Po veliki maši rocka so onemeli

Tudi če bi stari Rimljani puljsko areno zgradili samo za sinočnji koncert Davida Gilmourja, bi bil njihov trud upravičen. In pošteno poplačan, lahko zapišemo po zabavi, o kateri bomo tisti, ki smo jo doživeli, pripovedovali vnukom.

Odpri galerijo

PULJ > Končno! David Gilmour, pevec in kitarist rajnkega angleškega benda, legendarnih (že neštetokrat zlorabljeni pridevnik tule ni odveč) Pink Floydov, eden največjih mojstrov šestih strun, ki bo čez pol leta praznoval 70. rojstni dan, je spet na poti. Polnih devet let ni nastopal, naposled pa je naznanil vrnitev, nov album in turnejo ter v enem samem rafalu razprodal koncert za koncertom.

Pesmi tokratne turneje, med katero bo posejal Evropo, Južno Ameriko in ZDA, je pred enim tednom preizkusil na javni vaji v domačem Brightonu, popotovanje pa pričel v puljski areni, ki so jo v soboto napolnili romarji od vsepovsod.

Ljubitelji Floydov, ki jim ni uspelo zaužiti Gilmourjevega puljskega koncerta in ki ga danes ne bodo ulovili niti v Veroni, se lahko potolažijo že 9. novembra, ko bo v Hali Tivoli nastopil britanski tribute bend Brit Floyd.

Gilmour je na razkošen oder prikorakal s šestčlanskim bendom in spremljevalnima vokalistoma; ob njem so bili kitarist glam rock benda Roxy Music Phil Manzanera, pa klaviaturist Jon Carin, ki je nedavno naokrog potoval s turnejo The Wall drugega velikega pinkfloydovca Rogerja Watersa, ob Gilmourju je živahno poskakoval basist Guy Pratt, med drugim zet pokojnega klaviaturista Floydov Richarda Wrighta ...

Med starimi prijatelji in pred hvaležnim občinstvom se je očitno odlično počutil tudi Gilmour, nasmejan in oborožen tako s starimi uspešnicami kakor čisto novimi pesmimi. Po uvodnih treh s prihajajočega albuma Rattle that lock se je zbranim zahvalil, pohvalil lepote gostiteljskega mesta in se opravičil, ker album ni izšel že nekoliko prej, tako da bi se lahko z njim seznanili že pred uvodnimi koncerti. Predstavil je kar sedem novitet, povečini kar krepkih in zabeljenih s prepoznavnimi kitarskimi solažami, pa tudi širokega razpona, od težkokategorne In any tongue, ki jije bržkone usojen status klasike,pa vse do zanj manj značilne jazzovske The girl in the yellow dress.

Že kar zgodaj se je oglasila okrogla štiri desetletja stara Wish you were here, ob njej pa še The blue z Gilmourjevega prejšnjega albuma On an island (2006). Ljudstvo sta navdušili kar dve pesmi s kultnega albuma Dark side of the Moon (1973) - Money in Us and them. Prvo polovico koncerta je veličastno zaokrožila ena največjih floydovskih, velika maša rocka High hopes z albuma The Division bell (1994), pri kateri je Gilmourju z besedilom pomagala žena, pisateljica in novinarka Polly Samson. Mimogrede, čedna temnolaska je bila tudi v puljski areni, moža je izpod odra vseskozi lovila v svoj fotografski objektiv.

Škoda le, da ga niso ujele tudi kamere, ki bi ga projicirale na velike zaslone - že res, Pink Floydi slovijo po živopisnih video projekcijah, ki jih ni manjkalo niti v puljski areni, vendar bi si tudi gledalci iz bolj oddaljenih kotičkov zaslužili jasen pogled na mojstrove prste, ki gibko prebirajo strune.

Sredi koncerta so si Gilmour in njegovi privoščili krajši premor, zatem pa se vrnili s tako vizualno kakor zvočno eksplozivno Astronomy Domine s prvega albuma Floydov ThePiper at the gates of dawn (1967), kjer sta jo prepevala danes že pokojna Syd Barrett in Richard Wright. Sledili sta prav tako floydovski Shine on you crazy diamond in akustična Fat old Sun, pa Gilmourjeva On an island.

Drugi polčas sta bombastično sklenili Sorrow - besedilo, na katero je mojster še najbolj ponosen, je navdihnil Steinbeckov roman Sadovi jeze - in pa ognjevita Run like hell s slovitega albuma The Wall (1979), med katero so si vsi v bendu nataknili sončna očala. (Kaj poreče naš Kreslin, ki je s tem štosom že tisočkrat začinil pesem Daj mi, Micka, pejneze nazaj?)

Med Run like hell se je peklenska zabava dokončno razpočila. Ljudstvo je vstalo, se vrešče nagnetlo pod oder in tam pričakalo dodatek, ki ga je Gilmour do roba in čez napolnil z velikima, v besedilih trpkima, v glasbi pa osvobajajočima Time in Comfortably numb.

Po dveh urah in pol odlične glasbe je v polni areni mahoma zavladala nenavadna tišina. Kakor bi nihče ne mogel ničesar več dodati. ANDRAŽ GOMBAČ

---