Ljubo Žgavc, podjetnik in popotnik

Podjetnik, fotograf, snemalec, popotnik, podpredsednik BNI Sontius in soustanovitelj Zavoda za turizem Vipavski Križ Ljubo Žgavc vedno prisluhne naključjem, ki jih spoštuje in po katerih se ravna. Zato je njegovo življenje polno preobratov. Iz avtomehanične delavnice se je preselil v videoteko, namesto klešč v roke vzel kamero, kot popotnik in turist je spoznaval svet in odkril, da se številne zgodbe ponujajo doma.

PLAČE > 57-letni Ljubo Žgavc zna vedno presenetiti z novimi idejami in odločitvami, zato življenje z njim ni nikoli dolgočasno, ve povedati žena Nevenka. Skupaj sta pred kratkim ustanovila Zavod za turizem Vipavski Križ, ki bo v sodelovanju s krajevno skupnostjo in turističnim društvom ter ob podpori Občine Ajdovščina skrbel za turistični razvoj v prenovljenem srednjeveškem mestu. Doslej se s tem nista resneje ukvarjala, izkušenj kot turista pa imata veliko. “Začelo se je s poročnim potovanjem. Tedaj ni bilo v navadi, da bi mladoporočenci odhajali kam daleč. Nama pa je daljna teta Ana Krašna podarila sto dolarjev, prve devize. In sva se odpravila na Palmo de Mallorco. Oba sva se navdušila za potovanja in tega se še nisva otresla. Preizkusila sva različne možnosti, od hotelov s petimi zvezdicami do najbolj odmaknjenih krajev, kjer sva slučajno pristala. Prepotovala sva Avstralijo, Ameriko, na Novi Zelandiji sva prvič občutila, da bi lahko ostala tam.”

V zadnjem času se potepata po Evropi. Potujeta z avtodomom, zadnja štiri leta sta z nahrbtnikom potovala po Španiji in Portugalski in večkrat prehodila romarsko pot v Compostelo. “Videla sva, kaj vse je mogoče narediti in kaj vse prodajajo turistu. Mi pa imamo izjemne zgodbe, a jih ne znamo izkoristiti. Vipavski Križ je majhno mesto velikih zgodb in vse so že napisane. Pred leti sem slišal izjavo Iva Boscarola, da si moraš postaviti prevelike cilje, da uspeš. Naš cilj je privabiti vse slovenske osnovne šole in jim pripraviti živo zgodbo, ki jo bodo pripovedovali vojak iz kriške garde, turški osvajalec, Napoleon, tlačani, grof in grofica s spletičnami in seveda bratje kapucinarji in Janez Svetokriški. Idej je veliko. A najprej moramo obiskovalca sprejeti, ga popeljati po kraju in nekaj ponuditi. Pomembno je, da domačini v tem prepoznajo priložnost za nova delovna mesta,” razmišlja o razvoju turizma v Križu. Tudi sam ne stoji križem rok in se je pred kratkim usposobil za regionalnega turističnega vodnika.

Za znanje ni nikoli prepozno, pravi. Ko je pred 39. leti končal vajeniško šolo za avtomehanika v Primorju, ni vedel, kam ga bo peljala pot. Ob delu je obiskoval strojno tehnično šolo, a mu je zanjo zmanjkalo časa. V prelomnih časih slovenske države je na pobudo prijatelja iz Kranja odprl prvo videoteko v Ajdovščini in kmalu kupil snemalno kamero, eno prvih v mestu. Ko je v novi državi postal podjetnik, se je vpisal v ekonomsko tehnično šolo. “Kmalu sem ugotovil, da videoteke ne bodo večne. Ker me je delo s kamero zanimalo, sem se tega lotil resneje. Po naključju sem opazil razpis RTV Slovenija za seminar za snemalce in se prijavil. Imeli smo odlične predavatelje, naučil sem se ogromno in ponudili so mi celo službo, a sem raje ostal sam svoj gospodar. Je bolj naporno, a hkrati te podjetništvo nauči, da si bolj iznajdljiv, da drugače gledaš na probleme.”

Ob snemanju se je lotil še fotografije, pred par leti pa se je v podjetju usmeril v mobilno telefonijo. “Ker se tehnologija tako hitro spreminja, sem spoznal, da se s strankami, zlasti z mladimi, ne morem več pogovarjati. Vpisal sem se na Inštitut in akademijo za multimedije v Ljubljani. Bil sem najstarejši, sošolci so bili vrstniki moje hčerke. Bilo je zanimivo in naporno, a so mi mlajši kolegi pomagali. Sam sem jim svetoval, če so imeli težave z dekleti ali doma.”

Posebna izkušnja je bilo tudi enomesečno prostovoljno delo v Ugandi, leta 2013, kjer je s prijatelji pomagal misijonarju Danilu Lisjaku iz Dornberka graditi nov misijon. “Žena je bila presenečena, saj je vedela, da me Afrika ne privlači. A sem šel in tisti mesec sem se veliko naučil o sebi in o svetu okrog mene. Z domačini smo delali in živeli pod isto streho. Spoznal sem, da imamo podobne težave, želje. A me je po dveh tednih zlomilo. Nisem bil vajen njihovega načina življenja in dejstva, da ni čisto nič po moje. Vse je šlo počasi. Takrat mi je počil film, a ko sem razmislil, sem ugotovil, da problem ni v njih, ampak v meni. Ostal sem do konca, a tja se ne bi vrnil,” še dodaja Žgavc. Tako je začel pisati novo zgodbo v domačem kraju. ALENKA TRATNIK

---