Naslikane basni, ki to niso

Pod naslovom Slike in prilike v novogoriški Mestni galeriji razstavlja slikar mlajše generacije Vladimir Leben. Pod njegovimi barvitimi, skorajda stripovskimi in na prvi pogled naivnimi platni se skrivajo razmisleki o etičnih dilemah 21. stoletja.

NOVA GORICA > Živali, ki pozorno in sočutno zrejo na spečega in umirajočega lovca, medvedje, ki plešejo na rokah, psički z ribiškimi trnki v smrčkih. Lebnova slikarska domišljija je nenavadna. “Psi in medvedi so zelo antropomorfni, torej podobni človeku, po videzu in po obnašanju. Pogosto otrokom dajemo plišaste medvede in psičke, blizu so nam,” pojasnjuje Vladimir Leben.Živali gledalca seveda takoj spomnijo na formo basni, ampak Leben za naslov cikla del, nastalih v zadnjih treh letih, izbira besedo “prilika”. Njegove slike niso basenske zato, ker basen ponavadi prikazuje neko negativno izkušnjo, pojasnjuje avtor, medtem ko njegove slikarske zgodbe poduk gradijo iz pozitivnih vsebinskih elementov.

A kljub temu kritična umetniška dela, ki preizprašujejo našo človečnost. Platno z naslovom Break bears, denimo, je navdihnila usoda plešočih medvedov, ki so jih lastniki trenirali tako, da so jih postavljali na vroče plošče. Ko so ta nadvse krut način dresure z zakonom prepovedali, so medvede preselili v zavetišča, kjer pa niso nehali “plesati”, pojasnjuje Leben. Ogledalo postavlja tudi serija slik Sanje, Slovo in Šank, na katerih je lovec predmet skrbi živali, ki se gnetejo okrog njega. Mit o človekovi domnevni dominantni vlogi v živalskem kraljestvu je torej porušen.

“Ko sem prvič vstopil v Lebnov atelje na Metelkovi, sem na široko odprl usta in si rekel: 'Končno nekdo, ki zna slikati'”, je svoj nagovor na solidno obiskanem odprtju začel kritik Brane Kovič: “Do grla sem namreč sit tega, kar nam mainstreamovske institucije v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, 'futrajo' kot sodobno umetnost.” Postkonceptualizem, kakršnega gledamo že desetletja, meni Kovič, se je na velikih in kulturno samozavestnejših trgih izpel: “Vrača pa se slikarstvo. Seveda ne klasično, ampak postmedijsko slikarstvo, ki ustvarja slike slik, torej iz fotografij, filmskih ali televizijskih podob.”

V sodobnem dogajanju navdih išče tudi Leben, pri čemer ga prej kot podobe nagovorijo zgodbe, dogodki, anekdote. Ter arhetipi, kot so denimo pasja zvestoba ali medvedova moč, pri čemer umetnik te uveljavljene pomene prikazuje in s svojo izvirno likovno govorico hkrati že ruši. Slika, ki slika samo sebe, meni Kovič, je eden od značilnih pojavov postmodernega likovnega ustvarjanja.

VESNA HUMAR

---