Istra bi vodo lahko dobivala tudi z Monte D'Ora

Istro, katere vodni vir ob poletnih sušah presahne, bi lahko v bodoče oskrbovali z italijansko vodo iz rezervoarja Monte D'Oro na območju, ki mu v slovenščini pravimo Dolga krona. Koliko bi bilo to smiselno, bodo ugotovili s posebno študijo evropsko podprtega projekta Drinkadria, katere cilj je izboljšanje čezmejne oskrbe s pitno vodo.

ISTRA, LJUBLJANA> S projektom se ukvarjata Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo ter Naravoslovnotehniška fakulteta. V koprskem Rižanskem vodovodu pa opozarjajo, da Istra potrebuje dodaten vodni vir, s katerim bi sami upravljali.

Vode v rezervoarju z zmogljivostjo 3000 kubičnih metrov dnevno je dovolj, da bi jo lahko najmanj 150 litrov na sekundo pošiljali tudi v Slovenijo. Njihov sistem bi lahko na našega priključili na Cesti med Vinogradi v Bertokih, čezmejni stik bi vzpostavili na mejnem prehodu Škofije. Tam bi morali zgraditi črpališče in še kakšen rezervoar v bližini ter šest kilometrov cevovodov, od tega 4,5 kilometra na naši strani meje.

Dobivali bi soško vodo

Vodja projekta dr. Primož Banovec s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo stroške za izvedbo ocenjuje na največ osem milijonov evrov. Obratovalni stroški bi bili nizki, dodaja. Dorekli jih bodo v posebni študiji. “Z njo bomo dobili strokovne podlage za lažje odločanje o morebitni dobavi vode iz italijanskega omrežja. Naši sosedje črpajo vodo iz vodonosnikov, ki jih napaja reka Soča. Vodonosniki so gramoz na rečnih bregovih, ki vodo naravno prečiščuje.”

Meni, da bi soška voda lahko predstavljala dodatni vir Rižanskemu vodovodu in da v Istri potem ne bi bilo treba urejati novega vodnega vira. Vodne akumulacije in desalinizacija (razsoljevanje morske vode) so drage in zahtevne rešitve. V akumulacijah se voda poleti pregreva, lahko jo tudi primanjkuje. Z desalinizacijo pa bi lahko reševali le poletne konice, v drugih delih leta pa plačevali visoke stroške za vzdrževanje sistema.

Projekt bodo sklenili maja prihodnje leto. Izhodišča so že predstavili slovensko-italijanski bilateralni komisiji za vodno gospodarstvo, ustanovljeni na temeljih Osimskih sporazumov (komisiji delujeta pod okriljem okoljskega oziroma zunanjega ministrstva). V projektu sodelujejo tudi hrvaški, srbski, bosanski, albanski, črnogorski in grški partnerji. Financirajo ga v okviru Jadranskega čezmejnega programa 2007-2013.

Za dodatni lastni vodni vir

“Vsak, ki razmišlja o varni in zanesljivi oskrbi s pitno vodo, se mora povezati s čim več ekonomsko upravičenimi vodnimi viri,” je prepričan Banovec. Zagovarja torej razpršeno dobavo pitne vode, na katero prisega tudi prvi mož Rižanskega vodovoda Zdravko Hočevar. Rižanski vodovod namreč kupuje vodo od Istarskega in Kraškega vodovoda.

Prejšnji mesec so za pet let podaljšali pogodbo o dobavi hrvaške vode. Znova so se morali zavezati, da jo bodo kupovali po pol milijona kubičnih metrov na leto, tudi ob morebitnih mokrih poletjih, kakršno je bilo lansko.

Banovec je prepričan, da smo do čezmejne dobave pitne vode nezaupljivi zaradi nedorečenih pogodbenih odnosov. “S projektom Drinkadria postavljamo platformo za urejanje teh odnosov,” napoveduje. Cene čezmejne oskrbe s pitno vodo so zdaj zelo različne: Novogoričani prodajajo vodo Italijanom po 0,25 evra za kubični meter, Hrvati Rižanskemu vodovodu pa po 0,95 evra (skoraj polovico zneska predstavljajo dajatve, ki gredo hrvaški državi). Še dražje, po dva evra, je Hrvatom vodo prodajal bistriški vodovod.

Hočevar opozarja, da so merodajni cena in prodajni pogoji. Ko so jim Italijani pred leti ponujali vodo, so zahtevali, da kupijo deset milijonov kubičnih metrov, čeprav jo sami v omrežje pošljejo šest do sedem milijonov. “Tudi če bi dobili nadvse ugodne pogoje, moramo vodo, osnovno dobrino, kupovati. To pomeni, da smo od nekoga odvisni, v tem primeru od tuje države. Na tak način, s tržno pogodbo med dvema podjetjema, pa ne moremo načrtovati ne razvoja regije ne turizma in drugega gospodarstva. Istra potrebuje zanesljivo in varno oskrbo s pitno vodo. Zagotovi jo lahko zgolj lasten vodni vir, s katerim bi upravljal Rižanski vodovod,” poudarja Hočevar.

Fakulteti, ki preučujeta možnost navezave na italijanski vodni vir Monte D'Oro, sodelujeta s še 16 partnerji, dvema iz Slovenije (Univerza v Ljubljani, družba Vodovodi in kanalizacija Nova Gorica) ter 14 iz tujine. Med njimi je CATO Trieste (skrbi za optimalno upravljanje z vodami) skupaj s podpartnerjem Ace Gas Hera (ima koncesijo za oskrbo s pitno vodo vse do Bologne). Predlagala sta, naj proučijo rezervoar Monte D'Oro. MIRJANA CERIN

---