Neposredno, preprosto, prvinsko

Dela Saše Bezjak pripovedujejo intimne zgodbe iz avtoričinega življenja. Neposredna so in preprosta. “Vem, da zaradi tega pri kakšnem gledalcu vzbudim nelagodje. In marsikdo me je že začudeno pogledal, ko sem povedala, da sem akademsko izobražena, z magisterijem iz kiparstva,” med smehom pripoveduje umetnica, ki odklanja akademizem v izvedbi in se raje navdihuje v otroški risbi in “prvinski umetnosti naravnih ljudstev”. V portoroškem Monfortu se predstavlja s postavitvijo Mir in nemir, ki jo je zasnoval kurator Denis Volk.

PORTOROŽ > Osnova za razstavo, ki bo v Monfortu na ogled do 25. avgusta, je prostorska postavitev Speča iz leta 2013, ki jo je umetnica naredila pod vtisom obiskov pri svoji babici v bolnišnici. To delo Saše Bezjak je v kuratorju Denisu Volku sprožilo niz asociacij na filme s tematiko prve svetovne vojne, ki jih je videl kot otrok. V spominu so mu najbolj ostali prizori iz zasilnih poljskih bolnišnic, lazaretov, kjer so bile na prostem druga ob drugi postavljene bolniške postelje, pred njimi pa so se sušile rjuhe. “Spraševal sem se, ali so ti ljudje, ki so imeli svoje stiske in bili najverjetneje osamljeni, sploh lahko s kom delili to, kar so doživeli. Ali so umrli, ne da bi komu povedali svojo zgodbo,” je zanimalo kuratorja.

Gledalec tako vstopi v prostorsko postavitev Čakanje, v kateri je umetnica delu Speča dodala še devet postelj, vanje pa položila glinene maske. Ta del razstave deluje kot nekakšen prostor prehoda, vice, kjer se v gledalcu (z)gostijo vprašanja minevanja, bolezni, trpljenja ... Od tam pa mu pogled speljejo “rjuhe” oziroma prav posebna platna, na katerih so izvezeni različni prizori in čustveni okruški iz umetničinega življenja.

Saša Bezjak (1971) je leta 1999 diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru iz likovne pedagogike pod mentorstvom profesorja kiparstva Darka Golije, leta 2001 pa iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec in profesorice umetnostne zgodovine dr. Nadje Zgonik. Leta 2009 je prav tam končala magistrski študij kiparstva pri profesorju Luju Vodopivcu s temo Različne dimenzije realnosti. Ukvarja se z risbo, sliko, kipom, vezenino, likovnimi akcijami in poučevanjem. Že desetletje kot mentorica pripravlja likovne delavnice za mladino in odrasle ter organizira razstave del, ki tam nastanejo. Od leta 2006 živi, dela in ustvarja v Gornji Radgoni.

Rdeča nit postavitve, ki vsebinsko stopa po robu med “mirom in nemirom” ter namiguje tako na odsotnost vojne kot na stanja posameznikove notranje razrvanosti, so namreč - zgodbe. Saša Bezjak, umetnica, ki živi in dela v Gornji Radgoni, v svojih delih iskreno in odprto beleži tisto, kar se ji dogaja: intimne trenutke, dogodke iz družinskega življenja, partnerskega odnosa, upodablja ljudi, ki so ji blizu in ji veliko pomenijo, dela iz zgodovine likovne umetnosti, ki so jo očarala in jo navdihujejo ... Ti njeni “dnevniki” nastajajo hitro - prizore hitro, brez vnaprejšnje študije nariše na blago - rjuho, zaveso, prevleko, prt, torej materiale, ki so imeli svoje življenje (in zgodbo) - potem pa to odnese mami. Ta narisane motive po hčerkinih navodilih izveze.

Kot pravi Bezjakova, njena zgodba ni pomembna: “Drži, moja dela nosijo mojo lastno osebno zgodbo, a ko jih razstavim, se postavim na stran. Umaknem se. Na tej točki moja zgodba ni več pomembna, oziroma je tam le za to, da čustveni momenti, ki so zapisani v delih, v gledalcu sprožijo asociacije, spomine, čustvene impulze in refleksijo na njegovo lastno zgodbo,” pojasni avtorica in doda, da so čustva njeno glavno vodilo, v izvedbi pa se navdihuje pri otroški risbi in v delih “prvinske umetnosti starodavnih ljudstev”.

Pot med vezeninami gledalca pripelje do zadnje postaje na razstavi - kiparske postavitve, ki deluje kot neke vrste pokopališče. Prostor, kjer prizori (življenja) z vezenin, ki delujejo dinamični, “gibljivi”, “otrpnejo” v kamnu, lesu, glini ... Vprašanja, razpeta med rojstvo in smrt, pa zanihajo še glasneje ...

MAKSIMILJANA IPAVEC

---