Pokončna in nesebična

Danes 90. rojstni dan praznuje Ivanka Mežan. Ena naših najprepoznavnejših igralk je na gledališko pot stopila v partizanih, pozneje postala članica igralskega ansambla ljubljanske Drame in nastopila v filmih Cvetje v jeseni, Let mrtve ptice, Nasvidenje v naslednji vojni, Deseti brat, Deklica in drevo, Panika ...

LJUBLJANA > Ivanka Mežan se je 18. junija 1926 rodila v Mariboru, igrati pa je začela v Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju v Črnomlju leta 1944. Sprva so uprizarjali agitke in skeče, pri katerih je kot avtor sodeloval tudi Vitomil Zupan, prva vloga Ivanke Mežan pa je bila v Molièrovem Namišljenem bolniku. Lotili so se tudi Čehova in drugih klasikov, kostume pa si krojili iz živobarvnih padal, s katerimi so jim zavezniki pošiljali pakete pomoči.

Pozneje se je Ivanka Mežan vpisala na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani. V letih 1945-1979 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Tam je nanizala vrsto krepkih vlog - bila je Ofelija v Shakespearovem Hamletu, Angelika v Krleževih Glembajevih, Martirija v Domu Bernarde Albe in Nevesta v Svatbi krvi Federica Garcíe Lorce, Ciganka v Molièrovi Izsiljeni ženitvi, Šarlota v Češnjevem vrtu A. P. Čehova, Bezniška Jenny v Brechtovi Operi za tri groše, Kasandra v Ajshilovi Oresteji ...

Po prezgodnji upokojitvi je veliko igrala tudi v drugih gledališčih. Njeno igro odlikujejo ljubeznivost, sproščenost, odprtost, človeška obzirnost, pokončnost, umetniška krhkost in neponarejenost, “vse to in seveda še veliko več tihega in notranje bogato doživetega”, beremo v monografiji Sto slovenskih dramskih umetnikov. Ena njenih temeljnih lastnosti je tudi huda samokritičnost, zaradi katere jo je velika igralka Marija Nablocka imenovala “samogriz”, medtem ko jo je Polde Bibič označil za “najbolj nesebično bitje na svetu”.

Ivanka Mežan po smrti igralke in pesnice Mile Kačič najbolj prijateljuje s kolegico Štefko Drolc; živahni dami sta leta 2003 družno nastopili v črni komediji Arzenik in stare čipke v koprskem gledališču.

Ob predlanskem Poklonu Ivanki Mežan na borjaču Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači je igralka v intervjuju za naš časopis dejala, da je pesimistka: “Ampak niti to ni prav! Ni prav! Vedno moraš na koncu tunela videti lučko. Včasih sem jo videla v teatru, zdaj pa je niti tam ne.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---