S počasnimi koraki se vse bolj odpirajo

Odkar deluje Socialno varstveni zavod Dutovlje (SVZ), se je na področju razumevanja duševnega zdravja veliko spremenilo. Prizadevanja strokovnega osebja pa so poleg primarne naloge, to je oskrbe stanovalcev, usmerjene tudi v postopno odpiranje zavoda, ozaveščanje javnosti in razbijanje predsodkov o duševnih boleznih. Dober razlog za obisk zavoda, kjer je bilo te dni še posebej živahno zaradi priprav na osrednjo slovesnost v Kosovelovem domu, ki bo jutri ob 13.30.

DUTOVLJE > “Sem sem prišla pred šestimi leti. Od takrat sem se veliko naučila in napredovala,” je povedala Tina Dolenec, ena od stanovalk v Dutovljah, ki je poznana po svojih umetninah v kuhinji, med največje specialitete sodi njena pica sončnica.

“Učim se številnih vsakdanjih veščin, saj je moja največja želja, da bi se preselila v bivalno enoto in postala bolj samostojna,” še pove. Je skromna, zato besedo prevzame strokovna vodja Martina Flego: “Tina je v tem času naredila velik napredek. Ne le, da je osvojila številna znanja in veščine, postala je čustveno močnejša. Nanjo smo ponosni.”

Vse večja odprtost

Doseganje napredka, pa čeprav včasih počasnega, je cilj tako stanovalcev kot strokovnega osebja. Eden največjih preizkusov nekatere stanovalce čaka ob selitvi v bivalne enote. Od leta 2003 se je v bivalne enote iz Dutovelj v Sežano in v Postojno preselilo 35 stanovalcev, v zavodu pa jih je nastanjenih še 136. Zavod tako skupaj nudi storitve 171 ljudem iz skoraj 50 slovenskih občin, saj je edini posebni zavod na Primorskem, pokriva pa tudi območje Ljubljane in Gorenjske.

Ob 30. obletnici so v SVZ Dutovlje pripravili zbornik, ki pa bo premierno predstavljen prav jutri ob 13.30 v Kosovelovem domu. “Naš zbornik ni običajen. Bo pa poudaril vrednote zavoda, to so spoštovanje, sreča, ljubezen in svoboda. S predstavo bomo pokazali naše delovanje in zbornik,” je le delček scenarija zaupala Herta Sorta. Brezplačne vstopnice za predstavo se lahko rezervira na kontaktni številki SVZ Dutovlje.

Prihodnost pa bo po vsej verjetnosti prinesla še več integracije stanovalcev v okolje, razmišlja direktorica zavoda Herta Sorta: “V 30 letih se je ogromno spremenilo. Na začetku je bil zavod ustanovljen za ljudi, ki jim službe na terenu niso mogle nuditi ustreznih storitev. Takrat so bili zavodi zaprti, zdaj pa se postopno odpirajo.” Dutovski zavod je zdaj tako zavod odprtega tipa, izjema so varovani oddelki, kamor sodišče namesti posameznika.

Težave rešujejo skupaj

Deinstitucionalizacija ni preprost in kratkotrajen proces. Je pa v Dutovljah neprekinjen, trenutno se v zavodu na selitev počasi pripravlja 30 do 40 oseb. “S tem izboljšamo bivalne pogoje stanovalcem, spremeni pa se tudi njihov način življenja, saj postanejo del lokalnega okolja, lahko se vključujejo v različne vsakodnevne aktivnosti, delajo in tudi pomagajo skupnosti,” nekatere od dejavnosti našteje direktorica.

Tudi sodelovanje z lokalnimi institucijami in domačini je skozi vsa leta zgledno: “Vzpostavljamo stike in vezi z okoljem. Pomembno pa je tudi, da otroke in mladino navajamo, da je tudi to del življenja. Dutovlje so majhna vas. Naši stanovalci so že bili, so in najverjetneje bodo tudi v prihodnosti včasih moteči. Ko se pojavijo težave, jih rešujemo skupaj. Ko nas domačini pokličejo, se odzovemo.”

Izzivov za prihodnost je še veliko, pove tudi strokovna vodja Martina Flego: “Glavna izziva seveda ostajata izboljšanje življenjskih pogojev stanovalcev in tudi odpiranje navzven z našim strokovnim znanjem.” Prizadevajo si, da bi povezali zdravstvo in socialo v mrežo, ki bi nudila bolj učinkovito pomoč na terenu na področjih informiranja, ozaveščanja, izobraževanja, preventive in delavnic o duševnem zdravju.

Spodbujanje samostojnosti

Kot je povedala vodja delovne terapije Dolores Tomažič čez dan s stanovalci počnejo različne stvari: “Prvi sklop je namenjen ustvarjanju in izražanju. Potem se ukvarjamo z dejavnostmi, kot je skrb zase ali pa za stvari okoli sebe. Samostojnosti pa ne spodbujamo le pri delovni terapiji, temveč si za to prizadevamo v vseh dejavnostih zavoda. Naši stanovalci imajo veliko potenciala.”

Eden od stanovalcev, ki je svojo strast našel v zavodu, je gotovo Stane Barič. Njegove umetnine najdemo na številnih okoliških razstavah. “Risanje mi je bilo od nekdaj všeč, že ko sem bil star devet let in sem prav v to stavbo hodil v šolo. Všeč mi je, da se tu lahko zaposlim,” pripoveduje Stane, ki pove celotno zgodbo o stavbi, kjer je toliko let kasneje svoj dom dobil zavod. In on sam. Zato ni nič nenavadnega, da je na zavod še posebej navezan. Z življenjem v zavodu je, kot je napisal sam v besedilu v prospektu, ki predstavlja njegove umetnine, zadovoljen: “Zame je tukaj poskrbljeno kot za človeka vredno življenje. Tako se posvečam umetniškemu ustvarjanju.”

PETRA MEZINEC

---