Harmonika se požvižga na meje

Njuno mojstrstvo seveda najbolj odmeva v glasbi, v nešteto ponarodelih vižah, a dragoceni sta tudi novi knjigi, ki odpirata vrata tako v življenji kakor v delavnici obeh velikanov slovenske narodnozabavne glasbe: monografijo o Slavku Avseniku (1929-2015) je napisal zamejec Aleksi Jercog, knjigo o Lojzetu Slaku (1932-2011) pa Ivan Sivec.

LJUBLJANA > Tako besed kakor fotografij polni monografiji velikega formata Slavko Avsenik: Življenje z glasbo in Lojze Slak: Moje plošče so moje knjige sta izšli pri Mladinski knjigi. V četrtek so ju predstavili v ljubljanski knjigarni Konzorcij, kjer se je kajpak oglasila tudi glavna zvezda obeh knjig: harmonika.

Zamejce je božala

Z zimzeleno Slovenija, od kod lepote tvoje - leta 1974 sta jo družno ustvarila brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik - je druženje v knjigarni odprl Aleksi Jercog, novinar in glasbenik iz Mačkolj nad Trstom. Lani je v katalogu Zlati zvoki temeljito popisal diskografijo legendarnih Avsenikov, zdaj pa z biografijo bralca vabi še na sprehod skozi življenje in delo Slavka Avsenika, s katerim se je večkrat srečal in ga intervjuval. Njegovo življenje prikaže kronološko od rojstva do smrti. “V primerjavi s prejšnjimi publikacijami, posvečenimi Slavku in njegovemu bratu Vilku, smo tokrat več pozornosti namenili tudi Slavkovim zadnjim, zrelim letom,” je pojasnil na predstavitvi. “Poglobljeno smo pregledali tudi, kaj vse je še ustvaril, potem ko je Ansambel bratov Avsenik nehal nastopati, torej v nekako zadnjih dveh desetletjih.”

Kot zamejec je Jercog marljivo zabeležil tudi Avsenikova gostovanja med Slovenci v Italiji, na Tržaškem in Goriškem: “Zanimala me ni samo kronologija vseh nastopov, vprašal sem se tudi, kaj je ta glasba pomenila za naše zamejske ljudi. Ne smemo pozabiti, da se je narodnozabavna glasba rodila sredi petdesetih let 20. stoletja, leto 1954 pa je bilo za nas prelomno, takrat je Trst dokončno prišel pod Italijo. Zamejci, ki so šli takrat skozi burne spremembe, so v narodnozabavni glasbi začutili nekaj svojega, pristno slovenskega, božala jim je ušesa in tudi dušo. Zbral sem čustvena pričevanja starejših ljudi, tudi že pokojnih, ki so v Trstu in okolici organizirali prve nastope Avsenikov, takrat še imenovanih Gorenjski kvartet in zatem Gorenjski kvintet.”

V knjigi so zbrani tudi podatki o mednarodnih sodelovanjih Slavka Avsenika in opisano je življenje glasbenikov na dolgih turnejah po tujini. “Prav tako me je zanimal Slavkov značaj in bralcu predstavim tudi glasbenikovo družinsko življenje.”

Hvaležen je, da je pri Avsenikih zmeraj naletel na odprta vrata. Pri delu so mu pomagali zlasti vsi trije Slavkovi sinovi, Slavko ml., Martin in Gregor, pa tudi drugi člani velike rodbine. In sčasoma je postal njihov družinski prijatelj.

Predgovor h knjigi je napisal profesor, skladatelj in dirigent Tomaž Habe, tudi avtor posebnega poglavja, v katerem strokovno opiše prvine Avsenikove glasbe. “S to glasbo sem se seznanil že kot mladenič in do nje sem vse do danes ohranil pozitiven odnos,” je poudaril na predstavitvi. “Ta segment slovenske glasbe je preveč zanemarjen, navsezadnje predstavlja našo nacionalnost, naše bistvo. Ko sem v roke dobil besedilo Aleksija Jercoga, sem ugotovil, da piše krasno, izhaja pa v glavnem iz besedil Avsenikove glasbe in iz njegovega življenja. Jasno, kot zamejcu mu je še posebej pomembna slovenska beseda, njegov odnos je čisto drugačen, bolj skrben kot naš.”

Habeta je pri pisanju poglavja Prvine glasbe bratov Avsenik zanimal poseben fenomen: ohranjanje godčevske kulture pri ljudeh, ki so iz ruralnih, kmečkih krajev prišli v mesto: “Slavko je bil k sreči nadarjen in odraščal je v družini, kjer so vsi muzicirali in gojili slovensko tradicijo. Ključ do razumevanja njegovega uspeha je tudi ta: Slavko je veliko poslušal glasbo! Spremljal je vse mogoče zvrsti, od profesionalnih operet do amaterske glasbe. Zelo je bil dojemljiv, znal je združevati godčevstvo in zahodnoevropsko lahkotnejšo glasbo.”

Habe opozori še, da je pri široki priljubljenosti narodnozabavne glasbe ključno vlogo odigral takrat dokaj nov medij, radio, Avsenik pa je znal zajahati val navdušenja in je s svojimi godci glas o nas ponesel onkraj meja, najglasneje s svetovno uspešnico, polko Na Golici.

Frajtonarica v rocku

Letos poleti bi 85 let dopolnil mojster diatonične harmonike, ki je s ponarodelimi vižami, od Čebelarja, Čez Gorjance in V dolini tihi do Po dekle in Mama, prihajam domov, segel globoko v srca in rojakom z njimi obogatil tako vesele kakor žalostne trenutke. “Lojze Slak je naša legenda in slovenski narodni junak. Iz nič je ustvaril carstvo glasbe, pred njim ničesar, za njim skladovnica plošč in nesmrtnih viž,” je zapisal njegov prijatelj in dolenjski rojak Tone Pavček.

Izjemno plodoviti pisatelj Ivan Sivec v knjigi portretira Slovenijo, deželo čudovite narave in bogate ljudske glasbe, fokus pa izostri na godcu, ki je postal eden naših najbolj priljubljenih. “Lojze Slak je bil po naravi miren, čuteč, mehak, razumevajoč človek. Po drugi strani pa nadvse pogumen, odločen, vztrajen ustvarjalec,” piše Sivec, etnologdr. Janez Bogataj pa v spremni besedi med drugim ugotavlja: “Slakove pesmi ponujajo vsebine, ki odražajo nostalgijo po nekdanjem vaškem življenju, tihih dolinah, kjer počivajo vasi, so odslikave človeških ljubezenskih in še kakšnih stanj, vse do sproščenega uživanja in nazdravljanja,”

Tudi tole živahno zgodbo pomagajo glasbeniku pripovedovati njegovi sorodniki, prijatelji in sodelavci. Sivec se še posebej posveti Slakovim nastopom med rojaki v Ameriki, poudari pa tudi, da je glasbenik z veseljem segal v druge sloge, podiral meje in nagovarjal mlade, pač kot muzikant, ki se v duši nikoli ne postara: leta 2005, pri 73 letih, je s svojo frajtonarico najprej zažgal na festivalu Rock Otočec, tri mesece pozneje pa se je v Križankah pridružil še skupini Big Foot Mama na praznovanju njene 15-letnice. Tudi trikrat, štirikrat mlajši so mu pritegnili: “V dolini tihi je vasica mala, v večernem mraku vse že mirno spava, le eno okno še odprto je ...”

ANDRAŽ GOMBAČ

---