Glasba je od vedno njegovo življenje

Ima jih že čez osemdeset, a njegovi prsti še vedno spretno drsijo po klavirskih in orgelskih tipkah in tudi glas je še dovolj močan, da ogreje človeško dušo. Jože Ušaj je v Biljah dobro poznan, že več kot pol stoletja je namreč organist v domači župniji in vodja župnijskega pevskega zbora. Tudi na drugih področjih, denimo v športu, je v vasi pustil močan pečat.

BILJE > Jožeta Ušaja glasba spremlja že od otroštva. Pri dvanajstih letih je začel obiskovati glasbeno šolo Mirka Fileja v Gorici, kot fantič je pel v domačem pevskem zboru v Orehovljah. “Duhovniki so bili zaslužni za slovenske šole v Gorici, da se je ohranjal slovenski jezik,” poudarja.

Po vojni je učenje klavirja nadaljeval v glasbeni šoli v Šempetru pri Gorici. “Za glasbo in petje me je navdušil oče. V času med vojnama je bila slovenska pesem prepovedana in naši očetje, zavedni Slovenci, so nas usmerjali v to, da smo jo ohranjali,” pripoveduje. Pri trinajstih letih mu je oče kupil rabljen klavir in ljubezen do glasbe je rasla. Začel je peti v šempetrskem zboru, sodeloval je pri prvem goriškem oktetu. Ko se je zaposlil v podjetju Iskra, se je vključil v “tovarniški” zbor, ko pa sta se z ženo preselila v Bilje, je začel peti v biljenskem moškem zboru.

Pred skoraj 52 leti je nasledil domačega organista in vodjo cerkvenega zbora ter od takrat z zborom iz leta v leto bogati biljenske nedeljske maše. V vseh teh letih so peli na številnih krstih, porokah, novi, zlati in biserni maši ter na pogrebih.

Udeležujejo se tudi romanj po domovini in v zamejstvu, kjer se rojaki še posebej razveselijo slovenskih pesmi. Ob dnevu mrtvih v Tržiču vsako leto pojejo za pokojne zamejske Slovence. Jožko je obudil tudi koledovanje, od leta 1989 na Silvestrovo hodijo od hiše do hiše in s pesmijo voščijo srečo v novem letu.

Pod njegovim vodstvom pevci sodelujejo tudi na raznih prireditvah v kraju, čeprav jih je po vseh teh letih v zboru le še peščica. Ne bojijo pa se, da bi pesem v biljenski cerkvi zamrla, saj njihovo poslanstvo nadaljuje otroški pevski zbor.

Po več kot 50 letih je Jožko nekoliko utrujen in na orgle ne igra več pri vsaki nedeljski maši, vztrajal pa bo, kot pravi, dokler mu bo zdravje dobro služilo. Glasba je namreč njegov svet, njegov način življenja. V družbi s pevci se dobro počuti. Vesel je, ker jih povsod pohvalijo in lepo sprejmejo. In ko sede za star klavir, ki ga je dobil kot najstnik, njegova mladostna duša zaigra, medtem ko nežna melodija napolni prostor. “Moj najljubši skladatelj je Vinko Vodopivec in želimo, da se ohranijo njegove pesmi,” ne pozabi povedati. Zbor, ki ga vodi že več kot pol stoletja, tako največ prepeva Vodopivčeve skladbe. V železnem repertoarju je pesem Oj Bilje, ki je posvečena domači vasi in jo je uglasbil Vodopivec. Kot biljensko himno jo ponosno zapojejo na domačih prireditvah.

Jožko je od nekdaj močno vpet v življenje na vasi, med drugim je bil skoraj desetletje predsednik biljenskega nogometnega kluba. Za svoj trud na glasbenem in drugih področjih je prejel številna priznanja, denimo zlati Gallusovo in Bloudkovo značko. Ob osemdesetem življenjskem jubileju mu je Škofija Koper leta 2014 podelila priznanje za petdesetletno požrtvovalno opravljanje službe organista in zborovodje v Župniji Bilje, na katerega je še posebej ponosen. ALENKA OŽBOT

---