Pesnik, ki je raztrgal jezik

Leta 1963 je zapisal, da se je utrudil podobe svojega plemena in se izselil. Leto kasneje udaril z Dumo 64 - “hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu”, ki mu je prinesla pet dni zapora. Leta 1966 je v slovensko poezijo vrgel Poker, razburil in razdelil javnost in kritiko ter postavil “točko nič”; štetje pred in po njem. Zadnjo pesniško zbirko, Dojenčki, je Tomaž Šalamun izdal pred meseci, vmes jih je bilo krepko več kot 40. Umrl je minulo soboto, v 74. letu starosti.

LJUBLJANA “Bili so dramatični momenti, a to, da me je dal Maček zapreti, je bila pravzaprav velika usluga. Predvsem sem prišel do zavesti, da je bila ta slava v celoti cenena, da zanjo nimam nobenih zaslug, saj sem do takrat v življenju napisal 15, morda 20 pesmic,” se je Tomaž Šalamun v pogovoru, objavljenem leta 2010 v Primorskih novicah, ko je bil avtor v fokusu Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, spominjal zanj dramatičnega in prelomnega leta 1964. Takrat je opustil študij umetnostne zgodovine in vso energijo vložil v poezijo - “v to, kar se mi je takrat zdelo najbolj eksistencialno, natančno in realno zame.”

Njegovo otroštvo je bilo prekrižano s selitvami: rojen je bil v Zagrebu, družina se je nato s krajšima postankoma v Ljubljani in Mostarju po informbiroju naselila v Kopru. Najprej se je zlil z glasbo, igral klavir in obveljal za čudežnega dečka, treniral je tudi veslanje in ko mu je oče slednje prepovedal, se klavirja ni več dotaknil. Do gimnazije ni bil kdo ve kako navdušen bralec. V književnost ga je zares vpeljal profesor slovenščine na koprski gimnaziji Jože Hočevar. Strast do francoščine pa je v tistih letih v njem vzbudil profesor Peter Martinc. Rimbauda je tako gimnazijec Tomaž Šalamun prebiral v francoščini; leta 1971 pa v slovenščino prevedel delo MandariniSimone de Beauvoir.V študentskih letih je sodeloval s skupino OHO. Leta 1970 je bila skupina vabljena k sodelovanju pri razstavi newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MOMA) z naslovom Information, kmalu zatem je prejel osebno vabilo v New York.

S svojim obratom od tradicionalizma se je zameril večini domačih kritikov in teoretikov, njegov modernizem so najprej prepoznali v tujini, še zlasti v Ameriki, kjer je kasneje živel in predaval ter postal njihov, “ameriški pesnik”.

O njem v teh dneh prebiramo, da je bil ikonoklast slovenske poezije, eden poslednjih pesniških alkimistov, general slovenske avantgarde ... A obdobja, ko se je prvič vrnil iz Amerike in sredi 70. let objavil Pesem za Kocbeka, se je Tomaž Šalamun spominjal kot časa, ko se mu je vse podiralo. Rešilna bilka je bila takrat zanj poučevanje na osnovni šoli v Marezigah.

Velja za najbolj prevajanega slovenskega pesnika - njegova poezija živi v približno 20 jezikih. Prejel je številne nagrade - med njimi dvakrat Jenkovo (Mere časa, 1988 in Sinji stolp, 2007, leta 1999 so mu podelili Prešernovo nagrado, med mednarodnimi priznanji pa evropsko nagrado za poezijo v Münstru (2007) in zlati venec v Strugi (2009).

Pred štirimi leti, ko je praznoval 70-letnico, sta univerzi dveh njegovih mest - Zagreba in Kopra - pripravili znanstveni posvet o njegovi poeziji. Pred kratkim je tako izšla tudi monografija Obzorja jezika - Obnebja jezika: poezija Tomaža Šalamuna, v kateri so objavljeni prispevki s simpozija.

Svojih pesmi ni znal na pamet, svoje stare zbirke je bral kot “neko drugo poezijo.” “Ni besed, ki bi me napadale ali mučile. Kar pišem, gre nekako skozi mene,” je še povedal v vileniškem intervjuju leta 2010. Štiri leta prej, v pogovoru, objavljenem v prilogi 7. val, pa je o jeziku dejal, da je močnejši od možganov. “Pravzaprav ne vem, kaj počnem. Zjutraj se zbudim v nekem žaru in čakam, da se jezik začne. Ko se začne, se mu priključim in greva ... Ne bi mogel reči, da je to inspiracija. Ne, to je nekakšen trak, drseče polje, kjer se stvari sprožijo in se zatem dogajajo. In dogajajo se z veliko slastjo, velikim veseljem, velikim naporom, velikim izčrpavanjem. A v glavnem je to strahoten užitek.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

Bog

Jaz

zahtevam

brezpogojno

ljubezen

in

popolno

svobodo.

Zato

sem

strašen.

Iz zbirke Balada za Metko Krašovec, Državna založba Slovenije, 1981

PESNIK JE ABSOLUTNO BRILJANTEN

Pesnik je absolutno briljanten

Pesnik reče: marš smrt! Prasica!

Jaz sem tak sveti Jurij, da me nima nihče pravice vprašati

za potni list.

Pesnik smrt ljubi, jo spoštuje,

in se celo življenje nanjo pripravlja.

Bori se z njo kot tiger.

Pesnik je absolutno briljanten.

Pesnik je absolutno briljanten,

ker je vladar sveta.

Briljanten sedi na lupini vesolja,

se trebi in čoha

in učke mu švigajo okrog,

Ker gleda kam bi se zaljubil.

Kot sesalec za prah,

kot ogromna pizda,

kot mravljinčar švigne po bičkarjih

in jih potegne gor.

Jih gleda in uživa in vrže proč.

Bičkarji so potem inicirani

in briljantni.

Vandrajo, vandrajo okrog sveta.

Devica,

Bičkar,

če se pravilno uležeš,

te spravim Blaku v trebuh,

Jezusu Kristusu v jajca.

Pesnik je absolutno briljanten.

Pesnik je absolutno briljanten,

ker je vladar sveta.

Arena, 1973, Založba Lipa Koper

---