Kdove kaj bi bilo, če bi ...

Nežka Zamar, nekoč dijakinja novogoriške likovne gimnazije, danes študentka magistrskega študija beneške akademije, na razstavi Potencial jutranje kave v galeriji Tir na Mostovni s serijo inštalacij razkazuje intimen prostor, ki jo obdaja vsako jutro, ko si kuha prvo kavo. Ob njej razmišlja, kako majhne razlike v začetnih razmerah ustvarijo veliko razliko pri obnašanju dinamičnih sistemov oziroma - z drugimi besedami - razmišlja o teoriji kaosa.

NOVA GORICA > Četudi so ti sistemi deterministični, še razmišlja Nežka Zamar, in je njihovo obnašanje v prihodnosti določeno z začetnimi pogoji, pa jih njihova determinstična narava ne naredi predvidljive. Tu so namreč še naključni elementi. Umetnica se tako sprašuje, kakšne barve oči bi imeli, če ... Kakšen jezik bi govorili, če ... Kje bi živeli? Koga bi poznali? Kakšna bi bila naša stališča? Kako bi se vedli, če bi naša prababica v dar dobila drugačen komplet kavnih skodelic? Kaj je v resnici oprijemljivo in kdo sploh pozna definicijo resnice? To so misli, ki po glavi švigajo mladi umetnici že ob prvi jutranji kavi.

Na stotine misli, ki jih pretvori v likovna dela, nešteto drobcenih likovnih del, inštalacij, sestavljenih iz majcenih, petcentimetrskih slik na platnu, fotografij, uokvirjenih metuljevih kril, zapisov miselnih utrinkov, drobnih predmetov (majhnih stolov, dnevnih sob, epruvet), razpetih rjuh kakor v beneških uličicah do izrisov s kredo na asfalt ali z voščenko kar na zid.

Umetnica je razstavo gotovo “inštalirala” kar dolgo, da je vse te drobnarije postavila na svoje mesto. Čeprav je sprva videti, da je po tleh in na stenah nametanih veliko stvari, po natančnem ogledu dojamemo, da je vsaka na svojem mestu kakor figura na šahovnici. Klasične likovne zvrsti risba in slika se enakovredno znajdeta v družbi epruvete in iztrganega zapisa na papirju ali pa zapisa na steni, ki pravi: “Je kot predvajanje diapozitivov, vse, kar teče pred očmi, in vendar se spomini ugnezdijo, kot so to počele lastovke pod našo streho in nikoli niso zamudile pomladi.”

Med vsemi temi kurozitetami pa so tudi štiri še kar velika poslikana platna, na katerih umetnica v vodeno modri in oker barvi upodablja abstraktno formo; ena nedvomno spominja na zidno plesen, druga morda na sliko, kot jo vidimo pod mikroskopom, tretja bi lahko bila podoba spominske krajine, skratka, podaja nam subtilna barvna stanja.

Nežka Zamar je po končani Likovni gimnaziji v Novi Gorici dokončala študij na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah, kjer nadaljuje z magistrskim študijem. Z razstavo v novogoriški galeriji Tir dokazuje, da zna osvobajati likovne zvrsti in likovno formo in jih lepo povezati z iskrivimi zamislimi ter da je dobro znala izkoristiti potencial jutranje kave. Kdo ve, kaj bi se porodilo ob večernem konjaku ...

KLAVDIJA FIGELJ

---