V otroku prebuditi strast

Ko je letošnje člansko evropsko prvenstvo pregnalo še zadnje iluzije, da jo bo Slovenija ob menjavi generacij odnesla poceni in je selektor reprezentance do 20 let lahko le ugotavljal, da mu je več kot polovica reprezentantov v slovenski ligi pretežno sedela na klopi, se je poslovil eden simbolov začetka vzpona slovenske reprezentančne košarke.

KOPER, LJUBLJANA > V časih, ko je Marko Milić ujel polnoletnost, so njegovi sodobniki že prevzemali pomembne, če že ne nosilne vloge v ekipah. Tako jo je Zmago Sagadin pri Olimpiji naklonil tudi postavnemu Kranjčanu, ki se ga verjetno vsak spomni po znamenitem zabijanju čez avtomobil in po tem, da je bil prvi Slovenec v ligi NBA. Letos je pri 38 letih obesil športne copate na klin, vendar ne miruje. Svoje izkušnje prenaša na mlajši rod, saj je na Košarkarski zvezi Slovenije zaposlen kot mentor reprezentancam mlajših starostnih selekcij. “To je lepa služba. Po vsej Sloveniji učim, opazujem mlade, skupaj treniramo, se pogovarjamo, uživam v košarki. To delo me veseli. Veliko športnikov ima po koncu aktivne kariere preveč časa in po glavi začnejo migati tudi depresivne misli,” pravi Milić.

> Se vam kdaj pripeti, da primerjate sebe v mladih letih in sedanje nadebudne fante in dekleta?

“Opažam, da talentov niti ni tako malo. Je pa težko vsako leto najti po enega novega Dragića ali Bečirovića ali Nesterovića ... Ko pridem v dvorano, ki je že prijetno topla, so koši spuščeni, vendar pa otroci sedijo ob robu igrišča in čakajo začetek treninga. Nekoč smo se igrali še pred treningom ali po treningu, dokler nas niso pregnali člani. Včasih smo pozimi v Kranju kidali sneg z igrišča, da bi se to potem čim prej posušilo in da bi lahko metali na koš. V otrocih je potrebno prebuditi strast do košarkarske igre, do športa, ter jim pokazati, kako je košarka družaben šport in kako je lepo, če si znamo pomagati. In to je morda moja ključna naloga, ne le to, da jih na igrišču učim košarkarskih veščin.”

> Je morda v krizi tudi jugoslovanska šola košarke, medtem ko so drugje našli nove poti razvoja?

“Na Balkanu so bili vedno največji košarkarski virtuozi, kreativci z dušo in šarmom. Zdaj so štiri reprezentance bivše Jugoslavije vzele naturaliziranega igralca na poziciji branilca. To je znak, da nekaj ni v redu.”

> Očitno je slovenski košarki pri delu z mladimi zadnja leta zastal korak. Kakšen je vaš pogled?

“To drži, kot tudi to, da je zelo težko obdržati kakovost, ki smo jo imeli. Nerad govorim o majhnosti, vendar so številke jasne: ob dveh milijonih prebivalcev smo zelo dolgo proizvajali talente, medtem ko so neprimerljivo večje nacije imele še daljša krizna obdobja. Potrebno je gledati naprej in izkoristiti prihajajočo generacijo na čelu z Luko Dončićem, ob katerem so še Šiško, Kraljević, Macura, Mesiček, Čančar in drugi. Njih ne smemo zapraviti, omogočiti jim moramo najboljše razmere za razvoj. Fantom in dekletom moramo vcepiti, da je igrati za svojo državo čast in ponos.”

> Prvo ime reprezentance, Goran Dragić, ni tako mlad, med njim in vzhajajočo zvezdo Luko Dončićem je precejšnja starostna razlika. Se sploh da primerjati Dončića in Dražena Petrovića?

“Luka ima izjemen talent z neverjetnim igralnim repertoarjem v napadu. Vse ima na svoji strani: igra v Realu, ki je vrhunsko ustrojen klub, za svoja leta ima izjemen pogum in drznost. A mora se zavedati, da je na začetku poti. Ves svet je videl njegov talent, vendar je do Dražena še dolga pot. Morda je bil Petrović celo manj talentiran kot Luka, vendar pa je bil izjemen garač, ki nikoli ni bil povsem zadovoljen. Če Dončić ne bo prehitro začel razmišljati o milijonih, bo zapisan v zgodovino.”

> Z reprezentančno zgodbo ste opravili po svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 2006. Od tedaj ste se posvetili izključno klubski karieri. Kako bi jo ocenili?

“Z 20 leti poklicne kariere v NBA ligi in evroligaških klubih sem zelo zadovoljen. Mirno sem jo končal, ker vem, da sem od sebe dal vse, kar sem lahko. Z navijači smo se medsebojno spoštovali. Na to sem bil vedno ponosen, tako kot na dvig mojega dresa Stožicah. Navijači so me vedno ocenjevali predvsem po borbenosti. To pa je tudi največ, kar zahtevajo od igralcev.”

> Zakaj v Sloveniji ni več takih hrustov, kot ste vi, Matjaž Smodiš, Marko Tušek ali Gašper Vidmar?

“Ha, ha, ha, že otroci so prehitro na nekih dietah ... Mi smo živeli polno na igrišču in ob njem in tudi za polno mizo.”

> Pri Olimpiji so včasih zelo odmevale znamenite kazni Zmaga Sagadina. Za koliko so vam olajšale plačilno listo?

“Ojoj, kar nekaj denarja je izpuhtelo, kazni nisem štel. Zmago nas je redno zasliševal, kaj in koliko smo jedli, pazil je, da nismo ponočevali. Ampak smo ga pa tudi znali prinesti okoli. S Tuškom sva bila v klubski restavraciji, ko se je nenapovedano pojavil Sagadin: 'O super, končno vaju je srečala pamet, ponavadi pojesta pol gostilne.' Na mizi sva imela morsko solato in nizkokalorične zadeve. Seveda ni vedel, da sva imela za šankom skriti vsak po dve pici.” ROK MAVER

---