“Nihče noče sprožiti vojne”

Dina Meneghina športnim ljubiteljem ni treba posebej predstavljati. V košarki - ne le italijanski - je pustil neizbrisen pečat z dolgo igralsko kariero, kopico lovorik in svojo pojavnostjo.

GRADIŠČE OB SOČI > V romantičnih košarkarskih časih, 70. in 80. letih, je bilo na evropskih parketih precej markantnih osebnosti, s katerimi so se navijači identificirali. Potemtakem ni manjkalo rivalstev, ki so sprožala navijaška čustva. Dino Meneghin je bil neštetokrat v središču pozornosti, bodisi v dresu italijanske reprezentance bodisi v dresu takratnih klubskih vladarjev evropske scene Vareseja in Milana. Meneghinovo športno veličino najbolje ponazarjata dva podatka. V italijanski prvi ligi je igral nepretrgoma med letoma 1966 in 1994, ko je s 44. leti tudi sklenil igralsko pot, leta 2003 pa je bil kot prvi italijanski košarkar uvrščen v košarkarsko hišo slavnih. Nato je imel vrsto zadolžitev v italijanski košarki, med drugim je bil leta 2009 izvoljen tudi za predsednika krovne košarkarske organizacije pri naših zahodnih sosedih.

V Gradišče ob Soči, kjer je pred dnevi ob predstavitvi nogometnega turnirja Nereo Rocco prejel športno nagrado, pa je 65-letni Meneghin, ki ima furlanske korenine, prišel v vlogi podpredsednika mednarodne košarkarske zveze FIBA-Evropa. To je bila tudi priložnost za pogovor o aktualnem trenutku evropske košarke, za katero se zdi, da je spet na razpotju.

> Bo FIBA v kratkem spet prevzela nadzor nad elitno klubsko košarko v Evropi, ki je pod okriljem ULEB?

“Nihče noče sprožiti vojne, zato verjamem, da bo prišlo do dogovora. Klubi predstavljajo moč vsake organizacije. Velja poiskati sistem, v katerem lahko opravljajo svojo dejavnost, hkrati pa je treba upoštevati potrebe reprezentanc, ki so praviloma ogledalo športnega gibanja. Evroligi ne diši, da bi se od leta 2017 kvalifikacije odvijale med klubsko sezono, kot je to praksa pri nogometu. Če lahko to prenese nogomet, ki skoraj ni več šport, pač pa ekonomska dejavnost z veliko interesi, zakaj tega ne bi počela tudi košarka. Tako bi lahko reprezentanca igrala tekme med sezono, ne pa poleti v vročini, ko gledalci nočejo v dvorane, pač pa gredo raje na morje ali v hribe. Seveda bo potrebnih še veliko sestankov, da bi dobili sistem, ki bi zadovoljil vse vpletene strani.”

> Kakšen naj bo tekmovalni model evrolige?

“Verjamem, da Evropa še ni pripravljena za zaprt sistem tekmovanja, kakršnega ima denimo severnoameriški liga NBA. Evroliga mora biti prerez najmočnejših klubov z zadostno prepustnostjo oziroma odprtostjo. NBA je model, ki je lahko zgled organiziranosti. Ne verjamem pa, da bo zaživela evropska divizija lige NBA. Vsaj v naslednjih 10, 15 letih ne vidim možnosti, da bi evropske ekipe igrale v ligi NBA.”

> Kako vidite košarkarsko stvarnost v Italiji?

“Že leta se soočamo s težkim finančnim položajem. Klubi le mukoma dobijo denarne vire oziroma sponzorje. Po drugi strani veliko klubov po uveljavitvi Bosmanovega pravila ne posveča pozornosti mladinskemu pogonu. Preveč stane in se ne izplača. Tu se je začel padec italijanske košarke, ki ima težave tudi pri iskanju novih talentov. Teh je vedno manj. Tista peščica, ki izstopa po nadarjenosti, gre v NBA. Preostali talenti, kot sta Alessandro Gentile in Daniel Hackett, pa si čez lužo želijo oditi. Vse našteto siromaši košarkarsko gibanje v Italiji. Klubi so tako prisiljeni najeti tujce, ki stanejo manj. Nimajo pa potrpljenja, da bi razvili košarkarje in jim dali priložnost, da postanejo pravi igralci za klub in morda tudi reprezentanco. Imeti bi morali več zaupanja v italijanske igralce in tudi več bi morali tvegati z njimi. Tako bi v prihodnosti lahko imeli 20 igralcev v ligi NBA, kot jih prispeva Francija, ne pa štiri košarkarje, kot jih ima Italija sedaj. Treba je postoriti marsikaj, vsi pa nočejo delati.”

> Svoj čas močni košarkarski centri, kot so Bologna, Varese, Pesaro, Treviso, ne nazadnje tudi Trst ali Gorica, so doživeli košarkarski padec ali pa celo mrk ...

“Veliko je odvisno od investicij klubskega predsednika, ki strastno zapravlja milijone za uspeh, a ni pozoren na proračun. Ko in če ni rezultata, se naveliča in se odmakne. Košarko jemlje kot igračko. Košarkarski klub je kot podjetje z bilancami, ki morajo biti pozitivne. V nasprotnem se lahko sčasoma vse spremeni v katastrofo. Predsedniki in lastniki bi morali posvečati več pozornosti dolgoročnemu načrtovanju. Z majhnimi koraki je treba ustvariti čvrste temelje ne pa muhe enodnevnice. Načrt zajema pravilno investiranje in izbor ustreznih ljudi: od klubskih funkcionarjev do trenerjev, ki znajo izbrati prave igralce.”

> Kako je bilo v vaših igralskih časih, ko ste bili v Vareseju, Milanu in tudi v Trstu del zgodbe o uspehu?

“O klubski prihodnosti je odločal le krog izbranih ljudi: predsednik, generalni direktor in trener. Zdaj je samo svetovalcev šest ali sedem. Vsak ima svoje mnenje, zato nastane zmeda. Klubi so se svoj čas ovrednotili z delom v mlajših kategorijah in z izborom igralcev, ki morda tehnično niso bili najboljši, a so po človeški plati sodili v moštveni mozaik. Na igrišču oziroma v slačilnici ni bilo ljubosumja ali konfliktov, ekipa je zato dihala kot eno. Zdaj najamejo igralce, ki jih vidijo le na kaseti in kvečjemu poznajo njihovo statistiko. Nič pa ne vedo o njihovi preteklosti, kakšne osebnosti so. Nekdo pride in si misli, da je Michael Jordan, pa ni. S svojo predrznostjo dela težave znotraj ekipe, rušijo se ravnotežja. Pri selekciji igralcev je potrebne več pazljivosti. Varese, Milano in Trst so bili organizirani klubi, zato so tudi zmagovali.”

> Varese in Trst nimata več vidne vloge na košarkarskem zemljevidu ...

“Tako Varese kot Trst sta bila v denarni stiski. Zdaj morata postopoma zgraditi vse znova, kar ni tako preprosto, kot priti v prodajalno in kupiti avto. Za klub, ki bo trajal in bo nekoč tudi zmagoval, so potrebna leta. Milano ima za sabo pokrovitelja z ekonomsko močjo. Varese in Trst morata precej več delati na košarkarskem razvoju. Zato pa je potrebna velika mera potrpežljivosti. Ko sem bil član Trsta, so jedro ekipe tvorili italijanski igralci, a to so bili drugi časi. Bosmanovo pravilo je tudi v Italiji načelo mladinski sektor. Klubi so najeli že izdelane igralce in zanemarjali lasten pogon. V Trstu imajo lepe dvorane, vrnila se je navijaška strast, zato upam da bodo spisali še kakšno lepo zgodbo.”

> Kako se je spreminjala košarka, ki ste jo v igrali v 70., 80. in 90. letih?

“Spremenilo se je veliko, od dvoran do značilnosti igre, ki je precej bolj atletska in hitra. Ne nazadnje je posodobitve doživela tudi športna oprema z dresi in copati. Bistveno manj mi je všeč zdajšnja igra, ki temelji na pick'n'rollu s podajo na zunanji položaj in metom za tri točke. Rad imam bolj organizirano igro, ki mora teči kot ura. To je lepota košarkarske igre. V mojih igralskih časih si bil tudi precej bolj vezan na klub, v katerem si kot igralec dozorel. V klubu si imel določeno zaščito oziroma oporo. Zdaj moštvena slačilnica spominja na krožna hotelska vrata. Vanje vstopajo in izstopajo igralci skozi vse leto. Na ta način je težko vzpostaviti odnos med igralci in navijači. Igralec je obravnavan kot menjalno blago. Če igraš dobro, ostaneš, v nasprotnem klub najame koga drugega. Slika v izbranih vrstah pa je posledica naštetega.”

> Tudi reprezentančni zemljevid Evrope se je precej spremenil, mar ne?

“Tekmovalnost se je močno povečala. Nekoč je bila Sovjetska zveza, Jugoslavija, za zmagovalne stopničke pa sta se borili še Italija in Španija, občasno morda še Češkoslovaška in Poljska. Po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze se je konkurenca - Rusija, Litva, Latvija, Ukrajina, Gruzija, Slovenija, Hrvaška, Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina - močno povečala. Košarkarski preboj so dosegle tudi druge države, kot so Grčija, Francija, Turčija ali Nemčija. Več je močnih tekmecev, zato je precej težje zmagati oziroma doseči vrhunsko uvrstitev.”

Dino Meneghin je v svoji dolgi igralski karieri branil barve treh klubov Vareseja (1966-81), Milana (1981-90, 93/94) in Trsta (1990-93). Igral je v 13 finalih takratnega pokala državnih prvakov, sedem jih je dobil. V svojem spričevalu ima še dve zmagi v pokalu pokalnih zmagovalcev, eno v pokalu Radivoja Koraća in štiri v medcelinskem pokalu. Osvojil je 12 naslovov italijanskega državnega prvaka, šestkrat pa je bil v Italiji pokalni prvak. Z italijansko reprezentanco je osvojil srebrno medaljo na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 in tri odličja na evropskih prvenstvih. Tudi zlato leta 1983 v Franciji, kjer je košarkarskim zanesenjakom ostal v spominu znameniti pretep na tekmi med Italijo in Jugoslavijo.

> Kakšna je italijanska reprezentančna slika?

“Ni posebej spodbudna. Zadnjič smo na olimpijskih igrali igrali leta 2004, ko smo tudi osvojili zadnjo medaljo. V preteklem desetletju smo izpustili svetovna prvenstva, nismo se uvrstili niti na evropsko prvenstvo leta 2009. Če reprezentanca ni pripravljena oziroma vajena močnih dvobojev na velikih tekmovanjih, bo vedno obstajalo tveganje za poraz. Ko reprezentanci ne gre dobro, se razširi mnenje, da je tudi košarka v krizi, čeprav imamo v Italiji na stotisoče registriranih igralcev. Ekonomske težave sejejo žrtve med klubi, ki niso organizirani in nimajo načrtovane prihodnosti.”

> Kako vidite septembrsko evropsko prvenstvo, ki bo tudi glavno sito za olimpijske igre?

“Italija je bila izžrebana v najtežjo berlinsko skupino s Španijo Srbijo, Turčijo, Nemčijo in Islandijo, iz katere bo zelo težko napredovati. Pomembno bo videti, s katero ekipo bomo nastopali in kdo bodo nosilci igre. Podobna vprašanja se odpirajo tudi pri ostalih reprezentancah, ki imajo v svojih vrstah precej NBA igralcev: ali so telesno pripravljeni ali so z glavo pri stvari ...”

> Kakšen vtis pa imate o slovenski košarki?

“Seveda mi je ostalo v spominu zadnje evropsko prvenstvo, ki ste ga gostili. Goran Dragić navdušuje s svojo miselnostjo, tudi sicer pa me stalno preseneča, kako tako majhna država vedno znova proizvaja vrhunske igralce. To je produkt nadarjenosti, a tudi načina dela in prizadevnosti.”

ALEŠ SORTA

---