in vrhovnega poveljnika vojske bosanskih Srbov med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995 spoznalo za krivega v 10 od 11 točk obtožnice, med drugim za genocid več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 in večletno obleganje Sarajeva, kjer je bilo v skoraj vsakodnevnem obstreljevanju ubitih več kot 10.000 ljudi. Spoznalo ga je tudi za krivega pregona, iztrebljanja, umorov, deportacij, prisilnih premestitev, nasilja, nezakonitih napadov na civiliste nesrbske narodnosti ter zajetja talcev. Ni pa bil spoznan za krivega glede obtožb za genocid v sedmih občinah na zahodu BiH - Ključ, Sanski Most, Prijedor, Vlasenica, Foča, Zvornik in Bratunac. Sodišče je odločilo, da ni mogoče onkraj razumnega dvoma trditi, da je bil v teh občinah storjen genocid. Spoznali pa so ga za krivega za pregon, iztrebljanje, deportacije in umore Bošnjakov in bosanskih Hrvatov na tem območju.

A na drugi strani s sodbo niso bili zadovoljni tudi na srbski strani, ker da je bila obsodba pretirana. Tudi Karadžićeva obramba tako visoke obsodbe ni pričakovala, a po drugi strani Sladojević "kot realen človek" tudi ni pričakoval, da bi Karadžića izpustili.

"Dolga leta so ga namreč iskali in ko so ga ujeli in demonizirali v medijih, bi sami sebi ustvarili problem. Obsojen je bil že vnaprej," so po Sladojevićevih besedah razlogi za Karadžićevo obsodbo. Kljub temu pa je pričakoval, da sodba "ne bi bila tako črno-bela", kot ta, ki so jo 24. marca izrekli v Haagu.

Problematično se mu zdi, da je sodišče ignoriralo "ogromno število dokumentov obrambe, kot da ti dokazi ne obstajajo". Hkrati pa so se izpovedi prič obrambe pometle pod preprogo in jim sodišče ne verjame, češ da so pristranske, zatrjuje Sladojević.

Med neštetimi dokumenti je tudi približno 5000 dokumentov, ki vključujejo vse, kar je Karadžić med vojno podpisal in izjavil, vključno s prisluhi telefonskih pogovorov. Podpisan pa je samo pod enim dokumentom, v katerem piše, da morajo muslimani zapustiti Srebrenico, trdi odvetnik.

"A ko se to postavi v kontekst vsega, kar je on ukazoval, ne morem verjeti, da je on to dejansko želel. Tudi pečat ni njegov, temveč od generalštaba vojske," je naštel Slodejević argumente, ki po njegovem mnenju kažejo na Karadžićevo nedolžnost. Našteto bo osnova pritožbe, je napovedal.

Najprej protestnik proti Miloševiću, nato njegov odvetnik

Beograjčan Sladojević, letnik 1976, je srednjo šolo obiskoval ravno v času divjanja vojne na Balkanu. Takrat, je razlagal na pogovoru pred nekaj dnevi, so informacije do njih prihajale zelo selektivno. Informacije o srbskih zločinih so jemali kot zahodno propagando, verjeli so, da so Srbi žrtve vojne in se veselili osvojitve vsak vasi, čeprav niso vedeli niti, kje ta vas sploh je.

A sočasno se je v Srbiji začelo razraščati nezadovoljstvo, tudi zaradi mednarodnih sankcij, zaradi česar so jim bile nedosegljive številne dobrine, pestila jih je hiperinflacija, Natovi napadi in Miloševićeva samopašnost. Med protestniki, ki so praktično cela 90. leta protestirali proti režimu in zahtevali demokracijo, se je znašel tudi sam.

Zaradi slabe domače perspektive se je kot absolvent prava odločil za tujino. Pot ga je pripeljala na Nizozemsko, kjer pa se je zaradi nekompatibilnosti pravnih sistemov in študijskih programov znova znašel v drugem letniku fakultete.

Vzdrževal se je sprva kot pomivalec posode nato kot natakar v neki restavraciji in se sproti učil nizozemsko. Nek večer je v poštni predal dobil sporočilo svojega profesorja, da Miloševićev zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, zaradi bolezni išče pripravnike, ki bi delali brezplačno.

Prijavil se je, bil izbran, po preteku pripravništva pa so ga Miloševićevi pravni svetovalci povabili k sebi kot pomočnika. Dvomov, ko je sprejel službo, ni imel, saj je to takšen izziv in priložnost, kot ko nogometaša v svoje vrste povabi Real Madrid, je povedal.

Že sama možnost, da spozna Miloševića, se mu je zdela neverjetna. Miloševićev režim je namreč vplival na precejšen del njegovega življenja, nenazadnje je zaradi tega režima tudi zapustil Srbijo.

Vendar pa poudarja, da do Miloševića nikoli ni razvil naklonjenosti, a da mu je prebiranje na tisoče dokumentov pomagalo do ugotovitve, "da Milošević ni bil najslabši človek na svetu, kakor ga je portretiral Zahod. Ni bil nacionalist, bil je komunist in oportunist, njegov edini cilj je bil, da za vsako ceno ostane na oblasti," je prepričan Sladojević, ki Miloševiča opisuje kot zelo inteligentnega, a lenega in trmoglavega ter slabega diplomata. Po njegovem zato Milošević ni nikoli načrtoval pobijanja Hrvatov in Bošnjakov, je pa podpiral Srbe v BiH, ki pa so storili zločine.

"Kot da bi leta 1990 prišel nekdo in ugasnil luč"

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja zato doživlja kot mračna, "kot da bi leta 1990 prišel nekdo in ugasnil luč". Po prebiranju dokumentov, branju zgodovinskih knjig in raziskovanja, zakaj so se še malo pred tem bratski narodi zapletli v tako prelivanje krvi, ugotavlja, "da so te nacionalne napetosti vedno bile prisotne, le da so bile potlačene in se o njih ni govorilo, nato pa je počilo".

In na svetu je veliko ljudi, ki so zaslepljeni s sovraštvom, je z njimi lahko manipulirati ali pa so tudi sami preživeli neke travme, pa so pripravljeni marsikaj storiti, je ugotavljal, zakaj se je zgodilo toliko grozodejstev. Obenem pa se po njegovem postavlja tudi vprašanje, kaj so oblasti vseh treh strani, torej Srbije, Hrvaške in BiH storile, da bi zločine preprečile in kaznovale.

Haaško sodišče po njegovem mnenju ni doprineslo prav nič k pomiritvi strasti, ampak obratno - narodi se še bolj sovražijo, rane se stalno odpirajo. To ne pomeni, da se zločincem ne bi sodilo, ampak da bi se to počelo za vse enako, "obtožnice in sodbe pa naj bodo realne". Zdaj imajo namreč trije narodi o tem sodišču tri različna mnenja. Srbi menijo, da se jim dogaja krivica, Bošnjaki, da so žrtve, pri Hrvatih pa da se je ustvarila neka triumfalnost.

Zanj je problem tudi to, da ljudje zločine svojega naroda opravičujejo. Vsak ima svojo resnico, meni Sladojević, ki tukaj pogreša dialog, zaradi česar ga skrbi, da bi se ti narodi znova znašli celo v vojni. Zdaj namreč po njegovem ni volje, da bi k temu pristopili konstruktivno.

Po Miloševiću je zagovarjal nekdanjega predsednika parlamenta Republike srbske Momčila Krajišnika, zatem pa še Karadžića. Nihče med njimi se za očitano ni počutil krivega, a če bi mu kdo od njih priznal, da je sam na primer naročil nek pokol, bi odstopil od primera, je poudaril.

Po več kot desetletju Sladojević zapušča sodišče. Z ustanovitvijo Regionalne pravne mreže se osredotoča na ugotavljanje, kaj se je na Balkanu dogajalo, kje so se zgodili zločini - torej iskanju ene zgodbe. Če bi že to dosegli in se vsem žrtvam vsi poklonili, bi se zavest ljudi nekoliko spremenila, je razmišljal. Šele na nato bi lahko skupaj raziskovali naprej - kdo je za te zločine odgovoren.

STA

---