Brez denarja in posluha

Slovenski šport v Italiji ima (oziroma je imel) odlična jadralca, ki bi bila v svojem razredu 470 zagotovo tudi najboljša v Sloveniji. A Simon Sivitz Košuta in Jaš Farneti, ki sta bila relativno blizu olimpijskemu nastopu, sta od skupnega jadranja dvignila roke.

TRST > Športna dejavnost med rojaki v Italiji je zelo razvejana, njihovo športno gibanje pa je dalo tudi sedem olimpijcev. V mlajši generaciji sta bila najbliže nastopu na OI krmar Simon Sivitz Košuta in flokist Jaš Farneti. Jadralca razreda 470 pa sta se odločila, da se ne bosta več potegovala za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu 2020 in sta sklenila skupno športno pot. Skupaj bosta nastopila še na na svetovnem prvenstvu večjih jadrnic ORC v Trstu.

Italija je v prejšnjem ciklu ostala brez olimpijske kvote, a najbliže med italijanskimi posadkami sta ji bila Tržačana. Rio bi dejansko lahko videla, saj je kanadska posadka razmišljala o odpovedi nastopa na igrah, prosto mesto pa bi pripadlo Italiji in obema Slovencema, ki sta bila najboljša med italijanskimi posadkami.

Ob omenjenih rezultatih v članku so njuni najboljši dosežki še 19. mesto na svetovnem prvenstvu 2014, in naslov mladinskega svetovnega prvaka leta 2012.

Lani sta jadralca sesljanske Čupe dosegla doslej najboljši rezultat na članski ravni v olimpijskem razredu 470. Po izgubljenih olimpijskih kvalifikacijah sta neobremenjena z rezultatom teden dni kasneje na evropskem članskem prvenstvu osvojila bronasto kolajno, ki je bila zanju prva in, kot kaže, tudi zadnja v članski konkurenci. Zatem sta drugič v karieri postala še italijanska državna prvaka. Uspeha še toliko več veljata, ker sta se zaradi pomanjkanja denarja odpovedala trenerju. Z njima je sicer ves čas kariere tako ali drugače sodeloval Matjaž Antonaz, zadnja leta predvsem kot svetovalec. Na svetovni jakostni lestvici sta bila že več let najvišje uvrščena med italijanskimi posadkami, nazadnje sta bila na 21. mestu. Če bi bila iz katerega drugega mesta in bolj uveljavljenega kluba (k temu bi lahko dodali še kaj), bi zelo verjetno že dobila državno službo, ki jo imajo tudi precej slabši jadralci.

“Trenutno kaže, da je najina odločitev dokončna. Pri 26 letih ne moreva živeti na plečih staršev, to so leta, ko je potrebno sprejeti določene odločitve. Od obljub se ne da živeti in na italijanski zvezi razen meglenih obljub nisva dobila nobenih zagotovil za zaposlitev v eni od policijskih ali vojaških služb,” je povedal Simon Sivitz Košuta, ki je te dni v Turčiji, kjer se dogovarja za sodelovanje v trenerski ekipi tamkajšnje zveze. Povedal nam je, da bi za normalno delo vsako sezono potrebovala približno 100.000 evrov. “Midva sva nekako prišla do 50.000 evrov, sama sva opravljala organizacijske posle, prijatelji so nama priskočili na pomoč, kolikor so lahko, dolgo sva bila brez trenerja. Tako ne gre,” je razočaran Sivitz Košuta. Zamejsko gospodarstvo ni prepoznalo pomena projekta, njun klub pa nima denarja.

Slovenski zamejski olimpijci so bili Danilo Žerjal, Pino Kressevich, Jurij Uršič, Edi Podberšček, Arianna Bogatec, Claudia Coslovich in Matej Černic. Na seznam velja dodati tudi Adriana Pavlico, ki je bil pomočnik trenerja odbojkarske reprezentance.

Pred leti sta razmišljala o prehodu v Slovenijo, kjer v razredu 470 ne bi imela konkurence. “Oba imava slovensko državljanstvo, a ta vlak je odpeljal, saj bi morala na novo zbirati točke in kupiti novo jadrnico.”

ROK MAVER

---