“V Sončku mi je lepo”
Istra
02. 10. 2014, 15.15
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 13.12
“V Sonček pridem vsak dan. Tukaj mi je lepo. Delam vse živo, najraje pa pospravljam po kuhinji in pometam,” nam je včeraj zaupala 36-letna Lora Lisjak, ena od desetih uporabnikov Centra Sonček na Markovcu, ki je ob svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki ga obeležujemo 1. oktobra, obiskovalcem na stežaj odprl svoja vrata.
Dan odprtih vrat je v center Sonček na Markovcu včeraj privabil številne obiskovalce Foto: Petra Vidrih
KOPER
>Letošnji dan odprtih vrat, s katerim so po vseh Sončkovih centrih po Sloveniji obeležili svetovni dan cerebralne paralize, je potekal pod geslom Zaživimo skupaj.
“Ožji in širši javnosti želimo približati problematiko vključevanja ljudi s cerebralno paralizo v družbo. Stvari gredo sicer na bolje, a žal še vedno prepočasi. Še vedno smo močno odvisni od države in njenih financ. Upajmo, da bo nova vlada imela več posluha za naše potrebe,” je bil včeraj optimističen vodja koprskega Sončka Sveto Bešlin. Ena od stvari, ki jih pričakuje od države, je razumna odprava vseh arhitektonskih in komunikacijskih ovir.
V soboto ob 16. uri se bosta Alma Đikić, predsednica društva Panta Rei, in Natalie Finkšt iz Obalnega društva za cerebralno paralizo, z invalidskim vozičkom podali na pohod okoli Kopra. Z dogodkom, ki bo potekal pod geslom Drugačnost naj nas ne omejuje, želita ljudem pokazati, da tudi hendikepirani ljudje uspešno premagujejo vsakdanje ovire in živijo izpolnjeno življenje. Start pohoda bo na začetku Semedelske ceste (pri koprski tržnici), Alma in Natalie pa bosta veseli družbe podpornikov.
V Centru Sonček na Markovcu je v tamkajšnjem varstveno delovnem centru zaposlenih deset oseb, nad katerimi bdi pet strokovnih delavcev. Vrata Sončka so odprta vsak delavnik od 8. do 16. ure. “Šest uporabnikov biva v naši stanovanjski skupnosti v Kopru, štiri pa po zaključenem delavniku razvozimo na njihove domove,” pojasnjuje Bešlin.
“Nekateri izdelujejo različne izdelke - od vrečk in punčk iz lavande do okraskov in zapestnic, drugi so zadolženi za prodajo teh izdelkov na stojnicah in v naši trgovinici, tretji skrbijo za čistočo v centru ... Skratka, opravljajo delo po svojih zmožnostih,” je našteval.
Zaposlenim v Sončku pri delu pomagajo tudi prostovoljci. Eden od njih je Alan Žabkar, ki že osem mesecev sodeluje v enoti na Markovcu. S Suzano sta včeraj pripravila plesno točko in dokazala, da invalidski voziček ni in tudi ne sme biti ovira pri plesu. “Ples je vrsta sprostitve, poleg tega ponuja možnost povezovanja in izražanja,” je pojasnil Žabkar.
PETRA VIDRIH